Štiriletna Ksenja in njen 12-letni bratec Timatej sta z mamo Ljubovo in babico v Novo Gorico pribežala iz mesta Irpin, ki leži v neposredni bližini Kijeva. Na poti so vse od 24. februarja, za njimi ostajajo ruševine. "To je drugič, da smo morali zapustiti svoj dom. Vedeli smo, kako težko in strašno je to, vendar zaradi otrok nismo preveč razmišljali in smo ob prvih eksplozijah takoj odšli," je dejala Ljubov.
Za 12-letnega dečka je to že druga vojna. Leta 2014 so namreč že bežali iz domačega Doneckega. V Novi Gorici so se zatekli k ukrajinskim prijateljem. Njihova pot je bila dolga, vendar so jo tlakovali številni srčni prostovoljci, ki so delili hrano in jim pomagali s prevozom. "Prostovoljci so nas po Romuniji vozili z avtomobili, prav tako so nam pomagali tamkajšnji taksisti, ki sploh niso želeli denarja," pripoveduje mama dveh otrok.
Na Goriškem je trenutno kar nekaj begunskih družin, a uradna evidenca po regijah se še ne vodi. Samo v humanitarnem društvu Kid so z oblačili, hrano in igračami v četrtek pomagali trinajstim otrokom, v petek trem družinam.
"Primanjkovalo bo predvsem hrane," pravi Majda Smrekar iz Humanitarnega društva KID NG. Pogrešali pa so tudi več informacij o statusu beguncev, ki so jih v petek pojasnili na notranjem ministrstvu. Osebe, ki izpolnjujejo pogoje za začasno zaščito, bodo namreč ob prijavi od upravne enote pridobile izkaznico, ki obenem velja kot dovoljenje za enoletno prebivanje.
"S pridobitvijo začasne zaščite oseba na hiter način pridobi tudi pravice, ki izhajajo iz statusa, recimo prost dostop do trga dela, pravice, ki se nanašajo na izobraževanje," pojasnjuje generalna direktorica direktorata za migracije Nataša Potočnik. Z izkaznico bodo upravičeni tudi do denarnega nadomestila, če prebivajo pri zasebnikih, skupni nastanitveni center je v Logatcu.
Matere in otroci, ki so za seboj pustili vse, so hvaležni za pomoč, pa vendar njihova srca ostajajo tam, sredi vojne vihre. "Pogrešam svojo mucko, svojega očeta in vse, kar smo pustili za nami," pove 12-letni Timotej.
Kako pa pomaga Rdeči Križ?
Medtem pa tudi v Mariboru vse več posameznikov v lastna stanovanja ali hiše sprejema ukrajinske begunce. Točne številke o tem, koliko ukrajinskih beguncev je zatočišče našlo v Mariboru, pozna le ministrstvo za notranje zadeve, pojasnjuje sekretar Rdečega Križa Metod Dolinšek. "Na nas se obračajo predvsem tiste osebe, ki se znajdejo v kakršni koli stiski. Pomagamo jim tudi z materialno pomočjo, največ vprašanj pa se pojavlja na področju namestitve," pravi.
Kot pravi, se na njih obračajo predvsem ljudje, h katerim begunci prihajajo. "Večina ljudi, ki prihaja k nam, ima namreč pri nas že določene stike, vendar pa nekateri med njimi žal ne morejo omogočiti bivališča pribežnikom," pojasnjuje.
A kako pa lahko ljudje v Sloveniji najbolj pomagajo beguncem glede nastanitve? "Najbolj so potrebne predvsem manjše namestitvene kapacitete," opisuje težave, ki se pojavljajo v praksi. "Potrebne so namestitve nekaj ljudi, potrebno in smiselno pa bi jih bilo nameščati pri naših slovenskih družinah, da bi lahko živeli skupaj in si tudi pomagali," pravi. Eno od možnosti pri tem vidijo v tem, da bi manjše družine, ki bivajo v večjih hišah, tovrstne kapacitete vsaj za nekaj časa ponudili beguncem. "S tem bi se namreč tudi lažje znašli v naši družbi," dodaja.
Rdeči Križ se je medtem ponudil kot vmesni člen med ukrajinskimi begunci in družinami, ki ponujajo namestitve. Na Rdečem Križu tako sprejemajo kontakte in nato iščejo tudi primerne združitve med obema stranema.
"Primanjkujejo predvsem oblačila, v prihodnje pa tudi materialne pomoči v obliki hrane. V tem trenutku so medtem pomembni tudi higienski pripomočki in posteljnina, vendar pa imamo tega zaenkrat še dovolj na zalogi," še pravi.
