V kako velikih domovih živimo Slovenci? Prenaseljenost predstavlja velik stres

Če so še pred letom garsonjere oddajali za 350 evrov na mesec, se najemnine zdaj gibljejo okoli 500 evrov in več. Lastniki mnogokrat oddajajo mačka v žaklju, brez fotografij, med oglasi pa zasledimo denimo oddajanje 30 kvadratnih metrov veliko garsonjero v Ljubljani za 700 evrov na mesec. Za številne je stanovanje nedosegljivo.

Cene, z nekaterimi odstopanji, so zdaj leta in leta rasle: še posebej v Ljubljani so takšne, da si mnogi ne morejo privoščiti ne nakupa ne najema. Gradijo se luksuzna stanovanja, tudi za 3800 evrov na kvadratni meter in več. Tako je marsikdo prisiljen, da sprejme vsako streho nad glavo, tudi če ta, sicer za visoko ceno, ne omogoča kakovostnega življenja.

Z dr. Srno Mandić z ljubljanske fakultete za družbene vede, ki se s stanovanjsko politiko ukvarja že od 80. let, smo se pogovarjali, kakšno stanovanje omogoča dostojno življenje.

Ponudba stanovanj v Sloveniji ne zadošča povpraševanju. Med nepremičninskimi oglasi za visoke najemnine najdemo garsonjere, vlažna, temna, nekatera tudi slabo opremljena stanovanja. Najemniki morajo zaradi takšne ponudbe, velikokrat, ker nimajo druge možnosti, sprejeti tudi takšne ponudbe, poleg tega morajo , da jim to ’uspe’, pogostokrat premagati konkurenco. Kakšno stanovanje omogoča dostojno bivanje?

V Sloveniji univerzalnega kriterija, kaj bi bilo dostojno stanovanje, pravzaprav nimamo. Dva izmed kriterijev sta urejena pogodba za bivanje in minimalna kvadratura. Evropske statistike predvidevajo površinske standarde, ki naj bi bili taki, da ima vsaka oseba eno sobo in za vse člane gospodinjstva še skupni dnevni prostor. Poleg tega pa k temu prištevamo še osnovno infrastrukturo, da stanovanje ni vlažno, da ne zamaka, da ima tekočo vodo in elektriko, kar je danes seveda že samoumevno. Zelo pomembno pa je, da stanovanje nudi varno uporabo in da je cenovno dosegljivo in tako ne pomeni prevelikega finančnega bremena za posameznika. Pri nas govorimo o tem, da odhodki za stanovanje naj ne bi mesečno presegli 30 odstotkov gospodinjstva, kar je v resnici že kar velik delež, v Evropi pa sicer govorijo celo o 40 odstotkih prihodkov gospodinjstva.

Se pravi, ključno je, da stanovanje posamezniku zagotavlja varnost. Kaj to pravzaprav pomeni? Kaj pa Slovenci še cenimo pri stanovanjih, kaj nam je pomembno za bivanje?

To pomeni, da obstaja pogodba, ni nujno, da je ta za nedoločen čas, ampak za dlje časa, da se ve, kakšne so pravice stanodajalca. Da ta ne more kar stopiti v stanovanje in reči, to je moje stanovanje, saj je to oddano. Pomembni sta tako varna uporaba stanovanja in zasebnost, ki jo to nudi. Iz anket smo ugotovili, da Slovenci visoko cenimo, da so v okolici stanovanja zelene površine in da je mir, da ni pretiranega hrupa in neprijetnih kontaktov s sosedi.

Če se vrneva h kvadraturi stanovanja. Pri oddajanju neprofitnih stanovanj so seveda določeni prostorski kriteriji, a marsikomu so na trgu dostopna stanovanja s precej nizko kvadraturo. V kako velikih stanovanjih živimo Slovenci? Po eni izmed starejših raziskav naj bi imeli zelo malo prostora. Leta 2005 je bilo slovensko povprečje 1,2 na osebo, kar je bilo višje le od petih držav članic EU. V povprečju so na osebo imeli več prostora celo na Slovaškem in v Bolgariji.

Najnovejših podatkov glede tega nimam, a še nedolgo nazaj smo bili glede na površino stanovanj relativno skromni. Slovenci imamo o sebi predstavo, da gradimo ogromne hiše in stanovanja, celo prevelike, in da se po prostornih starejših stanovanjih v mestnih središčih sprehajajo samske upokojenke. To je splošen pogled, a v tej predstavi niso zajeta številna blokovska naselja, kjer v eno- do dvosobnih stanovanjih živijo družine, kar se v statistiki seveda zelo pozna.

Kaj pa za družinske člane v sociološkem smislu pomeni prostorska stiska? Kako se življenje družine na denimo 40 kvadratih odraža na njihovem počutju?

To je seveda velik stres. Stanovanje je namreč prostor, kjer naj bi si človek oddahnil in si opomogel od stresa, ki mu ga povzroča okolica. Zato pa ljudje doma potrebujemo primeren prostor. Če je stanovanje prenaseljeno, je zasebnost članov družine motena, in to lahko pomeni, da se prej vzpostavijo konflikte okoliščine, družinski člani morda nimajo miru, da se ukvarjajo s svojimi dejavnostmi. To so še dodatna bremena, torej namesto da bi se doma človek oddahnil, si tu še dodatno nabira bremena. To je velik problem. Nekateri to rešujejo tako, da so podnevi 'glavni' otroci, starši pa si, ko se otroci odpravijo spat, oddahnejo v dnevnem prostoru. A kljub temu tudi otroci, ki odraščajo, potrebujejo svojo zasebnost in svoj prostor. Absolutno je prav, da imajo otroci po določeni starosti svojo sobo.

Pa smo ljudje v teh modernejših časih včasih morda postali preveč zahtevni in si želimo preveliko stanovanje, ko bi nam po določenih normativih denimo ustrezalo tudi manjše?

Bivalne enote imajo ime bivalne in ne stanovanjske enote z razlogom. Ker ne zadostujejo kriterijem po prostorskih standardih. Mislim, da je to lahko kvečjemu začasna, nujna rešitev, ne pa rešitev, da potem ljudje leta in leta živijo v takšnem stanovanju. Ni prav, da se na novo gradijo in ustvarjajo takšna podstandardna stanovanja. Menim, da je potrebna prostornost, ki omogoči ljudem nemoteno življenje, in posameznik mora imeti pravico do tega.

Kako pa so se bivalne razmere v Sloveniji spremenile od nekoč? Kot pravite, je danes gospodarska funkcija stanovanja močno izpodrinila socialno funkcijo stanovanj.

Posamezniki so si v 60. in 70. letih, seveda tisti, ki so to zmogli, dejansko gradili velike hiše tako za tisti čas kot tudi za današnje čase. V to so vlagali svoj čas in svoj denar, velikokrat je šlo za huda odrekanja, tako denarna kot časovna. To so bile individualne odločitve. Škoda je, da država takrat s stanovanjsko politiko in boljšimi projekti ni stimulirana graditeljev, da bolj racionalno gradijo. V tej funkciji pa so bile takrat denimo zadruge, ki so pomenile cenejšo gradnjo, cenejši kredit in se je poskušalo racionalizirati, a danes takšnih poskusov ni več videti.

Posledica tega so danes tudi starejši, ki sami živijo v velikih hišah in stanovanjih. Za selitev se težko oziroma neradi odločijo.

Tega je veliko, to je pojav, ki je prisoten in ga je treba reševati, ni pa to prevladujoča slika. Najbolj pomembno je, da mladi v Sloveniji strašno težko pridejo do stanovanja in da se ne gradi dovolj, da bi se obnavljal stanovanjski fond. Res pa je, da bi lahko marsikaj pametnega naredili, da starejšim posameznikom olajšamo nekatere težke odločitve, kot so v končni fazi tudi selitve. A pri tem se moramo zavedati, da gre za težke odločitve. Ljudje tam, kjer dolgo živijo, spletejo socialna omrežja. In ta so za starejše izjemno pomembna, saj gre za podporna omrežja – sosede, sorodnike. Predvsem na podeželju je to strašno pomembno. Preselitev drugam pomeni prekinitev teh omrežji, ki so starejšim v pomoč. Vedeti moramo tudi, da neke ponudbe stanovanj za starejše, ki bi bila tudi v manjših skupinah, z dobrim dostopom do zunanjih površin, ni. Varovana stanovanja in domovi, ki se gradijo danes, so ogromni bloki. Tudi nadstandardna stanovanja, ki se oddajajo, nimajo ene klopce zunaj, da bi se ljudje družili in pogovarjali. Vsak ima svoje nadstandardno stanovanje, ki, če karikiram, ima gromozanska okna in hrastov parket, skupnih prostorov pa nimajo. Zato to ni najboljša alternativa.

Kako bi lahko torej pomagali ostarelim, ki težko živijo v starih stanovanjih?Tako finančno kot zaradi denimo neprimerne opreme za njihovo življenje.

V starejših stanovanjih so pogosto še vedno kopalnice, stranišča, pragovi, narejeni na star način, kar je velikokrat neprimerno za starejše, saj je zaradi tega večja nevarnost za poškodbe. Gotovo bi bilo treba iti v to, da se prilagajajo ta stanovanja, saj vemo, da je zdaj načelo, da če se le da, da se ljudje postarajo na domu. Mislim, da bi se to dalo uredili v konkretnih okoljih, s konkretnimi mikroprojekti in ne na ravni cele države, ampak posebej skupine ljudi oblikovati, se dogovarjati, tudi v obliki zadrug. V Evropi takšni primeri seveda živijo, a pri nas je to problematično organizirati, saj nimamo modelov za takšno gradnjo. Država bi lahko pomagala pri vzpostavitvi takšnih projektov, da tisti, ki bi želeli v to, ta model sprejmejo in se jim ni treba leta in leta ukvarjati s tem, da bi se spremenila zakonodaja, ki bi to omogočila.

Jutri lahko preberete, zakaj strokovnjaki opozarjajo, da stroškovna najemnina, ki jo predvideva nov stanovanjski zakon, in osredotočanje na subjektne subvencije nista najboljša rešitev za pereče težave na področju slovenske stanovanjske politike.