Odprava Dalaugiri 2004 je iz Slovenije krenila v začetku aprila. Vodi jo eden naših najbolj izkušenih himalajcev Andrej Štemfelj, v odpravi pa je poleg njega in zdravnika bilo še pet alpinistov, ki se jim je kasneje pridružil še neki britanski himalajec.
14. maja je odprava dosegla vrh te 8167 visoke gore, 17. maja pa so se himalajci začeli vračati. Na poti iz baznega tabora je člane odprave zajela gosta megla, kljub temu, da Jože Šepič ni hodil zadnji v odpravi, so šele ob prihodu v neko naselje ostali himalajci ugotovili, da manjka. Že naslednji dan so začeli z iskanjem, v katerega so se vključili domačini, ki dobro poznajo okolico, pa tudi helikopter.
Iz Slovenije pa sta na pomoč iskalcem odšla še dva znana slovenska himalajca, Tone Škarja in Peter Podgornik. Njuno pot v Nepal so plačali Šepičevi sorodniki. Kot je za 24 ur povedal Tone Škarja, ki je po območju, kjer je izginil Šepič, že hodil, gre za nenaseljeno, poraščeno divjino, s prepadi in soteskami, tako da ne izključuje možnosti, da se je Jožetu kaj zgodilo. Po njegovem mnenju ostaja velika verjetnost, da je Jože Šepič pri vračanju zašel s poti, saj je v tem času na območju vladala gosta megla. Majhno možnost Škarja pripisuje tudi temu, da bi Šepiča ugrabili Maoisti in zanj zahtevali odkupnino.
Škarja je še dodal, da se je v teh dneh začel monsun oziroma deževna doba, tako da to povečuje možnosti za Šepičevo preživetje, če se je morda zatekel v kakšno votlino. Škarja in Podgornik naj bi v Katmandu prispela jutri popoldne po našem času in takoj nadaljevala pot proti Daugiriju.
Jože Šepič doslej izkušenj s Himalajo ni imel, odpravi pa se je pridružil, ker se je želel preizkusiti še na veliki višini.
