'V gore nikoli tri do štiri dni po sneženju'

Da bi se sami prepričali, kako lahko lahka planinska pot dobi popolnoma drugo dimenzijo pozimi, so nas novinarje predstavniki Planinske zveze Slovenije (PZS) povabili na Veliko planino, natančneje do Domžalskega doma na Mali planini. Po poti s parkirišča na Rakovih ravneh do koče so nam pokazali, kaj sodi v nahrbtnik pozimi, hojo z derezami in cepinom ter kako iščemo in rešujemo zasutega v plazu. 

A ker so več kot vsi nasveti in opozorila vredne lastne izkušnje, je na nas pustil vtis prizor, ki je v teh dneh še posebej aktualen. Strokovni sodelavec pri PZS in gorski reševalec Matjaž Šerkezi nam je želel v eni od vrtač prikazati, kako deluje plazovni nahrbtnik, primeren predvsem za turne smučarje, v katerem je balon. Če nas zajame plaz, potegnemo vrvico na nahrbtniku, s tem sprožimo balon, ki se napihne in obeta več možnosti, da ostanemo na površini ter nas plaz ne zasuje. Ko se je Šerkezi z dna vrtače povzpel proti robu, je bil teren dovolj strm, da se je pod njegovo težo sprožil manjši plaz in ga odnesel nazaj na dno. Balon je tako resnično 'odslužil' svojemu namenu. "To je bilo pa zdaj zares," je bil nad dogodkom še sam presenečen Šerkezi. Ob tem je opozoril, da se v hribe, še posebej v visokogorje, nikoli ne odpravljamo dva do tri dni po sneženju, dokler se snežna odeja ne stabilizira.

Tretja stopnja nevarnosti proženja plazov, vremenske razmere je treba natančno spremljati

V sredo čez dan, ko smo bili na Veliki planini in je bilo vreme še delno sončno, je bila nevarnost snežnih plazov nad nadmorsko višino okoli 1400 metrov znatna, tretje stopnje, nižje pa druge. Po podatkih Agencije RS za okolje (Arso) je gore do četrtka zjutraj sneg obdaril z dodatnimi 20 do 50 centimetri snega, nevarnost proženja snežnih plazov pa je ostala enaka, tretje stopnje. "Novi sneg je večinoma mehek in rahel, zaradi velike količine je gibanje precej oteženo," so opozorili pri Arsu.

Pihal je tudi okrepljen veter, ki je prenašal sneg in gradil nove opasti, klože in zamete. Nevarno je zlasti tam, kjer je nov sneg padel na trdo in skorjasto podlago, prav tako so nevarna strma in srednje strma pobočja z napihanim snegom, kjer lahko že ob majhni obremenitvi sprožimo plaz kložastega snega, so izpostavili pri Arsu. Dodali so, da bo tudi v prihodnjih dneh sneg zaradi hladnega vremena ostal suh, mehek in slabo povezan ter se bo le počasi preobražal in sesedal: "Razmere bodo ostale zahtevne. Pri hoji v gore izbirajte plazovno varnejša območja. Tudi popolna oprema vas ne bo obvarovala snežnega plazu, če ne boste izbirali varnih smeri na svoji poti."

Beseda zahtevno pa ne velja zgolj za visoke gore. Zimske razmere lahko hitro postanejo še kako resne tudi v sredogorju. Nizke temperature, krajši dan, zaprte planinske koče in specifične snežne razmere ... so razlogi, zakaj je treba pot natančno načrtovati, pridobiti informacije s terena, upoštevati osebne izkušnje in fizično pripravljenost ter seveda imeti ustrezno opremo. "Vremensko napoved je treba vedno spremljati, da vemo, kdaj bo začelo snežiti, ali popoldne ali že prej, ali nas bo zamedlo ... Če nas poleti vodijo dobro vidne poti in markacije, je pozimi drugače. Markacije so praviloma pod snegom, jih ne vidimo. Poti, če niso zgažene, ne vidimo in ne vemo, kam naprej," je opozoril podpredsednik PZS in inštruktor planinske vzgoje Martin Šolar. 

Nemalokrat se zgodi, da planinci snežno pot že utrejo, vendar čez noč ali med samo turo zapade sneg, ki jo znova prekrije. Tudi močan veter, ki prenaša sneg, lahko popolnoma zakrije pot, kar se je na izpostavljenih odsekih na Malo planino zgodilo tudi nam. Ko smo stopili iz gozda, je pot praktično izginila in prvi v vrsti je moral gaziti. Utiranje nove poti po globokem snegu pa je naporno, jemlje moči, česar ne smemo zanemariti. Če gazimo dlje časa, se hitro utrudimo in lahko obnemoremo."Ob tem moramo upoštevati, da trasi poti, ki je sicer vrisana na zemljevidu ali jo imamo v navigaciji, ne velja slepo slediti. Oceniti je treba snežne oziroma plazovne razmere in šele v primeru, da je ocena tveganja nizka, sledimo vidni točki našega vzpona ali kompasu in zemljevidu ali navigacijski napravi," je priporočil Šolar.

Klože, največja skrb tudi najbolj izkušenih

Veter ne otežuje razmer samo zato, ker imamo zaradi njega občutek, da nas bolj zebe in ker s prenašanjem snega prekriva poti, ampak gradi tudi klože, ki so nevarne za plazove. Šerkezi je pojasnil, da je kloža trda, zbita plošča snega, ki se utrga, sproži, že ob manjši obremenitvi – če planinec denimo stopi ali turni smučar zapelje nanjo. "Na takšni plošči, ki se utrga, se zapeljemo po pobočju navzdol. Hitro dosežemo veliko hitrost in nam praktično ni rešitve. Klože so največja skrb tudi najbolj izkušenih, kot so vodniki, inštruktorji, gorski reševalci, saj jih je težko predvideti oziroma oceniti." 

Za lažjo predstavo, kaj je kloža, je Šerkezi opisal, da je videti tako, kot če bi med dve leseni plošči nasuli kamenčke in ju nagnili na 30 stopinj naklonine: "Spodnja plošča predstavlja podlago, zgornja plošča zbito snežno odejo, kamenčki pa kristale, najpogosteje globinskega sreža ali pa suho travo. Zaradi robatosti kamenčkov bo zgornja plošča pri miru. Zaradi trdote bo dajala občutek varnosti, stabilnosti. Ko stopimo nanjo, se ne bo predirala in bo odlična za hojo z derezami. Bo pa oddajala zamolkel zvok. Po nekaj korakih bodo sile na podlago tako velike, da bodo kamenčki (snežni kristali) preprosto popustili. Slišali bomo samo še zvok, podoben poku, in v trenutku bomo z veliko hitrostjo drveli proti dolini." Ob tem je opozoril, da so možnosti za proženje kložastih plazov v zadnjih dneh velike, saj so se pojavljale izrazite temperaturne spremembe, ki prav tako vplivajo na nastanek klož. 

Človek, zasut v plazu, ima največ možnosti preživetja v prvih 15 minutah

Zaradi obilice objektivnih nevarnosti v zimskem času, je obisk zasneženih gora zgolj za izkušene posameznike. Potrebno je znanje uporabe zimske opreme, kot sta cepin in dereze, sicer sta lahko oba pripomočka smrtno nevarna. 

Vsak obiskovalec bi moral imeti plazovni trojček,  je izpostavil Šerkezi, ki nam je pokazal, kako se trojček – žolna, sonda, lopata – uporablja. "Če človeka zasuje plaz, moramo hitro reagirati. Človek ima po krivulji preživetja največ možnosti, da preživi v prvih 15 minutah. To pomeni, da ga moramo v teh 15 minutah locirati, nato natančno določiti, kje je zakopan in nato odkopati. Zato potrebujemo trojček," je pojasnil. 

Plazovna žolna je namenjena grobemu in plazovna sonda finemu določanju lege ponesrečenca. Na koncu zasutega z lopato na pravilen način izkopljemo. "Potrebujemo kvalitetno aluminijasto lopato. Kopati ne smemo neposredno nad njim, saj ga lahko na ta način sproti zasipavamo. Vedno se postavimo par korakov stran od njega, da lahko kopljemo frontalno. Kopati je treba hitro, imamo samo 15 minut časa," je poudaril Šerkezi ob tem, ko je kazal, kako se pravilno koplje. 

'Danes vidimo posameznike, ko se vzpenjajo na Viševnik, Grintovec, tudi na Triglav, v derezicah ... to je nevarno početje'

Mnoge, ki se odpravijo v hribe, premamijo tako imenovane derezice, s katerimi mislijo, da bodo lahko suvereno kljubovali zahtevnim zimskim razmeram. A strokovnjaki PZS so opozorili, da so derezice namenjene zgolj poledenelim položnim terenom in lažjim vzponom na nižje hribe. Celo del poti na Šmarno goro, ki je bolj strm, je lahko z njimi nevaren. 

"Obiskovanje gora pozimi, kot ga vidimo danes, ko posamezniki, ko se vzpenjajo na Viševnik, Grintovec, tudi na Triglav, v derezicah oziroma verigah, s palicami v rokah ali pa z dvema cepinoma, enim cepinom in brez rokavic ... to je nevarno početje. Takšni posamezniki se niti ne zavedajo, da so v nevarnosti in da s 'poučnimi' objavami na družbenih omrežjih v nevarnost spravljajo še druge. Zasnežene gore zahtevajo kompleksno osebnost, ki obvlada tehnične pripomočke, ima znanje iz nevarnosti v gorah, vremenoslovja, orientacije, gibanja ... Predvsem pa ima veliko mero spoštovanja do gora in se zaveda, da ga bo gora počakala in se zna obrniti dva koraka pred vrhom," je obiskovalce gora opomnil Šerkezi. 

Kaj vse sodi v zimski nahrbtnik, kako se pripravimo? Najpomembnejša je dobra zimska planinska obutev

Za zimsko gorništvo potrebujemo popolno zimsko opremo. Poleg cepina in derez tudi čelado, ob obisku visokogorja, kot smo že omenili, še plazovni trojček. 

Pred vsako turo je treba preveriti stanje opreme in snežne razmere na območju, kamor se odpravljamo. Poleg omenjene tehnične opreme za hojo v gore pozimi potrebujemo vso opremo kot za gore v kopnih razmerah, dodatno pa še dobre zimske planinske čevlje, gamaše za zaščito pred vdorom snega v čevlje, kakovostna oblačila, ki ščitijo pred vetrom, mrazom in vlago ter imajo dobre izolacijske lastnosti. "Potrebna je zaščita pred močnim soncem, ne pozabimo niti na rezervna oblačila in na dejstvo, da je pozimi dan krajši in da je večina planinskih koč zaprta, zaradi česar potrebujemo več tople tekočine in hrane v nahrbtniku. Ne pozabimo niti na zemljevid, čelno svetilko s polnimi baterijami, prvo pomoč ter alu-folijo ali veliko črno vrečo za zaščito pred podhladitvijo," so svetovali strokovnjaki PZS.

Najpomembnejša osnovna oprema za hojo v hribe pozimi je dobra zimska planinska obutev, je ob tem poudaril Šolar: "Dober zimski čevelj se morda zdi na prvi pogled okoren, saj je dober profiliran podplat trši, čevlji so praviloma višji. A narejeni so tako, da so toplejši in da ne prepuščajo vlage." 

Pohodne palice nam pozimi nudijo dodatno oporo na snežni podlagi, v veliko pomoč so nam pri hoji v globokem snegu, pa tudi na zmrznjenem snegu, ko na nogah nimamo derez. Pomembno pa je še, da so pozimi opremljene s širokimi krpljicami in kovinsko konico. "Za obisk visokogorja so edina pravilna izbira 10- ali 12-zobe gorniške dereze. Derezic v bistvu niti ne uvrščamo med pravo zimsko planinsko opremo," je še opozoril inštruktor planinske vzgoje Šolar in prikazal nevarnost derezic ob rabi na neustreznem terenu. Na strmini se lahko snamejo s čevljev, kar povzroči zdrs in padec. Posledice si lahko predstavljamo sami.

'Hoja s derezami je specifična – korak mora biti nekoliko širši, stopala obrnjena navzven'

Strokovni sodelavec PZS in inštruktor planinske vzgoje Matej Ogorevc je ob tem ponovil, da tako kot nam je jasno, da se za zimske radosti v hribih toplo oblečemo in obujemo, nam mora biti jasno, da v nahrbtnik sodijo tudi prave, 10- ali 12-zobe dereze in klasični cepin. "Z derezami si olajšamo hojo v zbitem in trdem snegu, na poledenelih površinah edine preprečujejo zdrs, glavo pa nam bo obvarovala čelada. Do zdrsa lahko vseeno pride, učinkovito in hitro pa se lahko zaustavimo le s cepinom. Opremo je seveda treba znati uporabljati, saj nam zgolj to, da jo imamo, ne zagotavlja varnejše hoje, kvečjemu smo lahko sami sebi nevarni," je poudaril, medtem ko nam je pokazal, kako se pravilno ustavimo z omenjenimi pripomočki. 

Velikost derez nastavimo že doma. Na terenu si jih nadenemo, še preden pridemo na mesto, kjer bi že lahko padli. Ko nataknemo dereze, vzamemo v roke cepin, ki ga okoli nje še pritrdimo s paščkom. Ogorevc je nanizal še nekaj osnovnih pravil za hojo z derezami in ustavljanje s cepinom: "Hoja s derezami je specifična – korak mora biti nekoliko širši, stopala obrnjena navzven. Stopamo čim bolj pravokotno glede na podlago, da lahko vsi zobje odigrajo svojo vlogo. V primeru hoje pravokotno po pobočju navzgor, hodimo po dveh sprednjih zobeh. Pri hoji navzdol pa stopamo najprej na peto in nato na celo stopalo. Če je strmina prehuda, se s telesom obrnemo proti pobočju, sestopamo znova le po sprednjih dveh zobeh derez. Najbolj kritični so obrati med hojo, ko je treba biti še bolj previden, da se z derezo ne zataknemo v hlačnice in pademo. Ne glede na to moramo biti med hojo zbrani in vedno pripravljeni na padec. Kot že rečeno, lahko padec zaustavimo le s cepinom, odreagirati pa moramo hipoma in se začeti zaustavljati praktično takoj po padcu. Že po nekaj sekundah so hitrosti tako velike, da se ne bomo mogli več hitro (in neboleče) ustaviti. Zato tudi tukaj velja – vaja dela mojstra. Vadimo lahko na vsaki turi, potrebujemo le nekaj metrov strmine z varnim iztekom in ustrezno opremo."

Reševalci v letošnjem letu izpeljali 602 reševalni akciji

Po podatkih PZS gorski reševalci iz leta v leto posredujejo pogosteje. Do sedmega decembra 2021 so izpeljali 602 reševalni akciji, medtem ko lani vse leto 485. Od letošnjih se jih je 29 končalo s smrtnim zidom, lani 33. Da je med posredovanji gorskih reševalcev zelo malo dogodkov na organiziranih planinskih aktivnostih, je lahko povabilo obiskovalcem gora, da se pridružijo kateremu od 293 planinskih društev in klubov, je sklenil Šerkezi in predstavil pomen članstva v planinski organizaciji: "Pri zavarovanju za svoj avto nikoli ne oklevamo, pri lastnem zavarovanju pa smo brez premisleka pripravljeni varčevati. Članarina PZS namreč predstavlja tudi kakovostno zavarovanje za kritje stroškov reševanja v tujih gorah, skupaj z zdravstveno asistenco. Članarina za leto 2022 ostaja enaka, z njo pa podpremo tudi marljive planinske delavce, omogočimo financiranje obnove planinskih poti in koč ter imamo kot člani številne ugodnosti."