'V gorah je tako kot v življenju, pridejo zasuki, ki spremenijo tok dogodkov'

Hribovske prigode so pogosto povezane z dobro voljo in posebnim humorjem. Ker je Škodič začel hoditi v gore že s starši, je na lastni koži doživljal vse planinske slasti in z njimi odraščal. Poleg tega za revijo Planinski vestnik piše že 25 let, dolgo je tudi član uredništva, kjer pokriva predvsem planinsko zgodovino. Ker je v svoji prejšnji knjigi Ljudje v gorah zbral tragične zgodbe, v katerih je literarno upodobil resnične dogodke, ki so se zgodili v naših gorah, je zdaj začutil, da je čas za svetlo stran. "V gorah je tako kot v življenju, vedno pridejo kakšni zasuki in situacije, ki spremenijo tok dogodkov. Taki nepričakovani preobrati so tudi skupna točka vseh teh zgodb. Včasih zato nastane tudi smeh, čeprav so gore same po sebi resen oder," nam je pojasnil Škodič, zakaj se je odločil, da je tokrat pisalo obrnil v drugo stran.

Zgodbe so se nabirale dolgo, časovni razpon med njimi je okoli 30 let

Škodič je v svoji knjigi zbral le drobec svojih prigod. Pri odločitvi, katere naj pravzaprav izlušči, ga je vodila misel, da si niti dve zgodbi ne smeta biti podobni, vsaka mora biti popolnoma drugačna od prejšnje. Večina je njegovih osebnih, nekatere so nastale tudi po pripovedovanju planinskih znancev. Ker so se dogajale v obdobju 30 let – nekaj jih je še iz časa nekdanje Jugoslavije – so z današnjega pogleda vsaj nostalgične, če ne že nenavadne, meni avtor knjige: "Kdo še danes ve, kaj vse norega se ti je lahko primerilo nekoč, ko smo v gore hodili in se vračali le z avtobusi? Ali ko smo mladinci odšli nekam v visokogorje, pa ni bilo prenosnih telefonov, da bi lahko domov sporočili, da bomo prenočili v koči, ker nas je ulovila noč. Ali pa, ko si v Karavankah srečal jugoslovanske graničarje in so te z grožnjo, ker nisi imel potnega lista –  čeprav ga za hojo v gore nikoli niti nisi potreboval – poslali nazaj v dolino, v nedeljo popoldne pa od tam ni bilo več nobenega javnega prevoza, s katerim bi se vrnil domov ..."

Zgodba naivnega in romantičnega oskrbnika koče

Avtor med drugim opisuje tudi zabavne zaplete pri turni smuki, pa srečanja s posebneži in se postavi v vlogo oskrbnika planinske koče z vsemi kolobocijami, ki spadajo k tej službi. "Ne manjka niti srečanj in iskric med spoloma, tako kot je pač v življenju, možnosti je neskončno," je še dodal.

In morda je ena bolj posrečenih zgodb ravno Oskrbnikov dnevnik. Avtor v njej prvoosebno opisuje izkušnjo neizkušenega oskrbnika, ki se sprva naivno in romantično navdušuje nad svojo službo, kmalu pa se sooči z vsem, kar oskrbnika lahko doleti v slabih sanjah. "Oskrbnik ima opravka z dobrimi in tudi skrajno sitnimi oziroma nesramnimi planinci. Doživi dneve, ko je toliko gneče, da se ne vidi iz dela, in dneve, ko zaradi slabega vremena ves teden ni nikogar, da bi lahko zaslužil vsaj za en čaj. Uspe si nakopati tudi zamero kuharice, zaradi katere se je pokvarilo suho meso v shrambi, a ta težava se nepričakovano dobro razreši. Namesto olajšanja se nato izkaže, da ga je med tem ves čas okoli prinašal tretji član osebja, ki je pomagal pri strežbi. Ker je imel na tem področju že nekaj kilometrine, si je omislil postranski posel in za oskrbnikovim hrbtom prodajal žganje na svoj račun. Skratka, zgodba nas pelje skozi pestre tri mesece oskrbnikovega dela, na katerega marsikdo gleda tako, kot je gledal nanj naivnež, ko je prvi dan stopil v kočo, ki jo je prevzel," je Škodič delil z nami del iz knjige.

Oskrbniško zgodbo je, še preden je postala del tiskane oblike, dal prebrati znancu, ki ima že več kot dvajsetletne oskrbniške izkušnje."Rekel mi je, da se je tako smejal, da so mu tekle solze. Na koncu pa me je vprašal: A veš kaj je tisto najbolj smešno? To, da je vse čisto res," je povedal sogovornik, kako se mu je uspelo vživeti v vsakdanje življenje novopečenega oskrbnika.

Z gorami je odraščal in zorel

O novi zbirki Smeh z gora so na Planinski zvezi Slovenije (PZS), katere založba je knjigo tudi izdala, zapisali, da skozi Škodičeve zgodbe"na nek način spremljamo njegovo planinsko odraščanje oziroma zorenje, saj je glavnino črpal iz avtobiografskih prigod, dodal pa tudi ščepec domišljije." Ob tem so izpostavili, da se avtor zna pošaliti na svoj račun, kar je svojevrstna umetnost.

Predstavljajo ga kot človeka, ki je od nekdaj povezan s hribi: "V gore je začel zahajati s starši, kot srednješolec je opravil tečaj za mladinskega planinskega vodnika, pozneje tudi izpit za markacista in gorskega stražarja, kot inštruktor je sodeloval na tečajih za mladinske vodnike in se nekaj let ukvarjal z alpinizmom," so zapisali na PZS.

Planinski publicist je tudi nam povedal, da so ga gore prevzele že kot otroka in ga nikoli zares izpustile. "V sedemdesetih letih, ko sem začel hoditi v osnovno šolo, smo del počitnic namesto na morju z družino preživljali v šotoru v dolini Trenta. To takrat ni bilo običajno in po počitnicah me je marsikdo začudeno poslušal. Moj oče in stric sta bila alpinista in tako smo vsako poletje postavili družinski tabor in hodili po gorah, tudi na Triglav. Otrokom nam je bila še bolj kot to pomembna svoboda. Po mili volji smo se zamotili z raziskovanjem okolice, skakanjem v mrzle tolmune in z igro, družba je bila dobra, saj nas je bilo skupaj sedem otrok. Bilo je nepozabno in popolnoma neprimerljivo s čofotanjem v vodi," se je spomnil, kako se je razvila in krepila njegova ljubezen do hribov. 

Samo štiri zgodbe so nastale na podlagi pripovedovanj avtorjevih znancev

Avtor meni, da jih ni težko izluščiti, še posebej eno, ki je napisana prvoosebno, vendar skozi ženske oči. "Bistvo vseh pa je, da imajo v sebi osebno izkušnjo pripovedovalca, ki bralcu s tem nastavlja ogledalo. Bilo je že več odzivov in nekajkrat sem slišal, da je kdo rekel, da se je ob branju tudi sam spomnil podobne situacije, v kateri se je znašel," je dejal.

In te situacije v hribovskem okolju pogosto dobijo drugačen, zabavnejši prizvok, kot če bi se zgodile v urbanem svetu. Popolnoma enak dogodek lahko v mestu zveni resno, v hribih pa izpade smešno. Eden od takih primerov, ki ga je izpostavil sogovornik, je, če nam uspe zakleniti avtomobilske ključe v avto. V mestu je tak pripetljaj v prvi vrsti neprijetnost, ki stane nekaj časa, denarja in prinaša slabo voljo, meni Škodič. Nekaj popolnoma drugega pa je, če se to zgodi nekje na gorskem parkirišču. 

Ravno to sej zgodilo našemu sogovorniku."In to po tem, ko sem vso opremo in nahrbtnik s ključi vred že stresel v prtljažnik in spustili pokrov, ključavnice pa so se zaklenile. Sami ste, telefon je v zaklenjenem nahrbtniku, uporabno orodje je v prtljažniku in dela se že tema. Kaj kmalu človek v rokah tehta velik kamen, s katerim bo razbil šipo in si tako planinsko dogodivščino podaljšal še za en dan, ker bo jutri treba vzeli dopust in po servisih iskati novo steklo. Po tem pa, pravijo, da smo planinci načeloma iznajdljivi ljudje, z veliko mero spretnosti in s pomočjo nepričakovanega orodja sem se nazadnje izvlekel iz skoraj obupnega položaja. Tak razplet v dolini ne bi bil možen, tu pa se spremeni v zelo zabavno zgodbo, ki je človek zlepa ne pozabi," je strnil misli Dušan Škodič.