V enem letu na poti v službo in nazaj prehodi pet tisoč kilometrov

45-letni Peter Krajnik v službo in iz nje hodi peš. Dve uri tja in dve nazaj porabi za okrog deset kilometrov od doma do Železnikov, kjer dela. Ko je pred leti delo v proizvodnji zamenjal za pisarniško delo, je ugotovil, da vsak dan le stežka naredi deseti tisoč korakov. "Vsako leto sem pridobil nekaj kilogramov. Opazil sem, da se ne počutim dobro, da se vse hitreje utrudim. Vsak dan bolj mi je bilo jasno, da moram nekaj spremeniti," opisuje. Začel je malo več hoditi. Pa še več. In še več. Nekega dne je ugotovil, da za hojo po službi porabi ogromno časa. "In sem začel razmišljati, zakaj to počnem. Zakaj se tja in nazaj vozim z avtomobilom, če pa grem lahko peš in tako prihranim ogromno časa," pripoveduje o svojem nenavadnem načinu razmišljanja. "Ko sem začel, sem potreboval ogromno motivacije. Da se pripraviš, da prilagodiš glavo, da veš, kaj je pomembno, kaj ti paše. Potem pa gre samo od sebe, ne potrebuješ kaj dosti. Ne razmišljaš več, joj, danes se mi pa ne ljubi, danes pa preveč lije. Pač greš," pojasnjuje. 

Čeprav ubira poznane poti, mu nikoli ni dolgčas. Pravi, da ima s sabo najboljšo družbo – svoje misli: "Ko hodiš, začneš razmišljati vse sorte. Kako bi bolje, kako bi lažje, kako bi kaj predrugačil, da bi bolje živel. Ves čas delaš majhne korake, da potem ugotoviš, da si naredil velik korak naprej. Zato gre, kajne?"  Pravi, da je hoja zanj oblika meditacije, sprostitve. Tudi zato najraje hodi sam. Sam si narekuje tempo, sam molči. Pot mu prekriža le kakšen maček na nočnem lovu, včasih srna, tudi jelena je že srečal. In čeprav ima najraje pomlad, ki ga razvaja s sončnimi vzhodi ter petjem ptic, v vsakem letnem času najde kaj lepega. "Zdajle jeseni je krasno, ker gobe rastejo. Že zjutraj, ko je tema, gledam okoli sebe – ko imam lučko, se goba kar posveti iz teme, ker ima tisto belo dno. Poglejte, tukaj se začne gozd. Zdaj ne bomo snemali, da vam ne razkrijem kakšnih svojih najdišč," se pošali.  

Okvirno ve, koliko kilometrov prehodi in koliko časa hodi, a si ne ustvarja pritiska z nenehnim izboljševanjem časa. Pravi, da je preveč hvaležen svojemu telesu, da bi ga izpostavljal takemu stresu: "Vedno varčujem z močmi, nikoli ne grem na polno. Mislim si, da tako ali tako hodim vsak dan, zato mi je najpomembneje, da se bom tudi naslednji dan počutil tako dobro, da bom lahko prehodil toliko kot danes." Edino pravilo, ki mu sledi, je, da se nikoli ne sprašuje o smiselnosti svojega početja. "To pač nehaš razmišljati. Tako kot drugi ljudje vstanejo, se oblečejo in sedejo v avto, tako se jaz oblečem, pojem zajtrk in grem," stvarno pove. Tudi v dežju, megli. Pozimi, ker živi v hribih, več dni zapored kilometre premaguje s krpljami, poleti, ko se vrača iz službe, mu z nosa kaplja pot. Seveda je izgubil nekaj kilogramov in oblikoval telo, a še pomembneje mu je, da se je okrepil – prehlajen ni bil že leta, bolezni ne pozna. 

Nekaj časa je imel avtomobil, nato pa je ugotovil, da ga ne potrebuje več in ga je podaril sodelavcu. "Lepo mi je, če ga ti ne potrebuješ, nekomu bi pa prav prišel ... Ja, lahko bi ga prodal, a zanj bi iztržil nekaj denarja, meni pa ni do tega. Meni je pomemben ta občutek, veste," pravi. In čeprav nima avtomobila, ni omejen na domače Škofjeloško hribovje. Peš se vendarle da priti kamorkoli: "Tudi če želiš priti v Cape Town, lahko greš. Samo je pač daleč. Ampak vsa umetnost je delati korake. Vsak dan boš naredil nekaj kilometrov, nekega dne pa boš prišel na cilj."  Do glavnega mesta Južnoafriške republike se ni odpravil, je pa predlansko poletje, potem ko je že dobro leto vsak dan hodil v službo in nazaj, s starši odšel na obisk k sestri, ki je takrat živela na Nizozemskem. Brez skrbi, tja so leteli. Ne pa tudi nazaj: "Rekel sem si, da bom šel nazaj peš. In sem šel. In sem prišel do doma. Prehodil sem 1.145 kilometrov, hodil sem dvajset dni in eno uro. Tri tedne dopusta sem imel."

Nenavadnemu gospodu smo se pridružili na poti v službo in iz nje. Ko smo se dogovarjali in je beseda nanesla na to, da bo tistega dne slabo vreme, je rekel: "Meni je vseeno, jaz grem v vsakem vremenu." In smo šli. V dežju, mrazu in megli. Kaj vse smo še doživeli na poti, pa v današnji oddaji Svet ob 18. uri na Kanalu A.