V enem dnevu je prej povsem zdrava najstnica postala priklenjena na voziček

Jerneja je v torek dopolnila 19 let, še eno leto nazaj je povsem normalno praznovala svojo polnoletnost. Ker obiskuje zdravstveno šolo, je pred nesrečnim dogodkom opravljala prakso z ljudmi s posebnimi potrebami, tudi na vozičkih. V enem dnevu je tudi sama pristala na njem. "Na začetku sem si rekla, da se bom zaprla v sobo, mene ne bo nihče videl na vozičku," prizna Jerneja Štarkel.

Najprej so jo sprejeli v celjski bolnišnici, kjer je bila en teden. Zaradi covida jo je mama lahko obiskala le enkrat. Nato je pet mesecev preživela na nevrološki kliniki in še dodatni mesec na rehabilitaciji. Kaj se jim je zgodilo, so dojeli, ko se je po šestih mesecih vrnila domov. "Ker je nismo mogli niti prestaviti, tudi iz avta smo jo komaj dobili. Mislili smo, da bo to enostavno, pa smo videli, da je to vse zelo težko," pojasni Jernejina mama Simona Štarkel.

Njihova hiša je potrebovala veliko prilagoditev. Uredili so ji zunanje dvigalo, dvižno ploščad na stopnicah in kopalnico. "Do zdaj imam stojko, ki mi pomaga, da lahko stojim, kolo za noge, na elektriko imam za roke, ker moram veliko telovaditi," pove Jerneja.

Starša ji želita zgraditi tudi prizidek, da bo ob pomoči osebnih asistentk lahko tudi bolj samostojna. Omogočata pa ji tudi fizioterapije in preiskave, ki jih zavarovalnica ne krije. "Ugotovitve so take, da so poškodbe prehude. Ampak mi vseeno ne bomo vrgli puško v koruzo, šli bomo naprej, tudi v alternativo, ampak to je vse precej drago," pojasni Jernejina mama.

Jerneja ima še vedno hude bolečine, zaradi tega nenadno zboli, kar pa vpliva tudi na njeno psihično zdravje. "Velikokrat se sredi noči jokamo, smo objeti in se tolažimo," prizna mama Simona. A upanja jim ne zmanjka. Tudi Jerneja je svojo zgodbo želela deliti z vsemi, ki so v podobnem položaju, saj je pomembno videti in vedeti, da v njem nisi sam in da nikoli ne smeš obupati.