V čezmejni Cesti gradov moči združuje 26 avstrijskih in devet slovenskih gradov

Da so skupaj močnejši – tako pri pridobivanju sredstev kot privabljanju turistov – se zavedajo partnerji čezmejnega projekta Cesta gradov (angleško Castle road), ki vodi od vrat do vrat 26 avstrijskih in devetih slovenskih dvorcev, gradov, obrambnih utrdb in samostanov.

S tri leta trajajočim in milijon evrov vrednim projektom v okviru Interregovega programa V-A Slovenija-Avstrija so pričeli septembra lani, prejšnji teden pa so v grajski dvorani Dvorca Rakičan z avstrijskimi partnerji podpisali tudi Sporazum o sodelovanju.

Kot je že februarja na predstavitvi izpostavila vodja projekta Katarina Jerebic iz Raziskovalno-izobraževalnega središča (RIS) Dvorec Rakičan, ki je vodilni partner projekta, se gradovi na čezmejnem območju Slovenije in Avstrije po številčnosti namreč umeščajo v sam evropski vrh, zdaj pa upajo, da bosta njihovo povezovanje in skupni nastop (tudi s čezmejnimi kulturnimi paketi) pritegnila več turistov.

Skupno trženje in večja mednarodna prepoznavnost se že pozna

In prvi rezultati so – kot kaže statistika – že tukaj. "Avstrijska Die Schlösserstrasse je z namenom skupne turistične promocije, povezovanja in sodelovanja gradov ter programov, ki jih ponujajo, oglaševala tudi nas. Prva primerjava števila obiskovalcev pa je zdaj pokazala, da se je v Murski Soboti obisk v primerjavi z enakim obdobjem lani povečal za kar 98 odstotkov," pravi Tamara Andrejek, kustosinja iz Pomurskega muzeja Murska Sobota. "Seveda ne moremo trditi, da je priliv turistov izključno rezultat tega projekta, a porast obiska je vsekakor zelo občuten," dodaja.

Možnost, da je skupno oglaševanje že naredilo svoje, dopušča tudi Tatjana Kotnik Karba, direktorica Zavoda za kulturo, turizem in promocijo Gornja Radgona Kultprotur, ki upravlja z gradom Negova. "Na nedavnem dogodku smo opazili povečan obisk avstrijskih turistov. Ali gre to pripisati temu sodelovanju s severnimi sosedi, pa je še prehitro reči," meni sogovornica. Po njenem bodo vidnejše rezultate morda prinesli prihodnji tedni, ko so jim obljubili tudi skupno spletno stran v treh jezikih.

Pri projektu Cesta gradov gre sicer za "vzpostavitev trajnostnega institucionalnega sodelovanja gradov in dvorcev za razvijanje ter trženje skupnih čezmejnih ponudb," navajajo na spletni strani RIC Dvorec Rakičan, osrednji cilj pa je ohranjanje in nadaljnji razvoj grajskih stavb na območju jugovzhodne Avstrije in severovzhodne Slovenije.

Nosilci projekta obljubljajo, da bodo raziskali tako obstoječe ponudbe vključenih objektov kot tudi njihove turistične potenciale, ter znanstveno preučili zgodovinsko ozadje zajetega območja. "Naš izziv je raziskano nato predstaviti na način, ki bo privabil obiskovalce," pravijo.

Osredotočili se bodo tudi na oblikovanje konkretnih ponudb za ciljne skupine – družine, otroke in kulturne navdušence – in izdelali katalog novih ponudbenih potencialov. "Ker nastopamo v partnerstvu, bo posamezen člen verige promoviral tudi druge dvorce in gradove. Obiskovalcem bomo ponudili obisk večih lokacij. Za turistične vodnike in druge akterje s področja oblikovanja oziroma trženja turističnih ponudb pa bomo izvajali ustrezna izobraževanja," zagotavljajo.

Čeprav je na naši strani meje zaenkrat vključenih devet gradov, pa podpisniki sporazuma računajo še na kasnejšo pridružitev. Kot je na februarski predstavitvi projekta za STA povedal direktor RIS Dvorec Rakičan Robert Celec, so že v osnovi namreč načrtovali čim večjo mrežo gradov, ki se ji lahko pridružijo tudi novi.

V projektu pri nas zaenkrat tako sodelujejo Dvorec Rakičan in gradovi Murska Sobota, Grad, Lendava, Negova, Ptuj, Ormož, Velika Nedelja ter Slovenska Bistrica.

In kaj sploh ponujamo Slovenci?

Dvorec Rakičan – grajske počitnice za vso družino

Utrjena postojanka v Rakičanu (Občina Murska Sobota) se prvič omenja leta 1431, a so srednjeveško jedro grajske stavbe skorajda povsem izbrisale poznejše prezidave. Plemiška rodbina Batthyány, ki je gospodarila s posestjo najdlje, je v prvi polovici 17. stoletja grad zaradi turške nevarnosti dodatno utrdila. Po prenehanju turških vpadov so ga temeljito prezidali v baročnem stilu, tako da je iz utrdbe v 18. stoletju nastal podeželski dvorec, kakršnega poznamo danes.

Dvorec je obdan z ohranjenim angleškim parkom in gozdom, skozi katerega do bližnje kapelice in grobnice vodi učna pot. V dvorcu, po katerem organizirajo vodene oglede, ima sedež raziskovalno-izobraževalno središče, v medprostoru med prvim in drugim nadstropjem pa galerija, ki je namenjena sodobni umetniški produkciji domačih in tujih avtorjev. Dodaten pridih zgodovine obiskovalcu ponujata gostilna in kavarna, katere notranjost z novo moderno teraso povezuje velik zimski vrt. Najmlajši gostje in obiskovalci parka se lahko zabavajo v notranji igralnici ali na novih zunanjih igralih, večere v grajski kavarni pa popestrijo glasbeni nastopi in manjše kulturne prireditve, upravljavci dvorca navajajo na spletni strani. V dvorcu med počitnicami organizirajo tematske tabore in druge vsebine za preživljanje aktivnih počitnic otrok, ter rojstnodnevne zabave. V Rakičanu se je možno udeležiti medgeneracijskih delavnic, pripravljajo tudi mednarodne znanstvene posvete, konference, seminarje, predavanja in usposabljanja. Tam je možno tudi prespati – gostje imajo na razpolago več različnih sob, s skupno 54 ležišči. V bližini deluje konjeniški center, organizirajo pa tudi grajske poroke.

Grad Murska Sobota z nagrajeno stalno razstavo

Današnji murskosoboški grad je naslednik starega, že izginulega gradu, ki ga pod imenom Bel Mura prvič omenja listina iz leta 1255. Leži ob magistralni cesti Maribor–Lendava in je zaščiten kot kulturni spomenik lokalnega pomena. Njegova lega je bila v preteklosti izredno pomembna zaradi križišča prometnih in trgovskih poti med Nemčijo in Ogrsko. Grad je v drugi polovici 16. stoletja v renesančnem slogu pozidala rodbina Szechy, v 18. stoletju pa so mu dodali še baročni značaj. Sestavljen je iz štirih dvonadstropnih stanovanjskih traktov, ki obdajajo notranje pravokotno dvorišče, ki je obdano z arkadnimi hodniki.

Zadnji lastnik László Szapáry je leta 1934 grad na dražbi prodal murskosoboški občini, ki ga ima v lasti še danes. Po drugi svetovni vojni je grad dobil kulturni pomen, v njem so naselili Pomurski muzej Murska Sobota, Mladinski informativni in kulturni klub Murska Sobota in okrepčevalnico Grajski hram. V gradu je za kulturne prireditve namenjena in urejena dvorana, obiskovalcem ponujajo vodene oglede ter ustvarjalne in pedagoške delavnice, ki najmlajše skozi druženje, igro in ustvarjanje učijo o zgodovini domačega kraja, prednikih in njihovem delu. Ogledati si je moč številne stalne in občasne razstave (razstava, ki obiskovalca popelje v razburljivo in poetično zgodbo o življenju prebivalcev ob reki Muri, kot jo je pisal čas od prazgodovine do danes, je leta 1999 prejela posebno priznanje European Museum of the Year Award) ter muzejske zbirke. Prostore (denimo baročni salon) pa ponujajo tudi v najem.

Grad Grad – so ga res zgradili vitezi templarji?

Največji grad na Slovenskem, ki naj bi ga po pripovedovanju začeli graditi vitezi templarji, se nahaja v istoimenskem naselju in občini, na strmem griču v severozahodnem delu Goričkega. Prvi zapisi o gradu so iz leta 1208, arheološka izkopavanja pa dokazujejo njegov obstoj že v 11. stoletju. Grad naj bi se po izročilu ponašal s kar 365 sobami, njegova več kot 800-letna zgodovina pa nadebudnemu obiskovalcu postreže tudi s številnimi legendami in grajskimi skrivnostmi. Med leti 1365 in 1685 je na gradu gospodovala rodbina Szechy, ki je v 16. stoletju razširjala protestantizem. Leta 1945 je v gradu bivala ruska Rdeča armada, po koncu druge svetovne vojne pa je bil podržavljen. Grajski prostori so nato služili uradom in bili dom številnim revnejšim prebivalcem. Med leti 1960 in 1990 je bil prepuščen propadanju, po letu 1995 pa so ga začeli obnavljati.

Od leta 2003 imata v njem sedež Javni zavod Krajinski park Goričko in informacijsko Središče za obiskovalce gradu ter parka Goričko-Raab-Őrség. V gradu so na ogled delavnice domačih rokodelski obrti in dejavnosti. V Viteški dvorani – največjem pritličnem prostoru – 'domujejo' občasne razstave, tam si je moč ogledati projekcijo filma o Krajinskem parku Goričko, ob posebnih priložnostih pa potekajo prireditve. Grajska galerija – najlepši in največji obnovljeni prostor v nadstropju palacija – je namenjen sprejemom, občasnim umetniškim in naravoslovnim razstavam ter kulturnim dogodkom. Koncertni salon in poročna dvorana služita sprejemom, koncertom, strokovnim konferencam in sklepanju civilnih porok. Grad se ponaša tudi z veličastnim grajskim stolpom in posebno, okroglo kletjo. V njej na željo obiskovalcev postrežejo z izbranimi vini ali pa medse povabijo vinogradnika, ki pojasni goričko vinogradništvo in pripravi pokušino, navajajo na spletnih straneh zavoda. Nad kletjo je v pritličju obokano središče za obiskovalce in grajska trgovinica z izdelki goričkih rokodelcev in kmetij. V črni kuhinji in pokuševalnici po predhodnem naročilu postrežejo z domačimi jedmi goričkih turističnih kmetij. V nadstropju severovzhodnega trakta gradu so urejene štiri spalnice s skupaj desetimi posteljami in kopalnicami. Grajsko poslopje obdaja osem hektarjev velik park, ki je bil zasnovan v krajinskem oziroma tako imenovanem angleškem slogu.

Grad Lendava – neosvojljiva trdnjava, kjer je nekoč prespala mati kralja Matjaža

Zgodovinarji ne izključujejo možnosti, da je na mestu današnjega lendavskega gradu že pred 12. stoletjem stala utrdba, vendar pa sta njena oblika in okoliščine gradnje zaenkrat izgubljeni v mraku zgodovine. Doslej najstarejši pisni vir o Dolnji Lendavi je darilna listina iz leta 1192. Grad je bil v preteklih letih večkrat povsem obnovljen in pozidan, stoletja pa mu je gospodarila rodbina Bánffy, ki je bila vdana madžarskemu kralju Matiji Corvinu (kralju Matjažu). Sam Miklós Bánffy VI. je vodil spremstvo kraljeve izvoljenke, princese Beatrice iz Neaplja na madžarska tla. V spremstvu bodoče kraljice, ki je prenočila na lendavskem gradu, pa je bila tudi Erzsébet Szilágyi, mati kralja Matjaža. Konec 16. in v začetku 17. stoletja je prisotnost Turkov na zahodnem Madžarskem pomenila stalno nevarnost tudi za lendavski grad in njegovo okolico. Turki lendavskega gradu sicer nikoli niso zavzeli. Leta 1646 je posest dolnjelendavskih Bánffyjev podedovala rodbina Nádasdy, kasneje se je do posesti dokopal Pál Esterházy. Ta je dal v znak vdanosti avstrijskemu cesarju Leopoldu I. grad prezidati v podobo s tlorisom v obliki črke L. Med obema vojnama so grajske prostore zasedli vojaki kraljevine Jugoslavije. Po drugi svetovni vojni je v gradu delovala osnovna šola, od leta 1973 pa v grajskem poslopju domuje zavod Galerija-Muzej Lendava.

V sklopu muzeja si lahko ogledate več stalnih in občasnih zbirk in razstav ter dve spominski sobi. Na gradu gostujeta tudi likovni koloniji, za učence in dijake pa pripravljajo muzejsko-pedagoške delavnice v petih tematskih sklopih.

Grad Negova z vzidano 'Turško glavo'

Negovski grad (v Občini Gornja Radgona) se prvič omenja leta 1425 kot vest Negaw. Prvi lastniki posesti so bili koroški vojvode Spanheimi, ki so grad okoli leta 1120 podarili Šentpavelskemu samostanu na Koroškem. Po letu 1543 pa vse do druge svetovne vojne je bila Negova v posesti plemiške rodbine Trauttmansdorff. Grad je sestavljen iz treh delov. Stari grad, najstarejši del, je iz druge polovice 14. stoletja in še ni obnovljen. Konec 15. stoletja, po končanih bojih z Ogri, so ga dozidali in povečali. V notranjosti južnega trakta je 80 metrov globok studenec, ki sta ga po pripovedovanju izkopala dva, na smrt obsojena jetnika, in si tako prislužila svobodo. Stari grad so največ dozidavali med leti 1605 in 1617. V tem delu se nahaja tudi tako imenovana 'Turška glava'. Po legendi gre za prvega Turka, ki je v času vpadov preplezal grajski zid in so ga živega zazidali v steno. Leta 1633 je bilo urejeno tudi zunanje dvorišče in tako je grad dobil sedanjo podobo. Tretji del gradu je Predgradje, kjer je bilo urejeno gospodarsko poslopje s poznorenesančnimi portali in dvema stolpoma. Tam so bili konjski hlevi, delavnice in sobe za služničad. Celoten grad je obdan z obzidjem in strelnimi linami. Grad so nekoč obdajali tudi trije dvižni mostovi, ki so skrbeli za varnost pred napadi. Po drugi svetovni vojni je grad prevzela Banska uprava. Nekaj časa so bila v njem stanovanja, danes ima status kulturnega spomenika državnega pomena.

V gradu danes potekajo prireditve, nudijo vodene oglede in organizirajo poroke. Edinstveni ambient omogoča izvedbo poročnega obreda na grajskem dvorišču v zavetju grajskega obzidja ali pa v renesančni poročni dvorani, pravijo na zavodu Kultprotur, ki s poslopjem upravlja. Pripravljajo tudi grajske dneve, kulinarične, otroške in ustvarjalne delavnice, gledališke predstave in razstave. Polega gradu Negova s prangerjem in zeliščnim vrtom pa v zavodu vabijo tudi k vodenemu ogledu historičnega mestnega jedra Gornje Radgone, k obisku muzeja v Špitalu ter prireditev v Mladinskem centru in Domu kulture.

Grad Ptuj – eden najmogočnejših in prepoznavnejših

Grajski grič, na katerem stoji eden najprepoznavnejših slovenskih gradov, je bil poseljen že v 5. tisočletju pred našim štetjem. Prebivalci antične Petovione so na njem postavili trdnjavo in svetišča, v zgodnjem srednjem veku je bilo tu slovansko grobišče. Dvodelna srednjeveška utrdba je nastala v 11. stoletju, ko sta bila grad in mesto v posesti salzburške nadškofije. Na vrhu griča so bile tako bivalne in gospodarske stavbe, na zahodni ravnici pa stavbe vojaškega značaja – tudi zahodni stolp, najstarejši ohranjeni del gradu. Salzburški nadškofi so grad oddali gospodom Ptujskim, ki so v 300-letnem obdobju bivanja na Ptuju ustanovili tudi dominikanski in minoritski samostan ter zgradili romarsko cerkev na Ptujski Gori. Nagrobnik zadnjega gospoda Ptujskega, Friderika IX., je vzidan v grajsko pritličje. Videz gradu so v 16. stoletju temeljito spremenili italijanski gradbeniki, ki so mesto in grad utrdili pred Turki. Med letoma 1656 in 1802 so na gradu bivali grofje Leslie. Po koncu turške nevarnosti so v 17. stoletju porušili Konradov stolp, grad povečali, na vzhodni ravnici griča pa postavii konjušnico in stolp. Zadnji lastniki, grofje Herbersteini, so imeli grad med letoma 1873 in 1945, ko je bil nacionaliziran in z bogato opremo priključen ptujskemu muzeju.

V Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož, pod katerega spada ptujski grad, delujejo tri konservatorsko-restavratorske delavnice. Že vrsto let pripravljajo izobraževalne in pedagoške delavnice za predšolske otroke, osnovnošolce in srednješolce ter za družine. Na gradu prirejajo koncerte, simpozije, nekatere prostore (med drugim slavnostno dvorano, kapelo, grajsko dvorišče, klet in romanski palacij) ponujajo v najem, organizirajo tudi poroke. Obiskovalcem ponujajo ogled več stalnih in občasnih zbirk, v muzejski trgovinici pa nakup spominkov in publikacij.

Grad Ormož – še ena rezidenca Ptujskih

Ormoški grad stoji na jugovzhodnem delu bronastodobne naselbine, ki je bila zavarovana z zemeljskim nasipom in obrambnim jarkom. Jarek še danes spremlja grajski kompleks ob vsej njegovi vzhodni stranici ter na koncu predgradja zavije proti nekdanjim mestnim ogrskim vratom. Grajski stavbni kompleks so proti zadnji tretjini 13. stoletja začeli graditi Ptujski gospodje. Grad je v njihovi posesti ostal do leta 1438, ko je rodbina izumrla. V prvi fazi razvoja gradu je najverjetneje nastal današnji izpostavljeni južni trakt, v katerem je bilo urejeno prebivališče ptujskih kastelanov, gospodov iz Ormoža, šele nato pa naj bi veliko obzidano dvorišče na severovzhodnem vogalu zavarovali z mogočnim stolpom. Nadaljnji razvoj gradu so pospešili dogodki ob koncu 15. stoletja. Po njegovem požigu leta 1487 so ga leta 1490 dobili v roke Szekelyji, ki so se tu naselili in ga v ta namen tudi obnovili. Postavili so severni in zahodni trakt ter morda tudi zametek vzhodnega. Leta 1532 so grad poškodovali Turki, leta 1540 pa so ga ob utrditvi mesta obnovili. Po napadu Krucev, 12. februarja 1704, je bil grad dalj časa opustošen. Med leti 1710 in 1740 ga je baročno obnovila družina Pethe. V začetku 19. stoletja je grad kupil industrialec Jožef Pauer, ki ga je dal klasicistično obnoviti in obzidati jugozahodni grajski vrt. Zadnji lastniki gradu so bili grofje Wurmbrandt, katerih grb je nad glavnim grajskim vhodom, piše na spletnih straneh Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, ki z gradom upravlja.

V gradu so na ogled zbirki Marka Sluge in dveh likovnih kolonij, stenske poslikave, ter razstavi Ormož v času Karadžordževićeve in Titove Jugoslavije in Med Dravo in Muro. Razstave so tudi v bližnji grajski pristavi – Od igrače do žare, Lonec lončarja hvali in Srednjeveška plastika z ormoškega območja. Občasno prirejajo tudi prireditve, po predhodni najavi pa vodene oglede.

Grad Velika Nedelja z etnološko zbirko z več kot 900 eksponati

Grad, ki stoji nedaleč od župnijske cerkve, se prvič omenja leta 1273. V zasnovi pa je verjetno nastal že kmalu po letu 1200, ko je Friderik Ptujski, salzburški ministerial, s pomočjo nemškega viteškega reda zavzel velikonedeljsko ozemlje. Njegovo srednjeveško jedro je še ohranjeno v jugozahodnem delu sedanje grajske stavbe, vendar pa danes prevladuje renesančna gradbena koncepcija. Poznejše predelave, zlasti tiste med letoma 1723 in 1730, niso bistveno spremenile zunanje podobe gradu. Na dvorišču gradu je ohranjen baročni vodnjak s kovano krono in pogonskim mehanizmom. Zelo kvaliteten kiparski izdelek, ki je znova vzidan v steno gradu na notranjem dvorišču, predstavlja grbovni relief komturja Marquarda von Eckha iz leta 1612, čigar avtorstvo je pripisano italijanskemu renesančnemu kiparju Philibertu Pacobelli, je o gradu moč prebrati na spletu.

V gradu, s katerim prav tako upravlja Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, domujejo etnološka zbirka z več kot 900 eksponati, zgodovinska razstava Velika Nedelja skozi stoletja, ogledati si je možno tudi grajsko kapelo.

Grad Slovenska Bistrica s trgovinico s replikami grajskega pohištva

Slovenjebistriški grad se prvič pisno omenja leta 1265, ko ga je kralj Rudolf skupaj z mestom izročil grofu in poznejšemu koroškemu vojvodi Majnhardu Goriškemu. Leta 1313 je grad prešel v roke Habsburžanov, ki so ga leta 1355 skupaj z mestom oddali v zastavo Walseejem, leta 1368 pa Celjskim grofom. Leta 1587 je grad in mesto kupil Hans Vetter, leta 1717 pa so grajsko stavbo kupili Attemsi in njeni lastniki ostali do konca druge svetovne vojne.

Bistriški grad stoji v samem središču Slovenske Bistrice in je neposredno povezan z razvojem mesta. Do leta 1985 so bila v njem stanovanja, nato so ga začeli obnavljati. Zdaj je obnovljen že skorajda v celoti, prostore pa zaseda kar 15 stalnih zbirk. V zadnjem času se razvija predvsem kot razstavni prostor in kulturni center z raznovrstnimi prireditvami – med njimi velja po besedah upravljavcev (Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica) omeniti Starobistriške večere kulture in decembrsko Praznično grajsko mesto. Občasno gostijo tudi koncerte, folklorne nastope, gledališke predstave, predavanja, predstavitve knjig, v grajski galeriji pa okoli pet umetniških razstav letno. V kletni vinoteki ponujajo pokušine, posebnosti so tudi poročna in viteška dvorana, kapela in markantno stopnišče. Grajske prostore ponujajo tudi v najem. Čez vso leto prirejajo pedagoške delavnice, v grajski trgovinici, katere posebnost so replike grajskega pohištva, pa so na voljo izdelki domače umetnostne obrti, spominki in publikacije.