Posvojitev psa z Balkana - problem ali rešitev?

"Spoštovani, ker ste tudi vi že poročali o nevzdržnih razmerah, v katerih se nahajajo psi na Balkanu, vam posredujem moje razmišljanje ob incidentih, ki jih v zadnjem času glede tega spremljam! V Sloveniji nastaja vse več društev, ki - predvsem po družbenih omrežjih - čustveno izsiljujejo ljudi za donacije in posvojitve. Ob tem grozijo s spuščanjem psov nazaj na ulice, evtanazijo ... če se psa hitro ne posvoji," nam je sporočila bralka in opozorila, da so se v naših zavetiščih pričeli pojavljati psi, ki imajo srbske čipe brez podatkov o lastniku, društva posredujejo pse, ki so nezaupljivi, plašni, prihaja celo do ugrizov ... "Zakaj? Ker vsak, ki ima takšne ali drugačne ideje, lahko ustanovi društvo in začne uvažati pse, ob tem pa nima osnovnega znanja in poznavanja vedenja in nagonov psov. Tukaj gre za neracionalne ljudi, ki niso sposobni razsoditi o resnični koristi za psa. Cilj je samo zbrati donacije in/ali spraviti psa na kavč, takoj, za vsako ceno! Poročali ste tudi o psički Dani, ki je brez vseh štirih nog. Če pogledamo realno, z vidika psa in ne egoističnega človeka: kaj to psičko čaka v prihodnosti? Razen tega, da bo čez nekaj mesecev pozabljena, ampak še zmeraj brez vseh štirih nog! /.../ Realno gledano, lahko v Slovenijo uvozimo še tisoče in tisoče psov, pa s tem problematike tam ne bomo rešili, ampak jo bomo kvečjemu poslabšali pri nas! "

Lahko bi na dolgo in široko razpravljali o tem, ali bi bilo za psičko Dano, ki je kljub preživetim travmam pokazala izjemno voljo do življenja in dobila novo priložnost, bolje, če bi jo evtanazirali. Pa ne bomo. Ker problem ni v njej, problem je, očitno, veliko širši.

Društvo Lajka: Tak način reševanja psov je kot prenašanje vode s sitom

Omenjena bralka in kontakti, na katere nas je napotila, o tej problematiki niso bili pripravljeni javno spregovoriti, je pa ogromno zapisov in mnenj moč zaslediti na Facebooku.

Med tistimi, ki že dlje časa javno nasprotujejo uvozu živali iz tujine, naj bo ta legalen ali ne, je tudi društvo Lajka. Res je, pravijo, da brezdomne živali v državah Balkana živijo v težkih razmerah in da potrebujejo pomoč, saj se oblasti za ta problem, ki jim je že zdavnaj zrasel prek glave, nič kaj dosti ne brigajo, posamezniki ob koritu pa si polnijo lastne žepe s sredstvi, ki v glavnem prihajajo iz (dokaj naivne) tujine. A kruto dejstvo je, da je populacija nikogaršnjih živali že na območju Slovenije tolikšna, da je nemogoče vsem zagotoviti primerne domove, uvoz živali iz drugih držav pa situacijo še dodatno poslabšuje.

"Na spletu lahko zasledimo ogromno oglasov in žalostnih zgodb psov iz tujine (Hrvaška, Bosna, Srbija, Romunija, Grčija, Irska, Španija …). S tem se ukvarjajo društva, skupine in posamezniki, ki se jih skorajda ne da več prešteti in to ne gre za kakšnega psa sem ter tja, ampak na stotine v enem letu. Seveda vsi uvozniki trdijo, da je vse transparentno, da vsi delajo po črki zakona, da je za vse uvožene pse krasno poskrbljeno, mi pa vemo, da je to daleč od resnice. Tudi nas kličejo na pomoč ljudje, ki so posvojili pse z ulice, pa se izkaže, da so se prav pod vplivom čustvenega izsiljevanja prenaglili, da psu niso kos, da ga niso sposobni obvladati, uvozniki, ki so ga pa oddali, pa se jim sploh ne javljajo več. Psi z ulice, ki že več generacij živijo tako, so specifični. Siliti jih v nek popolnoma drug življenjski slog je ravno tako, kot bi hotel popolnoma nesocializirano prostoživečo mačko zapreti v stanovanje. Verjemite, da se jim kar meša in lahko od stresa tudi poginejo," so pojasnili.

Na tak način se na teritorijih, od koder se pse "vlači" v Slovenijo, ne reši nič, pri nas pa se problem povečuje, opozarjajo. "V državo, ki je imela kar dobro precepljenost in zdravo populacijo živali, se vračajo bolezni, ki smo jih v preteklosti že dokaj izkoreninili, predvsem pa obvladovali. Steklina, virusni hepatitis psov, pasja kuga, lišmanioza, babezioza, srčna glista … je le nekaj bolezni, ki se z uvozom psov iz tujine s svetlobno hitrostjo širijo k nam in ogrožajo čisto vsakega našega psa."

Tak način reševanja živali je le prenašanje vode s sitom, menijo v Lajki, in dodajajo: problem bi moral reševati na licu mesta – tam, kjer je nastal.

Veterinarji, ki rešujejo problematiko na licu mesta

In prav to počnejo v Združenju veterinarjev SVSP (skupina veterinarjev sterilizira potepuhe/slovenian vets for stray pets). SVSP sestavljajo štirje stalni prostovoljci – trije veterinarji in en študent veterine, ki se odpravljajo na stalne projekte v BiH, Srbijo, na Kosovo, Ciper in v Španijo. Tam sodelujejo z lokalnimi zavetišči, veterinarji in prostovoljci, na odpravah pa se jim pridružijo tudi dijaki srednje veterinarske šole, študentje veterinarske fakultete ter občasno tudi veterinarji.

"Naše delo je v prvi vrsti namenjeno veterinarski oskrbi potepuških oz. zavetiških psov in mačk – sterilizacija oz. kastracija ter drugi veterinarski posegi, če jih potrebujejo. Zelo pomemben del je tudi osveščanje lokalnega prebivalstva, zakaj je sterilizacija/kastracija in odgovorno skrbništvo živali tako pomembno – v ta namen imamo pripravljene letake v lokalnih jezikih, organiziramo predavanja, občasno se predstavimo na lokalnih TV postajah ter izobraževanje lokalnih veterinarjev, saj upamo, da bodo v prihodnosti oni prevzeli naše delo," so povedali. Aktivni pa so tudi v Sloveniji, kjer v sodelovanju z zavetišči nameščajo začasnike, predvsem mačje in kunčje, pomagajo zavetiščem z donacijami ter organizirajo različna predavanja na temo odgovornega skrbništva živali.

Lani so se tako odpravili na deset projektov, kjer so prebili 45 delovnih dni ter opravili 699 sterilizacij in kastracij psov in mačk ter 80 drugih posegov. "V zadnjih letih počasi opažamo izboljšanje situacije. Vse več lastnikov se odloči za sterilizacijo ali kastracijo svojih živali, kar je pomemben korak pri temu, da se prične problematika zapuščenih psov in mačk počasi izboljševati. Na lokacijah, kjer delamo že več let zapored, opažamo živali, ki smo jih pred leti sterilizirali oz. kastrirali, označili z ušesno številko in te še vedno, po več letih, brez težav bivajo na ulici – lokalni prostovoljci poskrbijo, da imajo na voljo hrano in vodo ter ob neprimernih vremenskih razmerah tudi zavetje. Vsekakor pa je stanje na Balkanu še vedno precej slabo in potrebno bo še ogromno energije in časa, da se bodo stvari začele odvijati v pravo smer," pojasnjujejo.

Tudi v Zavodu SVSP so proti uvozu tujih psov in mačk v Slovenijo. "To vsekakor ne pomeni, da nam je zanje vseeno ali da si te živali ne zaslužijo najboljšega možnega doma, zavedamo pa se, da to vsekakor ni rešitev zelo pereče problematike. Pogosto se izkaže, da psi uvoženi iz tujine ne izpolnjujejo pogojev za uvoz oz. da se ljudje za posvojitev odločajo brez tehtnega premisleka. Žival, ki je mesece ali leta živela na ulici ali v "zavetišču", ima vsekakor slabe izkušnje, je pomanjkljivo socializirana ali razvije določena neželena vedenja. Takšna žival potrebuje izkušene posvojitelje, ki z njo intenzivno delajo ali celo strokovno behavioristično pomoč. Skrbniki se po večini s takimi težavami ne znajo ukvarjati in tako so psi pogosto vrnjeni v društvo ali se selijo iz enega doma v drugega, včasih so oddani v naša zavetišča, prišlo pa je tudi že do evtanazij takšnih psov. Prepogosto se s posvojitelji pred samo posvojitvijo ne opravi predposvojitvenega pogovora in tako posvojitelji niso seznanjeni z vsemi specifikami, ki jih imajo takšni psi, niti niso pripravljeni na posvojitev – vemo, da se večina posvojiteljev odloča na podlagi čustev, ne razuma. Žalosti pa nas tudi dejstvo, da v naših zavetiščih pristanejo tudi zapuščeni psi s tujim čipom. Za takšne pse lahko sklepamo, da so bili k nam pripeljani brez ustrezne dokumentacije, kar pa je izredno neodgovorno dejanje. Obstaja namreč velika možnost, da se na tak način k nam zanesejo hude bolezni, ki smo jih že uspeli iztrebiti (pasja kuga), so pri nas zelo redke (parvoviroza, kužni hepatitis...) ali se še ne pojavljajo (leishmania, TVT...)," so še opozorili.

'Živali ne poznajo meja, pes je pes'

"Živali ne poznajo meja. Pes je pes v Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni, Srbiji, Avstriji ali kjerkoli na svetu. Bolni, zlorabljeni, zanemarjeni potrebujejo pomoč, ne glede na to, od kod prihajajo in prav nerazumljivo je, da jih nekateri ločujejo na naše in njihove. Morda zato, ker Slovenci na vseh področjih tako delujemo, zakaj bi bilo na področju živalovarstva drugače?" pa odgovarjajo v društvu Animals Matter, kjer so lani pomagali pri posvojitvi štirih psov iz BiH.

"Vsi štirje so imeli zagotovljen dom, urejena je bila vsa potrebna dokumentacija, prišli so cepljeni, čipirani, psičke sterilizirane in samci kastrirani. Posvojitelji ob posvojitvi podpišejo izjavo o prevzemu živali, v roku sedmih dni so dolžni psa vpisati v CRP in nam posredovati potrdilo o vpisu. Vse posvojitelje pred prihodom psa v novi dom obiščemo, jim poskušamo pojasniti, kaj pomeni prihod novega pasjega družinskega člana v njihov dom. Opozorimo jih na odgovornost, na morebitne težave, vedno poskušamo od prostovoljcev, ki skrbijo za rešeno žival pridobiti čim več informacij o njenem vedenju, o morebitnih travmah oz. strahovih, ki jih ima posamezna žival ... da bi lahko čim več informacij posredovali tudi posvojiteljem."

Kot pravijo, obsojajo "švercanje" psov iz tujine in posvojitve le na osnovi telefonskega razgovora s potencialnimi posvojitelji, pa naj gre za slovenske pse ali za pse iz tujine. "Mnogim je pomembno število živali, ki jim "pomagajo" niso pa pomembni pogoji, v katere se živali oddajo in res je, mnogi končajo tudi v Sloveniji v nemogočih pogojih, na prekratkih verigah, v boksih v lastnih iztrebkih, .... skratka v neprimernih domovih in pri ljudeh, ki nikakor niso kos novemu družinskemu članu," so še povedali.

Društvo Animal Angels je lani v Slovenijo pripeljalo 19 psov iz BiH in 17 s Hrvaške. "Pri uvozu psov iz tujine smo odgovorni in delamo v skladu z zakonom, saj iščemo domove psom, ki so živeli na ulici v slabih življenjskih razmerah. V zadnjem letu se problematike na Balkanu lotevamo drugače, saj želimo pomagati večini psom, ne le posameznikom. Pomagamo s plačilom sterilizacij in kastracij, plačujemo hrano za pse, ki so nastanjeni na varno, seveda morajo biti pred tem veterinarsko obdelani ter kastrirani in sterilizirani, prav tako pomagamo s plačilom cepljenj, čipiranj in zdravljenjem bolnih. Osveščamo ljudi, predvsem prostovoljce, ki pomagajo psom in jih podajamo način dobre prakse, ki je uveljavljena pri nas in se obnese. Zelo se trudimo reševati problematiko zapuščenih psov z državnimi inštancami ter župani," nam je povedala Simona Vodopivec.

V društvu Angelske šapice se strinjajo, da meja ni. "Pes je pes. Pomagamo tako slovenskim kužkom kot tistim iz drugih držav. Res pa je, da z veliko previdnostjo. Kužka pripeljemo z vso potrebni papirologijo in direktno do lastnika. Vse kužke spremljamo, kje smo, in smo povezani z njimi kot nekakšna velika družina."

Da slovenskih zavetišč ne polnijo psi s tujimi mikročipi, ki so posledica neodgovornih posvojitev, temveč neodgovorni lastniki in dvoriščna vzreja, ki je v Sloveniji popolnoma brez nadzora in nima nobene povezave z uvozom ali posvajanjem psov iz tujine, pa trdijo v Zavodu Pit, kjer se zavzemajo za odgovorno posvajanje in uvoz psov iz tujine, ki so veterinarsko oskrbovani in imajo vso potrebno dokumentacijo.

Kot pravijo, ne delajo razlik v vrednosti živali glede na izvor države porekla. "Seveda ne izključujemo dejstva, da se v slovenskih zavetiščih znajde kakšen pes s tujim mikročipom, pa vendar posploševati in kazati s prstom na vsa društva ali tiste aktiviste, ki želimo to posvajanje postaviti na nek nivo, je vsekakor krivično," še dodajajo.

Aktivisti in društva po njihovih besedah trenutno spremljajo tri primere psov s tujimi mikročipi v slovenskih zavetiščih – dva sta v zavetišču Horjul, eden v Brežicah.

V Ljubljanskem zavetišču so sprejeli celo psa iz Alžirije

Tudi mi smo v slovenskih zavetiščih povprašali, koliko psov s tujimi čipi imajo. Iz Horjula so nam odgovorili, da imajo dva iz Srbije, iz Obalnega zavetišča so sporočili, da nimajo nobenega.

V mariborskem zavetišču pravijo, da se pri njih znajdejo psi s tujim mikročipom, ki so večinoma najdeni blizu meje z Avstrijo in blizu meje s Hrvaško. "Ne vidim komplikacije, če skrbnik žival nabavi v tujini in legalno pripelje v našo državo. Druga pesem je uvoz in namestitev živali k nekomu, ki živali prej še sploh ni spoznal (o karakternih značilnostih pa ne ve nič!) in ima občutek, da je nekaj rešil. Vsekakor je moje mnenje, da je nelegalno uvažanje živali iz tujine, ki so nato pri nas spuščeni in se v zavetiščih znajdejo kot najdeni, popoln nesmisel. Na ta način se težava ne reši, ampak se samo premakne. Rešitev te problematike vidim izključno v sterilizaciji in kastraciji živali v izvornih državah, saj je to edini način, da se omeji število živali. Ampak dokler bodo aktivisti "živalovarstveniki" reševali problem na način ilegalnega uvoza živali in s tem reševali problematiko drugih držav, je tudi težko pričakovati pozitivne spremembe tamkajšnjih oblasti," je zapisal vodja zavetišča Tomaž Kristanič.

V zavetišču Ljubljana so nam povedali, da že od nekdaj sprejemajo pse s tujimi čipi, ne samo z območja balkanskih držav, temveč tudi iz sosednjih držav, celo Nemčije. Večino psov vrnejo lastnikom, nekaterih pa tudi ne. "Po nam znanih podatkih društva ne pripeljejo psa na ime Društva, temveč je kot lastnik pisana fizična oseba. Potem psa predajo drugi fizični osebi v Sloveniji. Pogosta težava, ki jo ob tem zaznavamo, je, da se ne opravijo prepisi lastništva – registracija psa na novega lastnika. Veliko psov, pripeljanih iz balkanskih držav, je plašnih, slabše socializiranih in novemu skrbniku že ob manjši nepazljivosti pobegnejo. Potem jih ne morejo ujeti oz. jih ulovimo mi ali prejmemo v zavetišče. Zatem pa nastane težava, ker psa lahko vrnemo samo v register vpisanem lastniku, in najmanj, kar nastane, je kup logističnih težav. Se pa tudi dogaja, da se osebe, ki so vpisane kot lastniki, ne javljajo skrbniku, niti zavetišču, ker s psom ne želijo imeti več opravka. Bilo je že potrebno posredovanje veterinarske inšpekcije. Dogajalo se je tudi, da je bilo uvoženih več psov hkrati in potem so bili podatki ali dokumenti pomešani." Na tak način posvojeni psi so lahko tudi prezahtevni za nove lastnike (neobvladljivi oziroma z drugimi oblikami neželenega vedenja, s poškodbami ali drugimi zdravstvenimi zahtevami … Prejšnji lastniki jih ne želijo sprejeti nazaj in skrbnikom ne preostane drugega, kot da jih predajo v zavetišče. "Nedavno smo reševali zgodbo psičke, ki je bila pripeljana iz omenjenih držav preko društva, bila predana posvojiteljici in ji kmalu po prejemu pobegnila neznano kam. Psička je bila kasneje večkrat opažena na več lokacijah na območju letališke ceste. Zaradi plašnosti in nesodelovanja oseb, ki so jo hranili, smo jo lovili kar dve leti. Nedavno jo je ena občanka po dolgem času le uspela toliko socializirati, da jo je lahko ujela in sedaj biva z njo."

V zavetišču so nekoč sprejeli tudi psa, ki je bil najden v Ljubljani in je k nam prišel iz Alžirije! "Zraven so bile vse potrebne stvari, še letalska karta … žal lastnika brez imena in kljub čipu nismo nikoli našli. Zaradi neznanega statusa smo morali izvesti karanteno in potreba cepljenja v skladu s predpisi, zatem pa smo ga oddali novim skrbnikom. Ali že uživa pri novih skrbnikih," so še povedali.

Tudi UVHVVR ne podpira reševanj psov iz tujine, dokazov o boleznih, ki jih omenjajo društva, ni

Psi, ki v Slovenijo pridejo preko meje, morajo izpolnjevati veterinarske pogoje za vstop, so pojasnili na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). Ti vključujejo označitev, identifikacijski dokument in predpisane dokumente glede na vrsto premika (netrgovski premik, trgovanje oziroma uvoz). Pes mora izpolnjevati predpisane zdravstvene zahteve, na primer zahteve glede obveznih cepljenj, preverjanja učinkovitosti cepljenj, tretiranja proti zajedalcem. Te zahteve se razlikujejo glede na državo, iz katere psi prihajajo.

Informacij, da se bolezni, ki smo jih v Sloveniji že izkoreninili, zaradi uvoza psov znova pojavljajo pri nas, ne morejo uradno potrditi. UVHVVR namreč ne spremlja pojavov virusnega hepatitisa psov, pasje kuge in invadiranosti s srčno glisto, zadnji primer babezioze so zabeležili avgusta lani pri psu v Ajdovščini. "Glede stekline pa je situacija ugodna, saj je v Republiki Sloveniji z vsemi potrebnimi ukrepi steklina uspešno izkoreninjena, zato si UVHVVR prizadeva, da bi tako tudi ostalo."

Na UVHVVR še pravijo, da ne podpirajo reševanj psov iz ulic v državah bivše SFRJ in iskanja posvojiteljev v Sloveniji, in sicer iz treh razlogov:
- odločitev za psa iz ulice je velikokrat sprejeta impulzivno iz čustvenih vzgibov,
- "reševanje" psov z iskanjem posvojiteljev v Sloveniji dejansko ne pripomore bistveno k odpravljanju problematike zapuščenih psov v omenjenih državah, ker ne odpravlja vzrokov, temveč samo blaži simptome;
- vsak potencialni posvojitelj, ki se odloči za psa preko meje, je en posvojitelj manj za psa, ki na novega lastnika čaka v enem od slovenskih zavetišč in se v zavetišču delno oskrbuje iz davkoplačevalskega denarja.

Podatkov o tem, koliko neregistriranih psov imamo v Sloveniji, na UVHVVR nimajo.