Osrednji očitek bank, ki so vložile pobudo za ustavno presojo, je bil, da zakon učinkuje povratno, kar je na podlagi prvega odstavka 155. člena ustave prepovedano. Drugi odstavek tega člena ustave določa, da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

Kot pojasnjuje ustavno sodišče, je posebno pozornost posvetilo vprašanju, ali učinkuje povratno le posamezna določba zakona ali celotni zakon. Če namreč zakon ureja vsebino, ki bi lahko veljala za naprej tudi brez določbe, ki učinkuje povratno, gre le za ustavno dopustno povratno učinkovanje posamezne zakonske določbe, in ne za ustavno nedopustno povratno učinkovanje zakona kot celote, pravi ustavno sodišče.

Presodilo je, da zakonska ureditev, ki sprožitev valutne kapice veže na trenutek pred njeno uveljavitvijo (tj. na menjalni tečaj na dan črpanja kredita), učinkuje povratno na kreditne pogodbe v frankih, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo. Hkrati vse določbe zakona, ki urejajo postopanje pogodbenih strank kreditne pogodbe ter nadzor in ukrepanje Banke Slovenije učinkujejo za naprej, določba, ki ureja metodologijo izračuna valutne kapice, pa omogoča tudi njihovo povratno učinkovanje.

"Zato ne gre za to, da bi celotna zakonska ureditev učinkovala le povratno, temveč za to, da izpodbijana določba zaradi svojega povratnega učinkovanja privede do povratnega učinkovanja zakona kot celote, ki pomeni sistemsko prenovitev kreditnih pogodb, denominiranih v švicarskih frankih, ki so bile sklenjene pred njegovo uveljavitvijo," v sporočilu za javnost pojasnjuje ustavno sodišče.

Z razveljavitvijo določbe, ki opredeljuje valutno kapico, in določb zakona, ki se nanjo sklicujejo, bi v zakonu ostala le vsebina, ki ne bi imela nobenega smisla, pravi ustavno sodišče. Zato gre za povratno učinkovanje zakona kot celote, in ne le za povratno učinkovanje njegovih posameznih določb.

Čeprav za ugotovitev nedopustnega povratnega učinkovanja zakona zadošča že neizpolnjenost enega izmed kumulativno določenih pogojev iz drugega odstavka 155. člena ustave, je ustavno sodišče presodilo še nadaljnji pogoj za ustavno dopustnost povratnega učinkovanja predpisa, tj. obstoj prav posebne javne koristi, ki bi izjemoma terjala uveljavitev zakonske določbe za nazaj.

"Presodilo je, da argumenti, ki jih je predlagatelj zakona navedel v zakonodajnem gradivu, ne morejo utemeljiti take posebne javne koristi," pravi sodišče. Predlagatelj je namreč pri pripravi zakona izhajal iz stališč o neveljavnosti kreditnih pogodb, denominiranih v tuji valuti, oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki denominira kredit v tujo valuto, ki so po presoji ustavnega sodišča pravno zmotna. Zato nista izpolnjena že dva izmed štirih pogojev iz drugega odstavka 155. člena ustave.

Zakon je z omenjeno valutno kapico valutno tveganje v primeru apreciacije švicarskega franka prenesel v breme kreditodajalcev, brez mehanizma valutne kapice pa bi to breme nosili kreditojemalci. Določba je veljala za pogodbe, sklenjene v obdobju od 28. junija 2004 do 31. decembra 2010, torej preden je švicarska centralna banka leta 2015 odpravila zgornjo mejo vrednosti za švicarsko valuto, kar je vodilo v povečanje obveznosti kreditojemalcev do bank.

Združenje bank: Potrditev, da živimo v urejeni pravni državi

 Bančni sektor odločitve ustavnega sodišča, ki je razveljavilo zakon o ureditvi problematike posojil v švicarskih frankih, ne razume kot svoje zmage, ampak potrditev, da živimo v urejeni pravni državi, so v odzivu zapisali v Združenju bank Slovenije.

Odločitev, da se zakon o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih, razveljavi je tako za bančni sektor, celotno gospodarstvo kot tudi za prebivalce "zelo pomembna, saj pritrjuje ugotovitvam stroke glede prave retroaktivnosti in na neki način predstavlja precedens, ker med ostalim v obrazložitvi jasno izpostavi, da gre za povratno učinkovanje zakona kot celote, in ne le za povratno učinkovanje njegovih posameznih določb".

"Pomembno je tudi to, kot izhaja iz obrazložitve, da argumenti, ki jih je predlagatelj zakona navedel v zakonodajnem gradivu, ne morejo utemeljiti posebne javne koristi," so v odzivu na danes objavljeno odločbo ustavnega sodišča zapisali v združenju. Bančni sektor odločitve ustavnega sodišča ne razume kot svoje zmage, pač pa kot vnovično potrditev, da živimo v urejeni pravni državi. "Zaupanje v pravni red je namreč ključno tako za državljane kakor tudi za gospodarstvo in vse, ki v Sloveniji poslujejo," so dodali.

Osrednji očitek bank, ki so vložile pobudo za ustavno presojo, je bil, da zakon učinkuje povratno, kar je na podlagi prvega odstavka 155. člena ustave prepovedano. Drugi odstavek tega člena ustave določa, da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

Ustavno sodišče je presodilo, da je določba, ki je urejala valutno kapico (5. člen), učinkovala povratno, njeno povratno učinkovanje pa je privedlo do povratnega učinkovanja celotnega zakona, "ki pomeni sistemsko prenovitev kreditnih pogodb, denominiranih v švicarskih frankih, ki so bile sklenjene pred uveljavitvijo zakona".

Ustavno sodišče marca zadržalo izvrševanje zakona

Ustavno sodišče je marca letos do svoje končne odločitve zadržalo izvrševanje zakona. Menilo je namreč, da bi izvajanje zakona lahko povzročilo več morebiti težko popravljivih ali celo nepopravljivih škodljivih posledic. Zakon, katerega predlog so pripravili v Združenju frank, v parlamentarni postopek ga je vložil državni svet, DZ pa ga je sprejel februarja letos, je med drugim določal, da bi morale banke v posojila v frankih, sklenjena med 28. junijem 2004 in 31. decembrom 2010, vključiti valutno kapico ne glede na stanje kredita.

Ta bi se aktivirala, ko bi znesek preostanka kredita zaradi spremembe menjalnega tečaja za več kot 10 odstotkov odstopal od zneska preostanka kredita, izračunanega po tečaju na dan črpanja kredita, ali ko bi višina anuitete zaradi spremembe tečaja za več kot 10 odstotkov odstopala od vrednosti anuitete, izračunane po tečaju na dan črpanja kredita.

Banke bi morale v 60 dneh za obstoječe, že odplačane ali spremenjene kreditne pogodbe v frankih ali z valutno klavzulo v frankih pripraviti ustrezno pogodbeno dokumentacijo o ureditvi medsebojnih razmerij, nov amortizacijski načrt in izračun preostanka dolga z upoštevanjem valutne kapice. Če bi izračun pokazal, da so obveznosti iz pogodbe poplačane, bi morala banka v roku 30 dni posojilojemalcu vrniti morebitno preplačilo. Če obveznosti iz pogodbe še ne bi bile poplačane, pa bi se pogodbeno razmerje nadaljevalo.

Zakon se je nanašal tudi na kreditne pogodbe, ki so romale na sodišče, ne glede na to, ali je sodišče o sporu že odločilo ali ne. Če bi kreditojemalec v primeru nekončanih postopkov sprejel ponudbo banke in v enem mesecu umaknil tožbo, bi mu bila banka dolžna povrniti vse stroške sodnega postopka, ki so nastali do uveljavitve tega zakona, vključno s sodno takso.

Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval predsednik ustavnega sodišča Matej Accetto, ki je dal tudi odklonilno ločeno mnenje. Sodnik Rajko Knez je dal pritrdilno ločeno mnenje. V zadevi je bil izločen sodnik Rok Čeferin.

Acceto je v mnenju med drugim navedel, da ni mogel slediti stališču, da gre pri zakonu v vseh upoštevnih vidikih za pravo retroaktivnost, ki se presoja po merilih iz 155. člena ustave. Odločba pravi, da zakon na vse kreditne pogodbe, sklenjene med 28. junijem 2004 in 31. decembrom 2010 in denominirane v frankih, učinkuje retroaktivno (v smislu prave retroaktivnosti), po Accetovi oceni pa to v primeru nerealiziranih kreditnih pogodb ne drži.

Meni, da bi morali v primeru še nerealiziranih pogodb, pri katerih bi prišlo do preračuna skupnega dolgovanega zneska oz. do spremembe pri opredelitvi višine preostalih obveznosti, ureditev presojati z vidika načela varstva zaupanja v pravo iz 2. člena ustave.