Andraž Teršek in Damijan Pavlin sta na ustavnem sodišču izpodbijala več odlokov o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečitev širjenja nalezljive bolezni covid-19. Trdila sta, da so omenjeni odloki v neskladju z ustavo in pozitivno dolžnostjo države do zaščite pravic do življenja, zdravja in zdravega bivanjskega okolja.
Kot pojasnjujejo na ustavnem sodišču, sta pobudnika v prvi vlogi, ki sta jo nato dopolnila, uveljavljala protiustavnost 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih in Odloka o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s koronavirusom. Pobudnika sta pobudo nato razširila na Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s koronavirusom in še na Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s koronavirusom. Pobudnika sta tudi predlagala, naj Ustavno sodišče zadrži izvrševanje omejitve gibanja med 21. in 6. uro in zakonsko določbo, ki je bila podlaga za takšen ukrep.

Kot sta menila, naj bi izpodbijani odloki nedopustno posegali v pravice pobudnikov. Protiustavni naj bi bili tudi zato, ker temeljijo na protiustavnem 39. členu ZNB. Pobudnika menita, da Ustava državi daje pravico, da omeji pravico do svobodnega gibanja v državi in po njej ter da omeji svobodo gibanja v zvezi z zapustitvijo države in vrnitvijo vanjo. Vendar pa naj Ustava državi ne bi dajala pristojnosti, da svobodno gibanje prepove, razen v primeru, če bi razglasila izredno stanje po 16. členu Ustave. Tega naj država ne bi storila. Samo takrat naj bi bilo dopustno, da država poseže v jedro človekove pravice oziroma temeljne svoboščine, sicer naj bi morala poseči po manj restriktivnih, blažjih ukrepih, ki jih ima na voljo. Tudi omejitev na občine naj bi bila mogoča samo ob razglasitvi izrednega stanja. Država naj v izpodbijanih odlokih ne bi navedla razumnih razlogov za takšne omejitve gibanja, saj naj bi bilo celotno ozemlje države epidemiološko obarvano rdeče. Dejanske okoliščine naj bi bile sedaj drugačne kot v času, na katerega se je nanašala odločba Ustavnega sodišča št. U-I-83/20 z dne 27. 8. 2020.
Ustavno sodišče je pobudo ter njene razširitve in dopolnitve vročilo vladi in Državnemu zboru, ki sta na pobudo odgovorila. Vlada v mnenju in odgovoru meni, da je razglasitev izrednega stanja skrajni ukrep, če velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države. Razglašeno naj bi bilo samo, če ukrepi na podlagi ZNB ne bi zadoščali. Posegi v človekove pravice pa naj bi bili dopustni tudi brez razglasitve izrednega stanja. Kot je še opozorila, ima država pozitivno obveznost varovati človekove pravice in temeljne svoboščine. Pozitivne obveznosti države naj bi bile toliko bolj poudarjene, kolikor višje je varovana vrednota v hierarhiji človekovih pravic. V primeru pojava epidemije nalezljive bolezni, ki lahko resno ogrozi zdravje ali celo življenje ljudi, naj bi bil prepočasen ali nezadosten odziv državne oblasti v neskladju s pozitivnimi obveznostmi države, da varuje pravico do življenja, pravico do telesne in duševne celovitosti in pravico do zdravstvenega varstva. Pri hudo nalezljivih boleznih, ki lahko poleg zdravja ogrozijo tudi življenje, naj bi bila ta obveznost še posebej poudarjena. Državni zbor je v odgovoru predlagal zavrnitev pobude kot neutemeljene. Elementi zakonske ureditve v 39. členu ZNB naj bi bili ustrezni, primerni in dovolj določni za vzpostavitev zakonske podlage za varstvo prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi. Pobudnika sta vztrajala pri svojih navedbah.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da iz vsebine navedb pobudnikov v bistvu izhaja, da izpodbijata 2. in 3. točko prvega odstavka 39. člena ZNB. Ustavno sodišče je že presojalo ustavnost izpodbijane določbe ZNB in med drugim presodilo, da morebitna ugoditev pobudi ne bi privedla do izboljšanja pravnega položaja pobudnikov, kar pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za presojo ustavnosti izpodbijanih določb ZNB. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo.
KOMENTARJI (12)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.