Trboveljčan med finalisti: Počnem, kar si želim, da bi počeli moji profesorji

Uroš Ocepek je bil leta 2022 prek iniciative Učitelj sem! Učiteljica sem! izbran za učitelja leta. Letos pa se je izmed več tisoč prijavljenih učiteljev na izboru, ki ga pripravlja fundacija Varkey z Unescom, uvrstil med najboljših petdeset. Sledil je intervju, ki je potekal ob 5. uri zjutraj, saj je bila predstavnica komisije iz Avstralije. Kljub zgodnji uri je očitno uspel navdušiti Avstralko. 

Nekaj mesecev pozneje pa je, dober teden, preden je postalo javno, prejel sporočilo, da se je uvrstil med 50 najboljših. "Pripisali so, da ne smem še nikomur povedati. Potem pa bodi na skrivaj vesel. To je bilo zelo težko. Predvsem zato, ker je točno tisti dan, ko sem jaz dobil mail, do mene prišel dijak in mi povedal, da je sanjal, da sem bil izbran med najboljših 50," razlaga učitelj. 

Rekel mu je, da upa, da ima prav, čeprav je že vedel, da se je uvrstil. "Ko so zadevo javno objavili, sem mu dal čokolado in rekel, naj sanja še za top 10," je povedal v smehu. Seznam najboljših 10 bodo predvidoma objavili v naslednjem tednu ali dveh, tako dijaki kot ravnateljica in sodelavci pa že držijo pesti. Za koga?

Na Srednji tehniški in poklicni šoli Trbovlje neprekinjeno poučuje že deset let. Uči računalniške predmete, bolj natančno predmete s področja programiranja, umetne inteligence in spletnih aplikacij. To področje ga zelo zanima, leta 2015 je tudi doktoriral iz umetne inteligence. "Od takrat pa do danes se je to področje eksponentno razvilo in to tudi v področja, v katera sploh nismo sumili, da se bo. Tako, da je to res vau," pove navdušeno. S svojim navdušenjem je zanimanje za področje vzbudil tudi v nas. Ali prav zato pri pouku radi sodelujejo tudi dijaki?

"Dijake to področje zelo zanima. Vendar jih zanima tisto, o čemer se veliko govori, tisto, kar se pojavlja na spletu. Potem pa ko enkrat zaidemo bolj v teorijo, v to, kaj je v ozadju algoritmov, pa marsikoga mine," je bil odkrit. Dodal je, da se veliko dijakov za šolo odloči, ker bi radi delali videoigre, potem pa se prvič soočijo s programiranjem in hitro vidijo, da je drugače od tega, kar so si predstavljali. "Je pa res, da če imajo motivacijo, se da vse rešiti," pravi.

Po pogovoru z dijaki lahko ugotovimo, da tudi na prvi pogled manj zanimivo teorijo Ocepek zna narediti privlačno. Arijana Kaltak, ki v Ocepkovem razredu preživi približno sedem ur na teden, nam je zagotovila, da zna ure narediti zanimive. "Ful dobro razloži, pa nikoli ni tisti dolgčas, ko si rečeš, ah, ne da se mi. Ampak se ti da poslušati, ker tako nekako izpelje uro, da je zanimivo," je povedala in dodala, da so pri njegovih urah res tiho in poslušajo. Poleg tega pa jim med uro zastavlja vprašanja, tako da je pouk interaktiven. 

"Najprej nam snov razloži, potem nam da primere, potem moramo pa še sami narediti kakšen primer. Če česa ne razumemo, ga lahko vprašamo, pokažemo svoje primere in predebatiramo boljše rešitve," jo je dopolnil Mark Strgaršek, ki obiskuje drugi letnik. Tak način dela se mu zdi zelo dober, saj se tako že pri uri ogromno nauči. 

Laboratorij, kjer raziskujejo virtualno resničnost, umetno inteligenco ... 

Dijaki se veliko naučijo v okviru pouka, je pa na šoli tudi poseben laboratorij. "Ko sem prišel na šolo, sem pogrešal aktivnosti, povezane z nadarjenimi. Jaz trdim, da je slovensko šolstvo narejeno za povprečje. Pozabljamo pa dejansko na dijake, ki so šibki v znanju oziroma imajo specifične učne težave in pa na dijake, ki so nadarjeni," je povedal Ocepek in pojasnil, da so prav zato ustanovili laboratorij, ki so ga sofinancirali donatorji, gospodarstveniki iz lokalnega okolja.

"Imamo veliko srečo, da smo na tak način dobili opremo, ker sicer, če bi čakali ministrstvo, te opreme še danes ne bi dobili," je povedal in pojasnil, da se v laboratoriju med drugim ukvarjajo z virtualno resničnostjo, uporabili so kapo za slikanje z mislimi, umetno inteligenco in tako naprej. Na ta način lahko dijaki, ki presegajo učne cilje, v laboratoriju delajo dodatne projekte, hkrati pa vse učne cilje nadomestijo na bistveno višjem nivoju. 

Ob ustanovitvi laboratorija so veliko pomagali prav dijaki. Sami so prepleskali stene in uredili prostor, izdelali pa so tudi posebno "ključavnico", ki dostop v prostor omogoča le dijakom, ki sodelujejo pri projektih. Naprava, ki odklepa vrata, je povezana z njihovimi dijaškimi izkaznicami, tako imajo vedno pregled nad tem, kdo in kdaj je bil v laboratoriju, hkrati pa jih ne skrbi, da bi iz prostora kaj "izginilo". 

In kdo lahko sodeluje pri projektih v laboratoriju? "Načeloma dijake izberem jaz, ker se mi zdi, da imam dober instinkt. Vendar pa ne izberem samo nekoga, ki je odličen v programiranju, ampak tudi koga, ki na primer dober pri oblikovanju, ker potrebujmo tudi koga, ki je ustvarjalen, kar pa ni nujno povezano s tehniškim poklicem," je povedal in pojasnil, da je prvi pogoj to, da je nekdo na nekem področju dober, drugi pa, da "vse v razredu štima". Zgodilo se je že namreč, da so dijaki v laboratorij hodili med drugimi učnimi urami. "Razumljivo je, da vsak raje počne tisto, kar ga zanima, a mora štimati pri vseh predmetih," je dodal. 

"Ni pomembno, da so moji dijaki samo odlični računalničarji, ampak da so tudi razgledani"

Predvsem si Ocepek želi, da bi v dijakih vzbudil iskrico in željo po "več". "Dijake vedno vprašam, predvsem pri maturi, ali bi rad zgolj opravil maturo, bi jo rad opravil z oceno 5, ali želiš nekaj več. In ta nekaj več pomeni, da naredimo neko inovacijo, včasih pokličemo novinarje in naredimo neko promocijo. Tako dijaki ne dobijo le lepe ocene, ampak svoje znanje še razširijo," razlaga.

Kot pravi, po opravljeni maturi "dobiš le list papirja in si eden izmed mnogih". Če želiš izstopati, pa moraš pokazati tudi nek portfolio. "Po tem, ko smo s prvimi dijaki že leta 2015 dobili nagrado za inovacijo od Zasavske gospodarske zbornice, se je vse več dijakov javilo, da bi tudi oni radi naredili kaj takšnega," pravi. 

Pravi, da danes mladi ne vstopajo le na trg dela v Sloveniji, pač pa tudi v tujini. "Številni bodo delali kot freelancerji pri tujih korporacijah na daljavo. To pomeni, da morajo biti konkurenčni tudi zunaj države," je odločen. Prav zato se mu zdi pomembno, da osvojijo tudi mehke veščine nastopanja in da poznajo postopek inoviranja izdelave projekta. Poleg tega jih uči dela v skupini, agilno metodologijo za razvoj nekega produkta. "Podjetja pravijo, da so dijaki in študentje iz Slovenije dobri, a da nimajo mehkih veščin. Ne znajo sodelovati, pisati, komunicirati. Jaz hočem, da nekaj od tega dobijo že v srednji šoli," je dodal. 

Ne želi, da bi bili njegovi dijaki zgolj odlični računalničarji, pač pa bi rad, a so tudi razgledani. Prav zato delajo projekte, ki posegajo tudi na področje biologije, kemije, zgodovine in na primer glasbe. "Ker če si razgledan, hkrati pa imaš dobro računalniško znanje, potem si lahko tudi inovator, sicer si samo rutinski programer. S tem sicer ni nič narobe, ampak zakaj ne bi ustvarjali družbe inovatorjev?" pravi. 

Več kot le učitelj? "Črpam iz sebe"

Čeprav je razrednik zgolj enega razreda, se nanj pogosto obrnejo tudi drugi dijaki. En primer je Klemen Pograjc, dijak 4. letnika, ki sicer obiskuje drug program in učnih ur pri Ocepku sploh ni imel. "Jaz sem o učitelju že prej veliko slišal, potem pa sem dobil idejo, da bi naredil svoj projekt, svojo spletno stran kjedogaja.si. Ker nisem imel pojma o računalništvu, sem se oglasil pri njem in stran tudi naredil," pravi. Povedal nam je še, da je bil Ocepek takoj za stvar in mu priskočil na pomoč. "Kadar koli mi kaj ni šlo, mi je takoj pomagal," je povedal. 

Po pogovoru z dijaki lahko hitro ugotovimo, da Ocepek ni le učitelj, pač pa tudi neke vrste mentor in opora. To je potrdila tudi dijakinja Arijana, ki pravi, da se nanj lahko obrne s kakršnimi koli težavami in da jim je v oporo tudi glede zunajšolskih težav. "Lansko leto smo imeli težave, ker so se nekateri norčevali iz enih sošolcev, pa sem šla njemu povedat. Potem smo se na uri tudi o tem pogovorili, pa se je nasilje nehalo," je povedala. 

"Načeloma imam z vsemi dijaki dobro komunikacijo," ocenjuje tudi Ocepek. "Velikokrat rečejo, da sem njihov razrednik, čeprav nisem napisan," pravi. Z dijaki se večkrat tudi pošali, da je "že vse živo slišal". "Pa me še vedno kdaj kaj preseneti, tudi kakšne zelo žalostne zgodbe. Za kakšno stvar si misliš, da jo lahko vidiš samo v filmu, pa se dejansko dogaja," razkriva. 

"Meni osebno se zdi ful dober profesor, ker kadar koli ga potrebuješ, si bo zate vzel čas. Vedno je pri volji. Kar koli ga lahko vprašaš, tudi če imaš kakšen oseben problem," pravi Mark Strgaršek, ki obiskuje drugi letnik. Zanimalo nas je, če ga imajo radi tudi zato, ker je morda popustljiv pri ocenah. Pa smo se ošteli, saj Ocepek med dijaki velja za učitelja, ki dosti zahteva. "Od nas zahteva ful veliko, ampak nas tudi ful veliko nauči, tako da se mi zdijo njegovi testi v redu. Če se učiš in dovolj delaš, jih narediš," je sklenil Strgaršek. 

V desetih letih poučevanja je bil ponosen na marsikaj. V spominu pa mu bo med drugim ostal dijak, ki je kljub disleksiji prejel tri nagrade za inovacije. Dobil je tudi posebno priznanje za inovacijski izziv leta. Dijaku je pomagal tudi pri javnem nastopanju in z njim vadil govor za predstavitev, ki jo je nato odlično izpeljal pred 300 ljudmi. 

"Počnem, kar si želim, da bi počeli moji profesorji "

Na vprašanje, od kod izvira ta velika želja, da tako pomaga dijakom, je odgovoril, da črpa iz sebe. "Pravzaprav črpam iz tega, kaj si želim, da bi počeli moji učitelji. Ogromno pa tudi iz tega, da je meni zabavno," je razkril. Več kot očitno ni tip človeka, ki bi imel rad monotonost. Prav zato, ker ne mara dolgčasa, v razredu rad pove tudi kaj zabavnega, in dijake animira, zato tudi rad pride v razred. "Vsak si želi biti tudi sprejet. In če se maksimalno potrudiš, te bodo dijaki sprejeli. Jaz se počutim sprejetega, mnogi učitelji tarnajo, da niso. Jaz vedno rečem, lahko si samo učitelj, lahko pa si učitelj s plusom in daš nekaj več." 

Učiteljem svetuje, naj zagotovijo, da bodo čim bolj pristni in iskreni. "Da se bodo dijaki zavedali, da so tudi učitelji samo ljudje. Da delajo in napake in dobre stvari. Tudi jaz dijakom brez problema povem, če česa ne znam. Ravno včeraj smo spoznali programski jezik python. Ker nisem dober v letnicah, sem jim povedal, da bom na telefonu pogledal, kdaj je bil izumljen. Ampak ker jaz ne vem na pamet, tudi od njih ne pričakujem, da bodo vedeli letnico," pojasnjuje. 

Ker je tudi on človek, ima tudi on kdaj slab dan. "Dijaki to takoj zaznajo, pa pač povem, da imam slabši dan. S tem ni nič narobe, saj je tudi to del življenja," meni. 

Kaj pa najboljši učitelj naredi, če kdo pouk moti? Ocepek je v zadnjih desetih letih samo enkrat povzdignil glas. "Načeloma pa vedno opozorim na napako in obrnem žogico v smislu razmisleka. Ni vedno uspešno, gre pa v smeri, da se dijaki zavedajo, da so zase tu. Od mene lahko dobijo maksimalno, ni pa moja naloga, da jih bom miril, ker s tem ne bomo nič dosegli. Številni imajo kakšne vzorce od doma in jim gre dretje skozi eno uho noter in drugo uho ven," razlaga. 

Podobno situacijo je imel tudi letos. Dijake je zadržal na razredni uri in jim najprej povedal svoja pričakovanja, nato pa besedo prepustil njim in jih vprašal, zakaj so na tej šoli, kje se vidijo čez 20 let in kako pomembne se jim zdijo vsebine za nadaljnje življenje. "Trije od petih so se mi na koncu zahvalili, tudi prek elektronskega sporočila, za moj čas," je povedal. 

Učiteljem je svetoval še, naj se upajo izpostaviti in biti ustvarjalni. "Naj ne gledajo na to, kaj bodo rekli sodelavci v zbornici ali pa zunaj šole," je dodal.

Ravnateljica: Hitro sem ugotovila, da je rojen za učitelja

Ravnateljica šole Vesna Kralj sicer pravi, da ga tako ona kot sodelavci na šoli podpirajo. Prav Ocepek je letos vodil izobraževanje o umetni inteligenci, tako za svoje sodelavce kot za učitelje gimnazije. Sama je z Ocepkom v prvih letih, ko se je zaposlil na šoli, in ko tudi sama še ni bila ravnateljica, spletla posebno vez, saj sta se skupaj vozila v šolo. "Najini pogovori so bili večinoma o dijakih in za dijake. Že takrat sem hitro ugotovila, da je rojen za učitelja," pravi. 

"Mislim, da daje prav pozitiven odziv dijakov neko noto dobrega učitelja, učitelja, ki se mu zaupajo, učitelja, ki je poleg vsega še vedno strog in zahteven," ga je opisala in dodala, da je pravi navdih kreativnosti, ki zna odlično spodbujati predvsem projektno delo. Dodala je, da je težko vzdrževati pravo mero spoštovanja od dijakov, ki ga Ocepek definitivno ima, in hkrati občutka, da se lahko z dijaki zabava. Ob tem je spomnila na to, da je enkrat z dijaki izgubil stavo in v šolo prišel oblečen v Pikačuja. 

Tudi Ocepek ima občutek, da ga sodelavci podpirajo. "Dejstvo je, da marsikomu rušim dnevno rutino, ker pokažem bistvo, kaj se da. Sicer vedno rečem, da je prav, da obstajajo učitelji vseh palet, da dijaki vse izkusijo. Ne more biti 20 učiteljev samo mojega tipa, ker potem bi dijaki znoreli, bi bilo preveč intenzivno," je še povedal v smehu. 

Kraljeva je dodala, da je zelo vesela, da še vztraja pri njih na šoli, saj da se zaveda, da ima verjetno še celo paleto ponudb. "Upam, da bo tudi še ostal," je dodala. Kot kaže, ji ni treba preveč skrbeti, saj Ocepek pravi, da se od šole še ne namerava posloviti. "Veliko so me vabili, tudi v razne firme. Ampak jaz se v gospodarstvu toliko ne vidim, ker ne vidim možnosti za toliko kreativnosti, kot jo imam tukaj," je pojasnil in dodal, da bi bilo podobno pri delu za institucije na področju izobraževanja. "Njihova želja bi bila, da bi bil jaz eden od uradnikov, ki bi delali na projektu in na papirologiji. To pa me ne veseli".  

Zmagovalec bo prejel milijon dolarjev. Kako bi denar porabil Ocepek?

Kaj pa ga veseli? Veliko bi lahko naredil, če bi dobil dober milijon evrov, ki jih bo prejel zmagovalec – najboljši učitelj na svetu. "Ustanovil bi raziskovalni center za otroke in mlade," je izstrelil Ocepek. Kot pravi, bi tako lahko delali na projektih in imeli resnično stik s sodobno tehnologijo. "To, kar je danes aktualno, ne pa 20 let nazaj, kot je v našem šolstvu običajno," je povedal. Prepričan je, da je treba inovatorje vzgajati že od malega, zato bi bili v center poleg dijakov in gimnazijcev vabljeni tudi osnovnošolci. 

Poleg tega bi organiziral neke vrste štipendijo oziroma spodbudo mladim učiteljem, da bi se že v prvih letih izobraževanja lotili nekega inovacijskega projekta. "Na ta način bi spodbudil, da se tudi šolstvo nadgrajuje. Pogosto se zgodi, da ko učitelj naredi učni program, potem to isto izvaja štiri desetletja," je povedal. 

V prijavi so morali sicer opisati, kako bi denar porabili v obdobju desetih let (denar bodo namreč postopoma tudi prejemali). "Dolgoročno bi predvsem pomagal tudi domovom za ostarele in vzgojnim institucijam za osebe s posebnimi potrebami, ker se mi zdi, da pozabljamo nanje. Prebivalstvo se stara in starejši ko smo, manj imamo vrstnikov in družbe. In včasih, če že ne more biti žival, bi pa lahko bil morda robot sopotnik, ne le kot pomočnik, ampak tudi kot komunikator. Da bi vsak doživel dostojno starost, ne odrezan od sveta. Osebe s posebnimi potrebami pa imajo enake pravice kot ostale osebe, morajo biti aktivi državljani, a kako naj bodo aktivni državljani, če pa jih nihče ne nauči uporabe tehnologije," je še povedal. 

"Šolski sistem bi bilo treba posodobiti"

Smo pa se z Ocepkom pogovorili še o šolskem sistemu in tem, kaj so pomanjkljivosti slovenskega šolskeag sistema. Ocepek, ki je sicer tudi predsednik Državne izpitne komisije za računalništvo na poklicni maturi, član strokovne delovne skupine za analizo prisotnosti vsebin računalništva in informatike v programih osnovnih in srednjih šol in član skupine za prenovo srednjih poklicnih in tehničnih šol, kot največjo pomanjkljivost izpostavlja togost. "Zelo težko se kar koli spremeni. Sicer smo zdaj v času sprememb. Govori se o šolski prenovi, ampak mislim, da je to samo beseda, ne pa v resnici iskrena želja v ozadju," pravi in razlaga, da se bo zgolj "pokrpalo nekaj lukenj, nič pa se ne bo bistveno spremenilo, čeprav bi se lahko". 

Izpostavil je, da je trenutno vse odvisno od posamezne šole in ravnatelja. Nekatere šole podpirajo svoje učitelje, spet druge za novosti nimajo posluha. "Jaz bom za svoje dijake v Trbovljah poskrbel, ampak zakaj bi bil nekdo, ki je iz Trbovelj privilegiran pred nekom, ki tega znanja v šoli ne bo pridobil. A ne bi bilo bolje, da bi bila vsa Slovenija močna na tem področju," pravi. Pri tem je izpostavil še, da umetno inteligenco na šoli poučuje že od leta 2018, od takrat pa je lansko leto ne tako poglobljeno verzijo dodala zgolj še ena šola. 

Prepričan je, da bo umetna inteligenca del našega življenja, prav zato pa bi se morali na tem področju izobraževati – po njegovem mnenju že v osnovnih šolah. "Ima prednosti, ima pa tudi pasti, uporablja se jo lahko tudi zlonamerno in o tem se je treba izobraziti. Da bomo razumeli, kako deluje, da ne bo naša usoda preveč uporabniška in ne bo etične rabe," razlaga.