Njegov celovečerni prvenec Kekec iz leta 1951 je bil ne le prva domača uspešnica, marveč tudi prvi mednarodni uspeh slovenskega filma, saj je na festivalu v Benetkah leta 1952 prejel srebrnega leva, prvo nagrado za mladinski film. Filmski in gledališki režiser ter scenarist Jože Gale se je rodil leta 1913 v Grosupljem. Leta 1938 je diplomiral v Pragi. Gale se je po diplomi na praškem Državnem konservatoriju do leta 1943 preživljal kot gledališki igralec (SNG), šel v gozd, postal partizan ter član Partizanske gledališke družine in SNG na osvobojenem ozemlju, po vojni pa je igralsko kariero nadgradil z gledališkimi režijami Cankarja, Shawa, Plavta, Giraudouxa, Brechta, Albeeja in drugih. V letih 1952-1966 je bil režiser MGL in nato do leta 1979 profesor za filmsko režijo in igro na AGRFT.
Po uspehu v Benetkah je Gale filmske kariero nadaljeval v BiH, kjer je posnel filma Tuja zemlja (1957) in Vrnil se bom (1958). K slovenskemu filmu se je vrnil z Družinskim dnevnikom (1961) in še z dvema Kekcema, Srečno, Kekec (1963) in Kekčeve ukane (1969). Leta 1970 je nato posnel film Onkraj, leta 1982 Pustoto, zadnjikrat pa se je pod filmsko režijo podpisal leta 1987, ko je posnel film in TV nadaljevanko Ljubezen nam je vsem v pogubo.
Jože Gale, oče filmskega Kekca, je leta 2002 prejel nagrado Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev Metod Badjura za življenjski prispevek k slovenskemu filmu. Nagrado so mu izročili na petem Festivalu slovenskega filma v Portorožu.
Gale je lahko "resne" filme, namenjene "odrasli" publiki snemal le zunaj Slovenije, v Bosni (Tuja domovina, Vrnil se bom), medtem ko je bil v Sloveniji vseskozi tipiziran in obsojen na filme za otroke in mladino (trije Kekci, Družinski dnevnik). Šele v 80-ih letih je lahko tudi v Sloveniji snemal "resne" filme (Pustota, Ljubezen nam je vsem v pogubo). Leta 1951, ko se je iztekala prva petletka, je bil Kekec videti kot čudež. Tako je bil barvit, da ga sploh ni bilo treba posneti v barvah. Kekec je bil svež, nov, prelomen, bil je himna individualizmu: Kekec pač vse stori sam.
Marcel Štefančič: Gale je celo življenje snemal Kekca
V študiji Galetovega opusa je filmski kritik Marcel Štefančič jr. zapisal, da je Kekec zelo hitro postal več kot film in več kot filmski lik. "Kekec postal mit, pop idiom in nacionalna šifra, obenem pa tudi križišče mučnega, zapletenega, patološkega odnosa med Slovenijo in filmom," pravi Štefančič.
Gale je poleg nadaljevanj Kekca - Srečno, Kekec (1963), prvi slovenski barvni film, in Kekčeve ukane (1968) - posnel tudi tri "remake" Kekca - Onkraj (1970), Pustoto (1982) in Ljubezen nam je vsem v pogubo (1987). V prvem skuša nekdanji partizan mladini, ki se brezskrbno zabava v klubu, povedati presunljivo zgodbo iz partizanskih dni toda stika z rokenrol generacijo ne najde. V drugem filmu, ki se dogaja ob koncu 19. stoletja, pa je gozd poln Kekcev, ki so z leti mutirali v lovce. Statični so, apatični, tako da jim ne preostane drugega, kot da sedijo ob tabornem ognju in si pripovedujejo zgodbe o ljudeh, ki jim odhod v svet ni uspel. V Slovenijo se je vrnil snemat šele Družinski dnevnik (1961), urbani film, v katerem so bili otroci prepuščeni sami sebi, starši pa nenehno odsotni - "družinski dnevnik", znak vse večje odtujenosti, je njihov edini socialni kontakt. Zdi se, kot da je Gale celo življenje snemal Kekca. Galetovi junaki so bili le verzije Kekca.
