Pesnik, dramatik, esejist in mladinski pisatelj Dane Zajc (1929-2005) je slovensko literaturo zaznamoval že s pesniškim prvencem Požgana trava (1958), ki ga je določal samonikel in izvirni jezik, temelječ na bogati metaforiki. Zajčev intimizem v 50-ih letih ni naletel na odobravanje, toda ko je v 60-ih letih nastopila avantgarda, je bila njegova lirika prepoznana kot sestavni del vrhunske pesniške tradicije.
Zajc se je na svoji pesniški poti kmalu obrnil v smer poezije absurda in postal njen prvi, pa tudi najznačilnejši predstavnik. V njegovih pesmih je pogosto odzvanjalo doživetje vojne, smrti, destrukcije, krutosti, pozneje pa tudi neosmišljena posameznikova in družbena eksistenca. Za simbol človeške ogroženosti so mu pogosto služile živali. Kasneje se je Zajc posvečal tudi religiozni in ljubezenski liriki.
Dane Zajc je veljal tudi za enega osrednjih likov slovenske dramatike, v katero je vpeljal izvirni model poetične drame. Na sporočilni ravni njegove drame tematizirajo napete odnose med ranljivim posameznikom in brezčutnim družbenim aparatom ter, kot opozarjajo literarni znanstveniki, nezmožnost pristnega človeškega stika v svetu, zaznamovanem z nasiljem in metafizičnim zlom.
Prijazen odnos do otroka
Nasprotno so Zajčeve pesniške zbirke za otroke odlikujejo z vedrim, prijaznim odnosom do otroka, medtem ko je njegova esejistika pomembna predvsem zaradi vprašanj, ki jih je zastavil o pesniškem jeziku in ritmu.
Med Zajčeve pomembnejše pesniške zbirke sodijo Ubijavci kač, Rožengruntar, Kepa pepela, Zarotitve, Krokar, Dol dol, med dramami velja omeniti Potohodca, Voranca, Medejo, Mlado Bredo in Grmače, otroško in mladinsko književnost pa je obogatil tudi z Belo mačico, Živalmi na dvorišču, Abecedarijo, Argonavti in drugimi deli.
Zadnja leta je Dane Zajc na literarnih koncertih pogosto sodeloval z igralcem in glasbenikom Janezom Škofom.
Dane Zajc je doživel številne prevode v tuje jezike - angleščino, nemščino, švedščino, francoščino, srbščino, makedonščino. Za svojo ustvarjalnost je prejel številne nagrade: Levstikovo, Grumovo, Jenkovo in Prešernovo.
V mladosti ga je boleče zaznamovala izkušnja II. svetovne vojne. Leta 1951 je bil zaprt in izključen iz gimnazije; slednjo je kasneje končal zasebno, ni pa mu bilo dovoljen vpis na univerzo.
V Pionirski knjižnici je kot knjižničar delal od sredine 50-ih let do upokojitve leta 1989. V letih 1981/1982 je kot Fulbrigtov štipendist bival v New Yorku. Med letoma 1991 in 1995 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Od leta 1997 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
