Včeraj je v 85. leti starosti umrl slovenski znanstvenik, elektrotehnik in akademik Anton Mavretič, ki je živel in delal v Združenih državah Amerike. Več kot 40 let se je posvečal razvoju vesoljskih tehnologij, med drugim je sodeloval pri programu Voyager, intenzivno pa je deloval tudi na področju promocije znanosti v Sloveniji in svetu.

Iz Jugoslavije na študij v ZDA, nato nazaj na služenje vojske

Mavretič se je rodil 11. decembra 1934 v Boldražu pri Metliki. Osnovno šolo je sprva obiskoval v Metliki, nato v Ljubljani, kjer je zaključil tudi Srednjo tehnično šolo na oddelku za elektrotehniko. Nato se je vpisal na Fakulteto za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. Po 2. letniku študija elektrotehnike je odšel k stricu v ZDA. Jeseni 1957 je študij nadaljeval na univerzi Massachusetts Institute of Technology (MIT) v Denverju, kjer je na oddelku vesoljskih tehnologij leta 1959 diplomiral in v začetku šestdesetih še magistriral.

Nato se je vrnil v takratno Jugoslavijo in šel na služenje vojaškega roka v Aleksinac. Po končanem služenju vojske se je spet odpravil na študij v ZDA. Tega je končal na državni univerzi Pensilvanije leta 1968, kjer je doktoriral z disertacijo o merjenju elektronov v D plasti ionosfere.

V letih od 1972 do 1979 je delal za Naso - s svojim znanstvenimi dosežki, inženirskim delom in znanjem s področja mikroelektronike je prispeval ključno znanje za uspešno uresničitev ciljev plovil ameriškega vesoljskega programa Voyager 1 in 2. Za oba je načrtoval, preizkusil in usposobil instrumente, s katerimi je človeštvo pridobilo številne podatke o Sončevem vetru, njegovi hitrosti, gostoti, temperaturi in tlaku ter plazmi.

Delal na najbolj prestižnih univerzah in vesolje pomagal pospremiti Voyagerja

Zaposlil se je na MIT, najboljši tehnični univerzi na svetu, kjer je deloval na fakulteti za fiziko in v centru za raziskave vesolja. Kasneje je služboval še na harvardski univerzi (v centru za astrofiziko harvardskega observatorija), kjer je sodeloval v raziskovalni skupini, ki je študirala predvsem sončevo korono kot izvor solarnega vetra.

Nato je odšel na bostonsko univerzo, kjer je 15 let deloval kot profesor za elektroniko, načrtovanje čipov in razvoj mikrovezij z visoko stopnjo integracije (VLSI) na oddelku za elektrotehniko in računalništvo. Bil je tudi ustanovitelj, direktor in pridruženi raziskovalec Centra za vesoljsko fiziko.

Po upokojitvi se je najprej zaposlil v elektronski industriji, kasneje pa je deloval kot svetovalec pri različnih elektronskih podjetjih.

Bil je izredno spoštovan, uspešen in cenjen predavatelj na akademskem in kongresnem področju; med drugim je bil leta 1981 proglašen za najboljšega profesorja leta.

Aktiven je bil tudi v različnih združenjih in član najuglednejših znanstvenih ustanov mednarodnega ugleda. Od junija 2007 je bil tudi dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Tudi v zadnjih letih, po dolgi karieri - tako v akademskih vodah kot v industriji - je ostajal na tekočem z znanstveno sfero, tudi slovensko.

Več kot 60 let je živel v ZDA, a se je redno vračal domov, v domači Boldraž v Beli krajini. Kot je ob obiskih domovine večkrat poudaril, je bilo njegovo življenje čez lužo verjetno težje, kot bi bilo doma. Je pa ved čas trdno zagovarjal stališče, da Slovenci nismo nič slabši od tujcev in da je naše znanje najmanj primerljivo, če ne boljše.

'Vesoljski popotnik', ki je izpostavljal dobro

Predsednik republike Borut Pahor mu je leta 2015 vročil državno odlikovanje - srebrni red za zasluge za izjemno znanstvenoraziskovalno in inženirsko delo, s katerim je pomembno prispeval k sedanjemu vedenju človeštva o planetu Zemlja, Soncu ter medplanetarnem in medzvezdnem prostoru, so zapisali na spletnih straneh Urada predsednika Republike Slovenije.

V pogovoru s predsednikom Pahorjem je 14. oktobra 2013 opozoril, da je nujno pohvaliti dobro, saj to lahko spodbuja ljudi k razmišljanju in jih motivira, da so inovativni. Podal je misel, ki jo je tudi sicer večkrat ponavljal, saj je menil, da je za razvoj družbe pomembna: "Če daš dobro zrno v pesek, ne zraste iz njega nič. Če ga postaviš v dobro zemljo dobiš nekaj".

Novico o njegovi smrti so danes sporočili iz Svetovnega slovenskega kongresa (SSK), katerega dolgoletni član je bil. "21. november 2019 bo v zgodovino zapisan kot žalosten dan za znanost in za Slovenijo. Od nas se je ob 10.00 uri (po ameriškem času) poslovil izjemen Slovenec, znanstvenik in venetolog - prof. dr. Anton Mavretič. Svetovni slovenski kongres ob tem izreka iskreno sožalje njegovim ožjim družinskim članom in sorodnikom," je v izjavi za javnost zapisal predsednik SSK Boris Pleskovič.

Kot so dodali, se je Mavretič ob obisku Slovenije vedno oglasil tudi v pisarni SSK, kjer so ga poznali kot izjemno natančnega, preprostega in premišljenega človeka. "Pri strokovnih konferencah SSK je redno sodeloval kot član organizacijskega odbora, velikokrat pa tudi v vlogi predavatelja ali predsedujočega tematskim sklopom," so poudarili.

Kot so v organizaciji še zapisali ob njegovi smrti, je Mavretič svoje znanje nesebično delil z mladimi in je pogosto priskočil na pomoč slovenskim študentom, ki so študirali v ZDA. Vsako leto je povabil več najboljših slovenskih študentov elektrotehnike na poletno šolo na bostonsko univerzo, kjer je tedaj predaval. Del svoje znanstvene dokumentacije je podaril NUK-u, pomemben del knjižnice - približno 600 strokovnih knjig - pa Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu. Njegova predavanja v Sloveniji so bila zanimiva in dobro obiskana.

Spomnili so še, da je na instrumentu Voyager 1 v zlato ploščico vgravirano tudi njegovo ime.