Umor, samomor: 'Nehajmo si zakrivati oči in prevzemimo svoj del odgovornosti'

Kaj je v tako kruto dejanje gnalo moškega, ki je pred vrtcem pri Domžalah umoril svojo partnerico in nato sodil še sebi? Ali moškega, ki se je za takšno dejanje na prvi junijski dan odločil v okolici Celja? Pred le nekaj dnevi je do podobnega primera prišlo v Kungoti – partnerica je obležala mrtva, samomor je moškemu spodletel.

Ker so akterji zgodbe v takšnih primerih večinoma mrtvi, se slika dogajanja nato običajno sestavlja iz izjav družinskih članov, sosedov, znancev in prijateljev. Ti so včasih presenečeni. Povedo, da česa takšnega morilcu ne bi nikoli pripisali. Spet v drugih primerih pravijo, da je bilo le vprašanje časa.

V ZDA, kjer na leto zabeležijo od 1000 do 1500 primerov umora in samomora (nekdanjih) partnerjev, je raziskava pokazala, da se je predhodno nasilje dogajalo v 70 odstotkih razmerij, ki so se končala tako. Vendar so bile uradne prijave prehodno podane za le okoli 25 odstotkov storilcev.

Veliko teh dejanj se zgodi, ko je trpinčenemu partnerju vendarle dovolj in odide. Američan, ki je umoril nekdanje dekle, njegovo življenje pa so po poskusu samomora rešili zdravniki, je priznal, da jo je v času zveze večkrat udaril. A ko ga je hotela zapustiti, se je nekaj v njem dokončno zlomilo. ''Tako zelo sem jo ljubil, bila mi je vse. Če ne bo moja, ne bo nikogaršnja,'' je pojasnjeval.

In ob več odmevnih primerih slovenska javnost dobiva občutek, da se takšne misli podijo po glavi tudi vse več Slovencem.

Terapevtka Aleksandra Kralj z Inštituta Simbioza pravi, a so se razmere na področju partnerskih odnosov v obdobju zadnjih desetih, še najbolj pa v obdobju zadnjih petih let drastično poslabšale, kar posledično vodi tudi do povečanega števila tragičnih dogodkov. ''Zelo veliko je psihičnega nasilja s strani obeh spolov, ki se v mnogih primerih stopnjuje do tiste kritične točke, ko enega od partnerjev potisne čez mejo ali pripelje do psihičnega zloma,'' pravi.

Opaža pa tudi vse več nestanovitnosti v partnerskih zvezah, število ločitev oziroma razhodov se namreč hitro povečuje: ''Včasih se zdi, da vlada vsesplošna partnerska zmeda, in če k temu dodamo še ves preostali stres in izgorelost sodobnega človeka, ni nič presenetljivega, da se povečuje število družinskih tragedij.''

Storilci so odvisni o konfliktnega odnosa, ne prenesejo občutka poraza, strah jih je prihodnosti

Na drugi strani pa se ob poročilih o družinskih tragedijah marsikdo sprašuje, ali je mogoče, da se nekoč tako nasilno konča tudi njegova, morda za zdaj še idilična zveza.

''Povod za tako skrajno dejanje je običajno v prenakopičenih stresnih čustvih, kot so jeza, strah, obup, občutki nemoči … Zato bi lahko rekli, da imajo storilci neko skupno značilnost, in sicer nezmožnost ravnanja s svojimi čustvi oziroma soočanja z njimi ter izražanjem le-teh. Predvsem pa jim je skupno to, da ne zmorejo prenesti občutkov zapuščenosti, izgube in poraza. Temu bi lahko dodali tudi strah pred prihodnostjo in odvisnost od konfliktnega odnosa,'' razlaga Kraljeva.

Nevarnost tragedije se tako lahko prepozna, vendar je težko zagotovo vedeti, ali bo do nje zares prišlo, saj je težko presoditi, kje je posameznikov limit in kaj je tisto, kar bo nekoga dejansko tudi potisnilo čez rob.

''Znanilci prihajajoče tragedije so običajno predhodni nekontrolirani čustveni izbruhi, ki jih pogosto spremljajo grožnje. Nasilnih dejanj zapuščenih partnerjev ne gre podcenjevati. Prav tako lahko strokovnjak na podlagi svojega opažanja prepozna posameznikovo čustveno stanje in možne posledice teh čustvenih stanj. Vendar pa običajno ljudje, ki tlačijo svoja čustva ali celo zanikajo svojo čustveno ranljivost, ne poiščejo tovrstne pomoči,'' pravi Kraljeva.

On pa že ne …

Med storilci sicer obstajata dva tipa ljudi. Če imamo na eni strani tistega, pri katerem je bila tragedija le ''vprašanje časa'', saj je bilo jasno, da je nasilen, ljubosumen, posesiven in obseden z nazorom, so na drugi strani tisti, pri katerih nihče ne more verjeti, da so bili res sposobni česa takšnega.

''To je tip pasivnega, mirnega in tihega partnerja, ki v odnosu sprejme podrejeno vlogo in zaradi tega čustveno trpi, vendar ne zmore izražati svojih čustev in ne zna postavljati meja. Ko pa ga partner zapusti zaradi druge osebe, se mu lahko “strga” in kaže najprej znake pasivne agresije, samodekstrutivnega vedenja, čustvenega izsiljevanja ter običajno grozi s samomorom. Ker tovrstni čustveni pritiski običajno ne dosežejo svojega rezultata – ohranitev odnosa – začne tudi odkrito kazati znake nasilništva,'' razlaga terapevtka.

Moški se ločujejo, ženska pa loči

Čeprav je nasilje prisotno pri obeh spolih, so za večji delež fizičnega nasilja odgovorni moški. Podatki iz ZDA kažejo, da je v 90 odstotkih primerov tipa umor-samomor storilec moški.

Kraljeva pojasnjuje, da moški težje izražajo svoja čustva. ''Nasilje je eden od načinov izražanja čustvene stiske. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da še vedno velja rek: Moški se ločuje, ženska se loči. Po mojih izkušnjah so običajno ženske tiste, ki sprejmejo odločitev za ločitev. Moški raje bežijo pred težavami ali pa se sprenevedajo, da jih nimajo.''

Kdaj pobegniti iz razmerja, ki gre po napačni poti

Neuradno je bila tudi žrtev umora pri Domžalah že pred tragedijo žrtev nasilnega moža, zaradi nasilnega razmerja, ki se je prav v tem času zaključevalo z ločitvijo, naj bi že posredovali tudi policisti.

Ko pride do tragedije, se številni sprašujejo, zakaj so žrtve po plazu udarcev ali drugega nasilja tako dolgo verjele obljubam ''nikoli več se ne bo ponovilo''?

Strokovnjaki menijo, da par opazi, ko se začne napetost v odnosu stopnjevati do te mere, da se začnejo kazati prvi znaki verbalnega in psihičnega nasilja. To je že znak za alarm, da je nekaj narobe. Takrat se morata oba partnerja soočiti s težavami ter poiskati pomoč zakonskega svetovalca.

''Če se ne odzoveta temu, je tisti mejnik, ko morata ukrepati, prva klofuta. Nujno morata začeti zdraviti svoj odnos. Če ne storita ničesar, se bo nasilje stopnjevalo. Nisem zagovornica prenagljenega ukrepanja v smislu takojšnje ločitve, vsekakor pa sem glasni zagovornik soočanja in reševanja težav, pred katerimi se ne moremo in ne smemo skriti,'' meni Kraljeva. ''V dolgoletni praksi sem imela priložnost spremljati veliko število parov, zato vem, da posamezni incident še ne pomeni nasilja v družini in da niso vsi ljudje, ki izgubijo kontrolo sami nad seboj nasilneži,'' še dodaja.

Vendar pa nekateri težav ne prepoznajo pravočasno. Če družba fizično nasilje nad partnerjem obsoja, je drugače s psihičnim, ki se dogaja na vsakem koraku in večkrat postaja edini način komunikacije, ki ga poznamo, zato se mnogim niti ne zdi težava.

Tudi Kraljeva pravi, da je bil za veliko parov, ki so prišli po pomoč, signal, da potrebujejo pomoč, šele udarec. ''Veliko pa je tudi takšnih parov, ki so zgroženi nad intenzivnostjo in nivojem svojih prepirov poiskali pomoč, še preden bi lahko prišlo do neljubega incidenta, ki pogubno vpliva na prihodnost partnerskega odnosa,'' pravi in dodaja, da so ljubezenski odnosi zelo kompleksna stvar. ''Iz posameznika izvabljajo zelo intenzivna čustvena stanja in marsikdo je sam nad seboj presenečen, kako globoka, močna in destruktivna so lahko ta čustva. Če z njimi ne znamo ravnati, lahko povzročijo zelo pogubne posledice,'' opozarja Kraljeva.

V reševanje problema bi se morala vključiti država

Vendar pa je zapustiti nasilnega ali čustveno nestabilnega partnerja veliko lažje v teoriji kot v praksi, ko je sprožilni moment za tragedijo ravno odhod.

Čeprav so grožnje, ne ukrepa niti policija, ki, dokler se ne zgodi kaj ''oprijemljivega'', nima veliko sredstev za preganjanje nasilneža. A bi jih morala imeti, meni Kraljeva.

''Če so grožnje sestavni del nasilnih epizod – besnenje, vpitje in zmerjanje – in če so te epizode časovno zgoščene, je to zelo zaskrbljujoč znak in bi bilo treba te grožnje upoštevati,'' opozarja.

Meni, da bi bilo treba zakonsko določiti preventivo. ''Tem parom, še posebej nasilnežu, bi bilo treba zagotoviti strokovno pomoč,'' pravi in svetuje obvezno napotitev k ustreznemu strokovnjaku.

Ko starši s seboj v smrt vzamejo še otroke

Se pa številne družinske tragedije ne končajo le s smrtjo partnerjev. V ZDA ocenjujejo, da morajo v približno četrtini teh primerov v smrt tudi otroci.

''Ločitev je huda travma. Pomeni razpad oblikovane življenjske strukture, izgubo družine in doma. Moški običajno dejansko ostanejo sami, saj otroci še vedno v mnogih primerih ostanejo z mamo, prav tako se moški običajno izseli iz svojega doma. Pomeni pa tudi izgubo identitete. Predstavlja hud življenjski poraz in globoko čustveno rano, še posebej, če je do ločitve prišlo zaradi zunajzakonskega razmerja. Pri ločitvah je običajno tako, da eden od parterjev hoče izstopiti iz zakona oziroma partnerskega odnosa, drugi pa tega noče in ne zmore sprejeti. Občutki prevaranosti, ogoljufanosti, okradenosti ter nemoč, ki se sprevrže v besnilo, ljudi potisne čez rob,'' pojasnjuje Kraljeva.

Tragedijo se po njenem mnenju lahko prepreči samo na dva načina. Prvi je, da se posameznika, ki kaže znake nasilništva, zapre oziroma fizično za določen čas odstrani, za kar sicer ni zakonske podlage. ''Drugi način pa je pravočasna pomoč izkušenega strokovnjaka, a tudi v tem primeru se nikogar ne da prisiliti, da jo tudi sprejme,'' še pojasnjuje Kraljeva.

Nasilneže vzgojimo …

Če je težava vse večja, je zanjo seveda treba poiskati vzroke. Kje se torej nasilneži učijo nasilja in od kod toliko težav s čustveno nezrelostjo? ''Posameznikov osebnostni temelj in osebnostna struktura temelji na vzgoji v prvih letih našega življenja. Znamo samo tisto, kar so nas naučili, vse ostalo se moramo v odrasli dobi naučiti sami, če in ko prepoznamo, da nismo dovolj dobro opremljeni za življenje. Največja pomanjkljivost vzgoje je čustvena inteligenca,'' je jasna Kraljeva.

Društvo SOS: Prevzemimo svoj del odgovornosti

Odzvali so se tudi v Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja ter Društvu za nenasilno komunikacijo. Opozorili so, da gre v včerajšnjem primeru za nasilje nad ženskami v partnerskem odnosu, torej za nasilje zaradi spola. "Žrtve nasilja zaradi spola so ženske, zato ker so ženske. Nasilje v partnerskem odnosu je praviloma dalj časa trajajoče, njegova končna posledica pa je lahko umor," pojasnjujejo.

Četrtina žensk, ki živijo v Sloveniji, je namreč imela izkušnjo s fizičnim nasiljem od svojega 15. leta starosti, 92 odstotkov povzročiteljev pa je bilo moških, s katerimi so te ženske živele v partnerski zvezi. Skoraj polovica žensk v Sloveniji poroča o tem, da so v zadnjih 12 mesecih doživele psihično nasilje, kot so zmerjanje, obtoževanje, ljubosumnost, vpitje, zastraševanje, opustitev pomoči, ko je imela zdravstvene težave, in spravljanje v neprijeten položaj med sodelavkami in sodelavci. 11,8 odstotka žensk pa je utrpelo zelo težke oblike psihičnega nasilja, kot so zastraševanje, razkazovanje orožja, zasledovanje z avtomobilom, grožnje, da bodo partnericam odvzeli otroke in jih poškodovali.

Zato je po mnenju društva nesprejemljivo vsakršno porazdeljevanje krivde med žrtev in povzročitelja ter prelaganje odgovornosti na žrtve. "Nesprejemljivo je normaliziranje nasilja nad ženskami ali njegovo zmanjševanje. Nesprejemljivo je, da okolica ne želi videti nasilja nad ženskami v partnerskih odnosih in da žrtve pri iskanju rešitev ostajajo same," še opozarjajo. "Skrajni čas je, da si nehamo zakrivati oči, zlorabljati naše jezikovne sposobnosti za zakrivanje resnice in prevzamemo svoj del odgovornosti za nevidnost, v katero spravljamo ženske, ki doživljajo nasilje," so še dodali.