Učitelji od doma: 'Težko je bilo združiti razred in ga med seboj še bolj povezati'

Trenutno je po podatkih Sledilnika za covid-19 med osnovnošolskimi učitelji potrjenih 109 primerov okužb, med učenci pa 243 primerov. V karanteni je 3.515 učencev in 164 oddelkov, na daljavo pa pouk spremlja 100 oddelkov. 

Za tiste učence, ki pouk spremljajo na daljavo, ta oblika šolanja ni nič novega, saj so v prejšnjem šolskem letu skoraj pet mesecev preživeli ob računalniku. Beseda 'Zoom' je postala del vsakdana, saj se je prikradla v vsak pogovor in okoli 'Zooma' se je vrtel cel učni proces. 

Kako pa so učitelji doživljali šolanje od doma?

"Dan med šolanjem od doma se je začel tako kot običajno," pripoveduje učiteljica Nina Oblak. "Vstala sem in se odpravila, kot da bi šla v šolo," a namesto, da bi se usedla v avto, je odkorakala v svojo pisarno – domači razred, pred računalnik. "Najprej sem pregledala elektronsko pošto staršev in učencev, odgovorila na njihova vprašanja, si ogledala izdelke otrok in se po potrebi priklopila na 'Zoom' ali jih poklicala po telefonu."

Vsak dan je posnela nov video posnetek z razlagami za naslednji dan. Spisala je, kaj morajo narediti, nato pa se je preko 'Zooma' tudi videla z učenci. Po koncu dela je prav tako preko 'Zooma' imela sestanke s sodelavci, napisati pa je morala tudi realizacijo tistega dne. 

Podobno je šolski dan od doma izpeljala tudi učiteljica Aniti Mirjanić. Pravi, da se je šolski dan na daljavo po navadi začel zgodaj, "saj so bili sestanki v tem času zelo pogosti". Nato je sledil pouk po urniku. Šolska ura ni trajala 45 minut, temveč je bilo aktivnega dela do 30 minut, je razložila Mirjanićeva in dodala, da so zatem sledili pogovori in konzultacije. Elektronska pošta se je oglašala nenehno, saj je večina učencev pošiljala domače naloge ali zapiske, nekateri pozno popoldne ali zvečer. Uči na celotni predmetni stopnji, natančneje več kot 200 učencev.

"Delovnik je bil tokrat razvlečen čez cel dan. Marsikdo od učencev je potreboval pomoč tudi v popoldanskem času, pa čeprav le v obliki pogovora ali potrdila, da dela prav. No, tudi mi učitelji smo se ob nemogočih urah obračali na računalničarko, ki je bila v času pouka na daljavo na naši šoli zelo iskana," iskreno prizna Mirjanićeva. 

Učitelj Jaka Lipar je svojim učencem tudi do poznih ur preko aplikacije 'Viber' pomagal pri učenju. Snemal in urejal je videe, na katerih je predaval snov. Objavljal jih je na svojem kanalu Youtube. 

Izzivi so se pojavljali vsak dan

Na začetku so bili povezani z uporabo novih tehnologij, ko pa je pouk stekel, je bilo potrebno pripraviti gradivo na način, ki je aktivno vključeval učence. Gradiva ni smelo biti preveč, a vseeno ga je moralo biti dovolj, da so izvajanje pouka ohranjali na kakovostni ravni. "Iskati ravnovesje vsega tega, je bilo naporno," dodaja Mirjanićeva."Nekateri učenci so imeli veliko dela, nekateri bistveno manj," še pravi. V ospredju so bili organizacija dela, veščine in znanje uporabe tehnologije ter samomotivacija pri učencih. 

Oblakova je največjo težavo imela s tem, da otrok ni videla in jim ni mogla nuditi individualne podpore. Čutila je, da otrokom manjka druženje in medvrstniška podpora. "Težko je bilo razred združiti in ga med seboj še bolj povezati. Ravno zato sem srečanja na 'Zoomu' večinoma izvedla tako, da smo se med seboj povezovali, si kaj povedali in igrali kakšno igro." Mirjanovićeva dodaja, da je bilo najtežje spodbuditi učence za sodelovanje, jih motivirati, osmisliti pouk in jim pomagati pri organiziraciji dela. "Nekateri učenci so se zelo dobro znašli v novih okoliščinah, drugim ni šlo. Razlogov za to je bilo seveda več."

"V tem času je veliko breme padlo na starše," pojasnjuje Oblakova, a pravi, da je sama imelo veliko sreče: "Skupaj s starši smo dobro sodelovali, otroke podpirali pri delu, sproti pa so mi pošiljali tudi njihove izdelke". Ne predstavlja si, kakšno stisko bi kot učiteljica doživljala, če od staršev ne bi imela odziva. "Tako ne bi vedela, ali učenec sodeluje in predeluje snov."

Šolarji so se čez noč morali navaditi na nov in drugačen način podajanja učne snovi

Zaradi šolanja od doma se je pokazala razlika v napredovanju posameznika. "Nekateri učenci so napredovali počasneje, drugi celo hitreje. Učenci so ob pomoči staršev snovi sledili, niso pa jo doživeli tako, kot bi jo v razredu," pravi Oblakova. Na daljavo je bilo najtežje opismenjevati, namreč učencev ni videla, zato ni mogla vedeti, kakšna je njihova poteznost črk in kako razumejo tvorjenje povedi. "Težko je bilo izvesti tudi uro športa," pripoveduje, "saj sem se zavedala, da šport v telovadnici ali na igrišču ne morejo oz. bi težko nadomestili doma". 

Tudi Lipar je med šolanjem od doma pogrešal pristni stik z učenci, saj se niso mogli o vseh težavah pogovarjati v živo. "V živo je nekaj povsem drugega kot preko 'Zooma'." Kot razrednik je bil veliko v stiku z ostalimi učitelji in usklajeval vse v povezavi s šolo, starši in z učenci. "Najpogostejša težava je bilo usklajevanje in obveščanje vseh." Težave so reševali predvsem preko elektronske pošte in s klici ter sestanki preko video klicev na aplikacijah 'Zoom' in Viber, kjer je bil običajno v stiku s svojim razredom.

Učitelji so si vseskozi pomagali z dobrimi praksami, nasveti in iskali skupne rešitve. Pri tem so bili vključeni tudi starši, pojasnjuje Mirjanićeva:"Učiteljice so navezale stik z učenci, ki se niso odzivali ali sodelovali pri pouku. Potrebno je bilo ohraniti šolsko kondicijo. Tako so bili pogovori z učenci in starši kar pogosti. Nekako smo se vsi skupaj znašli v drugačnih okoliščinah, zato smo se spodbujali in podpirali. Glede na to da se je naš delovnik razpotegnil čez cel popoldan, se je bilo včasih težko ločiti od šolskih tem, težav in izzivov."

Mirjanićeva pravi, da so otroci učne ure preko računalnika dobro sprejeli, a sčasoma je motivacija za delo začela vidno upadati. Učenci so večinoma pogrešali osebni stik z učiteljem, podajanje snovi v živo, večkrat pa je svoje zakuhala tudi tehnologija. Učitelji glede prižiganja kamer na računalnikih učencev niso imeli težave, saj so jih večinoma vsi prižgali. Mirjanićeva pravi, da je kamera vsem omogočala, "da smo se videli, si zopet zrli v oči in obraze, videli nasmehe in si pomahali v pozdrav. Kamere so vsem omogočale, da smo ostali človeški". 

Pogrešala je vse, kar vidi v šoli: tablo, konkretne pripomočke, stik z učenci in s sodelavci, je pojasnila Oblakova. Pri podajanju snovi od doma je ubrala tudi bolj inovativen pristop. Za učence je posnela videe, ki so si jih lahko večkrat pogledali in tako utrdili snov. "Trudila sem se, da bi bili zanimivi, da bi jih pritegnili."

Ker je Mirjanićeva učiteljica zgodovine, ji je žal le to, da so tiste najbolj zanimive in udarne teme med predavanjem od doma obstale nekje v povprečju. "Zgodovina je predmet z zanimivimi zapleti, revolucijami, dogodki, osebami in razvoji. Na daljavo brez osebnega stika je bil pravi izziv prikazati preteklost na način kot po navadi. Kako težko je bilo vnesti navdušenje in ljubezen do predmeta preko zaslona!" Pri podajanju snovi si je pomagala s fotografijami, skicami, kratkimi filmčki in z animacijami. V ospredju so bile posnete razlage, ki so jih kasneje učenci lahko zopet uporabili. Po vrnitvi v šolske klopi so veliko časa namenili druženju, pogovarjanju in igri, pojasnjuje Oblakova. Učenci so se težko osredotočili, še težje pa ostali pozorni, dodaja. 

Največje pomanjkljivosti so se pokazale pri športu, reševanju konfliktov, opismenjevanju in računanju

Po vrnitvi v šolske klopi, ocenjuje Mirjanićeva, so nekateri učenci ostali v dobri učni kondiciji in velike luknje v znanju ni bilo občutiti. Na drugi strani pa so bili učenci, kjer je bilo znanja manj oziroma so se pokazale druge stiske - strah pred ocenjevanjem in zaključkom leta. Ob povratku je bilo znanje potrebno ponovno utrditi, celo ponovno obrazložiti, delati na ponovni socializaciji, medsebojnem zaupanju, hkrati pa so bili vsi ujeti v ukrepe. To je pomenilo, da se niso smeli družiti zunaj mehurčka, morali so sedeti narazen ipd. "Vsi smo si želeli stikov, ki so morali ostati na distanci."

Manjkal je osebni stik. "Šola ni samo podajanje znanja, šola in vrstniki so druženje, prve ljubezni, šale, reševanje konfliktov, prijatelji, odmori itd. In tega ni bilo. Učitelj ni samo podajalec snovi, je tudi motivator, spodbujevalec, nudi pomoč in varnost." "Če govorimo o znanju, je bilo tega manj oziroma je bilo slabo utrjeno," ugotavlja Lipar. Od doma je posnel kar nekaj učnih ur na daljavo. Vse je posnel, uredil in naložil sam na svoj kanal na Youtubeu. Po vrnitvi v šolske klopi Lipar ugotavlja, da so eni znali vse in imeli urejene zapiske, drugi pa žal ne. "Hitro smo ponovili snov za nazaj in naredili kar nekaj nalog iz fizike." Največje pomanjkljivosti so bile tudi neurejeni zapiski, slabo rešene vaje, "skratka velika zmeda". 

In ravno praznino v tej vrzeli je zapolnila nova serija 5ka na VOYO. Z zabavno resno spletno učilnico 5KA bodo otroci lažje, zabavneje in hitreje dopolnjevali in utrjevali svoje znanje. 5ka je za mlajše odličen nadomestek risank. Starši lahko otroku brez slabe vesti namesto risank ponudijo 5ko in spremljajo otrokov napredek v znanju, pojasnjuje Oblakova. "5ko pa lahko gledajo tudi starši, saj bodo otroku tako lažje pomagali pri obveznostih za šolo - na primer pri poteznosti črk. Starejši učenci lahko preko 5ke snov ponovijo, utrdijo ali pa osvežijo svoje znanje." 5ka ponudi ogromno kvalitetnih izobraževalno-zabavnih vsebin. 

"Zajete so vse bistvene vsebine na zelo pregleden način, poleg tega pa je snov podkrepljena še slikovnim gradivom, eksperimenti in drugimi demonstracijami. 5ka ima eno slabo plat, in sicer  to, da ni bila narejena že prej," dodaja Mirjanićeva.

"Način, kako je 5ka narejena, mi je zelo blizu," razlaga Lipar. "Gre za nadgradnjo mojih posnetkov z vrhunsko sliko, zvokom in animacijami. Za otroke je odličen portal znanja, vse si lahko ogledajo večkrat. Razložena je vsa snov pri fiziki za 8. in 9. razred. Vse je kratko in jedrnato in odlično zapakirano. Hitro se najde odgovor na vprašanje ali ponovna razlaga težje snovi. Je super pomoč pri učenju in delanju vaj."