'Učimo se iz napak drugih, nadgrajujemo ideje in sodelujemo'

Ekipa Black&White so učenci od šestega do devetega razreda. Miha Kužner, Gašper Bervar, Anja Simić, Tea Belak, Jurij Kumer, Alina Prtenjak so junaki FIRST LEGO lige (FLL) sezone 2018/19, ki smo jih obiskali na njihovi šoli. A junaki so ne le zaradi odličnega tretjega mesta, ampak zaradi celotne izkušnje, ki so jo prestali in si s tem utrdili izjemno pot za svojo prihodnost. FLL je namreč pravi projekt, v katerem morajo mladi poleg naravoslovnega in tehničnega znanja spoznati tudi vse korake razvoja produkta: reševanje problema pod časovnim pritiskom, z nezadostnimi sredstvi in neznanimi konkurenti. Gre za 'igranje' realnega poslovnega življenja, ki ob tem poudarja pomen podjetniške kulture in vrednot.

Vsako leto FLL razpiše novo raziskovalno temo, na katero morajo učenci sestaviti robota in različne nastavke, s katerimi robot rešuje določene naloge. Letos so se mladi tekmovalci ukvarjali z izzivi v vesolju. "Avgusta smo ekipe dobile paket, v katerem so bili platno in lego kocke. Na spletni strani FLL smo dobili navodila, po katerih smo sestavili vse modele," je mentor Žan Močivnik, učitelj matematike in računalništva, pojasnil, kako se je zgodba v svet robotov, projektov in tekmovanja začela.

Modeli so nekakšne postaje, ki so enake za vse tekmovalce. Nato učenci sami sprogramirajo in sestavijo svoje robote in nastavke, s katerimi rešujejo misije na teh postajah. "Za vsak model dobijo navodila, kaj morajo na njem opraviti. Eni modeli so takšni, da se jih opravlja samo v enem delu, denimo lahko se jim odvzame elemente ali dvigne ročico, drugi so sestavljeni iz več delov. Na primer letos je bil tiskalnik tak, da si moral iz enega modela vzeti surovino, jo dati v tiskalnik, tiskalnik je nato izvrgel lego kocko, ki si jo moral z robotom pripeljati ali v bazo ali na severovzhod platna v poseben krogec za dodatne točke," je za lažjo predstavo opisal mentor Močivnik.

Za še boljše razumevanje je robotsko tehnologijo razložil še 14-letni Gašper Bervar: "Pripravili smo nastavke, ki jih daš na robota. Robot ima motorje, s katerimi lahko obrača nastavke – se pravi obrača jih s prenosi zobnikov. Programiraš ga, kako se bo vozil, katere motorje bo v določenem trenutku obračal, kako se bo poravnaval na mizi."

Preden tekmovalci začnejo graditi nastavke za robota, morajo izdelati strategijo in jo razvijati. Cilj je namreč narediti vse naloge, zato morajo dobro razmisliti, kako jih zgraditi, da lahko robot z njim opravi čim več nalog. Kajti če so nastavki izdelani tako, da lahko naredijo zgolj eno nalogo, pomeni, da se mora robot za drugo nalogo vrniti v bazo po novega. "Tako kot pri formuli ena, ko morajo menjati gume. To je v bistvu izgubljen čas," je pojasnil Močivnik in dodal, da je samo v bazi dovoljeno, da se tekmovalci robota dotaknejo in jim to ne prinese kazenskih točk.

Priprave se torej začnejo že med poletnimi počitnicami. "Ko se začne šola, po navadi kakšni člani zapustijo ekipo, ker so najstarejši, in dobimo nove. Razdelimo se, na katerem področju bo kdo delal. Na primer Gašper Bervar, Alina Prtenjak in jaz smo delali na robotu. Z Alino sva delala nastavke, Gašper pa je programiral. Do regijskega tekmovanja je malo časa. Na začetnih treningih se bolj malo naredi, a se do regijskega tekmovanja delo nadgrajuje. Do državnega prvenstva se nastavke izboljša tako, kot smo si zamislili. Po državnem sledijo samo še popravki," je potek pojasnil 13-letni Jurij Kumer. Regijski turnir je sicer potekal na Vranskem, kjer so si Black&White zagotovili vstopnico za državno prvenstvo FLL Slovenije in so tudi postali državni prvaki.

Tekmovanje v Houstonu je trajalo štiri dni

Med 17. in 20. aprilom so na FLL svetovnem prvenstvu sodelovale 104 ekipe iz 76 držav. Ekipe so prvi dan pripravile stojnice, se spoznale in pogovorile med sabo. Naslednji dan so ocenjevalcem predstavile svoje projekte, robote in vrednote. "Ta dan smo imeli tudi tekmo robotov. Po vsem tem je sledila zabava – dobrodošlica za ekipe. Igrali smo se različne družabne igre, skupine so pele na odru in se spoznale," je dogajanje v ZDA opisala 13-letna Anja Simić in dodala, da so tudi predzadnji dan potekale robotske tekme, zadnji dan pa so razglasili rezultate.

Sklop 'robotska tekma'

Tekmovanje je torej sestavljeno iz štirih sklopov: robot, robotska tekma, projekt in vrednote. V robotski tekmi se v enakih nalogah pomerita dve ekipi naenkrat – vsaka na svoji mizi. Naloge so zastavljene tako, da spodbujajo udeležence k sodelovanju, iznajdljivost pa prinaša dodatne točke. V dveh minutah in pol, kolikor traja robotski dvoboj, morata ekipi opraviti čim več misij. "In za to je potreben trening. Na začetku potrebujemo za naloge tri minute dvajset sekund. S treningi pa dosežemo, da z menjavo nastavkov pridemo v varni okvir dveh minut in pol. Vedno nastanejo kakšne tehnične napake in smo postavljeni pred izziv – robot se recimo kam zapne ali delamo z barvnimi senzorji in robot narobe prebere barvo," je mentor Močivnik navedel primera.

Vsaka opravljena naloga prinese določeno število točk. "Robota smo sprogramirali tako, da opravlja naloge, ki prinesejo največje število točk. Naloga sodnikov, ki opazujejo robota, pa je, da pregledajo, ali so vse naloge opravljene na pravilen način, ali je robot sestavljen legitimno – se pravi, da vsebuje samo kocke iz Lego seta – in pa končno seštevanje točk," je razložil Gašper Bervar.

"Odločili smo se, da bomo na paličico, na katero moraš pritisniti, da vzleti raketa, metali utež. Zato smo sestavili temu prilagojen nastavek. Potrebno je tudi kaj potisniti, na primer plošče za satelite, ali pa dvigniti, da se lahko odpelje voziček," je konkretne primere navedla najmlajša 12-letna Alina Prtenjak.

Sklop 'projekt': umivanje v vesolju

Udeleženci so si morali v tem sklopu tekmovanja izbrati problem, s katerim se astronavti soočajo v vesolju. Black&White ekipa je iskala rešitve za izziv, kako se umivati v vesolju. "Astronavti zaradi mikrogravitacije ne morajo nadzirati vode in se zato umivajo z vlažilnimi robčki, ki pa kožo mastijo in povzročajo srbečico. Mi smo si kot rešitev zamislili 'kadka' – komoro za kopanje v vesolju," je opisala 13-letna Tea Belak. Na vseh treh tekmovanjih – regijskem, državnem in svetovnem v ZDA – je ocenjevalce najbolj zanimalo, kako komora deluje, iz česa je narejena in kako bi jo poslali v vesolje. Seveda so jim mladi slovenski Einsteini suvereno predstavili svojo rešitev. "Komora je iz karbona, ker je hkrati lahek in trden material ter bi preživel izstrelitev v vesolje," je povedala Belakova. Seveda je tudi nas zanimalo, kako deluje. Belakova je hitela razlagati: "Astronavt stopi v komoro. Pri tem ima glavo zunaj, saj se komora do ramen napolni z vodo. Voda ima v vesolju posebno lastnost, da zaradi površinske napetosti naredi plast okoli vsega, česar se dotakne. Da voda ne bi ušla ven, je okrog astronavtovega vratu posebno tesnilo. Za začetek kopanja astronavt pritisne na gumb. Voda se začne črpati iz polnilnega sistema. Astronavt je v komori v sedečem položaju, da se lahko enostavno umije. Za konec zopet pritisne na gumb, umazana voda gre v filtrirni sistem, ki je na vesoljski postaji, in je tako pripravljena za ponovno uporabo."

Ker komore niso mogli izdelati in pripeljati v ZDA, so pripravili predstavitev z animacijo in maketo ter v petih minutah skušali prepričati ocenjevalce, zakaj je njihova zamisel dobra, je povedala mentorica Ingrid Zupanc Brečko. Ob tem so ocenjevalcem razložili, kdo jim je pomagal iskati strokovne rešitve. "Pomagal jim je fizik Robert Repnik z mariborske fakultete za naravoslovje in matematiko. Obiskali so tudi center vesoljskih tehnologij Noordung v Vitanjah," je dodala Zupanc Brečkova.

Sklop 'vrednote' je našim junakom prinesel bron

Mladi Celjani so se najbolje izkazali v sklopu 'vrednote'. Visoka etična načela so jih postavila na tretjo stopničko. Zanimalo nas je, kaj pravzaprav pomeni, da si vešč vrednot? Kaj jih je v tem delu ločilo od ostalih, da so si prislužili medaljo? Učenka Tea Belak vidi največjo prednost svoje ekipe v tem, da so sposobni sprejemati drug drugega in da so prepričani, da nobena ideja ni slaba. "Učimo se iz napak drugih in na podlagi tega nadgrajujemo ideje, se učimo in sodelujemo," je poudarila.

Anji Simić se zdi, da je za njihov uspeh ključno sodelovanje – da znajo prisluhniti drug drugemu, se dopolnjujejo in dobro razumejo. Meni, da tiste ekipe, ki se dobro razumejo, lahko naredijo veliko.

Jurij Kumer meni podobno. Sposobnost hitro in dobro sprejeti mlajše člane v ekipo in navezati trdne prijateljske vezi je pomembno za delo in doseganje dobrih rezultatov.

Namen sklopa 'vrednote' ni samo, da učenci širijo pozitivne vrednote med sošolce, ampak tudi v skupnost in da si prizadevajo pomagati drugim, tudi konkurenčnim ekipam, je prepričana mentorica Zupanc Brečkova. "Da ne skrivajo svojega znanja in tako omogočajo napredek," je poudarila.

Ocenjevalci vrednote ocenjuje tako, da jih opazujejo že pri predstavitvi projekta. Potem jim dajo določeno nalogo in ocenjujejo, kako jo rešujejo, kako pri tem sodelujejo ter kako jo predstavijo. Ob tem so pozorni, ali ekipa išče pomoč pri mentorju ali so samostojni. "Po nalogi jih še sprašujejo, kako so med projektom sodelovali z drugimi ekipami, kako so delili vrednote. Naši učenci so jim povedali, da so vzpostavili videokonferenco z novejšo ekipo in so jim odgovarjali na vsa vprašanja, povezana s projektom. Na FLL forumu so tudi odgovarjali na vprašanja na to temo," je primere navedla Zupanc Brečkova in dodala, da so tretje mesto osvojili prav v podkategoriji timsko delo.

Ocenjevalce so torej prepričali, da si znajo razdeliti naloge in razporediti čas, da odlično sodelujejo, delajo, uporabljajo svoje talente ter se ob tem tudi zabavajo.

Ekipni duh premagal tremo

Ocenjevalci ne skoparijo z vprašanji. Zanima jih vsak detajl. "Vrtajo vate, v tiste stvari, ki jih nisi omenil ali si jih pozabil omeniti ali pa jih nisi povedal dovolj jasno," je skušal vzdušje na tekmovanju približati najstarejši član ekipe 15-letni Miha Kužner. Ob tem je pojasnil, da ni nujno, da odgovarja na vprašanja le en član, ampak se lahko ekipa med seboj dopolnjuje. "Če kdo ne zna dobro angleško ali ne razume vprašanja, takrat mu lahko prevedemo. V tem primeru opozorimo ocenjevalca, da mu bomo vprašanje samo prevedli. Se pa tudi dopolnjujemo, saj vsak pozabi kaj povedati. Nikoli pa ne rečemo, da nekdo nima prav, saj ima vedno prav, treba ga je samo dopolniti," je poudaril.

Zaradi časovne omejitve pri predstavitvah in tekmi robotov je trema neizogibna. Alina je priznala, da jo je bilo strah, ker ji angleščina ne leži najbolje. Ker pa so jo ostali člani ekipe nenehno bodrili, ji govorili, da bo vse v redu in da ji bodo pomagali, če bo šlo kaj narobe, ji je bilo mnogo lažje: "Sekirala sem se tudi zato, ker robot prvi krog ni delal najbolje. Ostali so mi govorili, da bo drugi krog boljši in da je že to veliko, kar smo dosegli do zdaj." Besede so jo pomirile.

FLL dobra popotnica za življenje

Ekipa Black& White se zaveda, da so s ’popotovanjem po vesolju’ ogromno pridobili in naučili. "Robotika bo v naših življenjih vedno bolj pomembna, vedno več bo tega. S projektom FLL smo veliko izvedeli o njej, o inženirstvu in programiranju. Na teh področjih bo na voljo vedno več služb. Je bila pa to tudi lepa izkušnja, s katero smo lahko videli, kaj nas v življenju zanima. Seveda pa nam bodo pomagale tudi vrednote. Predvsem time management oziroma upravljanje s časom, s čimer smo imeli težave na začetku leta – nismo se znali organizirati. Proti koncu nam je šlo vedno bolje. In to nam lahko pomaga v prihodnosti, da nam ne bo zmanjkalo časa," je strnil misli Miha Kužner.

Mentorica Zupanc Brečko pa je prepričana, da je največje bogastvo, ki jim ga bo dala ta izkušnja, timsko delo. Po njenem mnenju je danes vse manj poklicev, ki temeljijo na individualnem delu. Ob tem pa so pridobili konkretna znanja, ki jih bodo lahko odlično unovčili.