Nagrada za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke je najbolj prestižna nagrada za slovenske poslovneže. Dobitnike nagrade, ki so jo podelili že 34-krat, so izbrali po strogem postopku. Poslovanje podjetij so namreč preverjali kar po petdesetih različnih kriterijih.
Letos so nagrade dobili Matjaž Čačovil, direktor portoroške Droge, predsednik uprave Salonita Anhovo Jože Funda, Radoš Gregorčič, direktor Palma-pura, Marjan Lorger, direktor Cometa, predsednik uprave ljubljanskega Aerodroma Vinko Može in predsednik uprave ETI Elektroelementa Jožef Smrkolj. Najboljši podjetnik v malih podjetjih pa je postal Stanislav Zorko, direktor podjetja Numip Inženiring.
Tuji investitorji pa so očitno odkrili Slovenijo, saj se je zanimanje tujih kupcev za slovenska podjetja močno povečalo. To pa odpira mnogo vprašanj, tako političnih kot gospodarskih in socialnih. Ali je tuji kapital res rešitev za slovensko gospodarstvo, ali pa je lahko celo nevaren? Statistični podatki sicer kažejo, da so podjetja v tuji lasti pri nas uspešnejša, kot tista z domačimi lastniki. Morda tudi zato, ker so ti v glavnem kupili uspešna podjetja.
Po mnenju Zorana Jankoviča, predsednika uprave Mercatorja, je zadnjih deset let Slovenija eno najuspešnejših gospodarstev. V tem času je - tudi po statističnih podatkih - delež tujega kapitala le 15 odstotkov. Torej, uspeli smo z domačim kapitalom, z domačim znanjem, pravi Jankovič.
Vendar pa v nekaterih panogah brez povezovanja s tujci enostavno ni moč preživeti.
Janez Bohorič, predsednik uprave Save:
"Branža ni enaka branži, podjetje ni enako podjetju in v gumarstvu je pač tako, zlasti pa v proizvodnji avtomobilskih pnevmatik in delov za avtomobilsko industrijo, da po svetu že desetletja prihaja do zelo velike koncentracije."
Primer Save naj bi pričal o tem, da lahko z dobrim sodelovanjem Slovensko podjetje uspe kot enakovreden partner, saj se s tujimi podjetji povezuje že vrsto let.
Janez Bohorič:
"Brez sodelovanja v letu 1966, ki se je začelo kot dodelaven posel, se spremenilo v industrijsko kooperacijo in na koncu v joint-venture s podjetjem Semperit, Sava danes ne bi bila to, kar je. Prav tako morda jutri ne bi postala to, kar bo, če ne bi v letu 1997 s podjetjem Goodyear sklenili strateškega partnerstva na področju proizvodnje pnevmatik in na prodročju proizvodnje gumenih delov za avtomobilsko industrijo."
Vendar pa gospodarstveniki trdijo, da v primeru tujega kapitala država premalo skrbi za svoje interese.
Anton Kožar, svetovalec predsednika GZS:
Interesi delničarjev niso nujno enaki interesom uprav, niti interesom dobaviteljev, niti interesom države. Te tri interese je država dolžna regulirati s pomočjo makroekonomske politike.
Janez Bohorič, predsednik uprave Save:
Pri mnogih prevzemih se pogosto zgodi, da na strani tujca sodelujejo dobro podkovani strokovnjaki, ki vedo o čem govorijo, na naši strani pa samo lastniki, ki o samem poslu nimajo pojma.
Tuje investicije, če bi presegale 5 odstotkov investicij v Sloveniji, pa bi lahko bile za naše gospodarstvo celo škodljive.
Anton Kožar, svetovalec predsednika GZS:
Velik priliv tujega kapitala v portfoljo investicije pomeni pritisk na devizni tečaj, kar je škodljivo za izvozni sektor. Izvoz pa je motor slovenske ekonomije že od leta 1996. Ne pa investicije.
Poleg tega pa lahko tuji lastnik v bančništvu ali v trgovini bistveno vpliva na trg, ter tudi razvoj območja.
Zoran Jankovič, predsednik uprave Mercatorja:
Danes imamo v Mercatorju že 77 odstotkov slovenskega blaga, kar držimo že 4 leta. Ta odstotek ni prisoten v nobeni trgovski mreži v Sloveniji, ki je v tuji lasti.
Slovenski managerji sicer pravijo, da mora biti slovensko gospodarstvo odprto, vendar ne za vsako ceno. Tuj kapital ni namreč v ničemer boljši od domačega, ali po besedah Zorana Jankoviča:
"Zakaj bi bil Janez slabši lastnik od Giovannija ali Johanna".
