Najvišji dimnik v Evropi, rudniški rovi, granadirmarš in Perkmandeljc

Če se boste sprehodili čez ozko, več kot sedem kilometrov dolgo trboveljsko dolino, se ne čudite, če boste na ulici slišali kakšno kletvico. Brez skrbi, nihče se ne krega in nihče se ne jezi, "mat kurba" je za domačine praktično pozdrav, povezovalni stavek. "To je pri nas čisto normalno, mene je tudi profesorica slovnice tako pozdravila," je povedala Marija Ija Čop, ki nas je sprejela v osrčju Posavskega hribovja.   

Ste vedeli, da je o kletvicah in psovkah v trboveljskem govoru napisana celo nagrajena magistrska naloga? V naši mali državi imamo veliko narečij, vsak, ki bi se želel naučiti zasavščine, pa si lahko pomaga tudi s Slovarjem zasavskega knjižnega jezika, ki ga lahko najdete v trboveljskem muzeju. 

Med zelenimi hribi sicer najdemo izjemno bogato industrijsko dediščino. V preteklosti so Trbovlje zaznamovali številni industrijski obrati, predvsem pa rudarstvo. V 19. stoletju so namreč našli premog in ga že leta 1804 začeli kopati, kraj je bolj pomemben postal slabih 50 let pozneje, ko je dobil železnico, ki povezuje Celje in Ljubljano. 

Čeprav marsikdo danes ob besedi Trbovlje še vedno pomisli zgolj na industrijo, mesto v zadnjih letih dobiva prijaznejši obraz in postaja tudi turistično zanimivejše. Številni industrijski obrati, rudnik in termoelektrarna so danes namreč zaprti, kar pa je odprlo možnost, da jih obiščemo. Kako so živeli rudarji, kako naporno je bilo delo in "kdo za vraga" je Perkmandeljc? Odgovore lahko najdemo v starem rudarskem stanovanju, v rudarskih kolonijah ali med pohodom po rovih trboveljskega rudnika. 

Občina je sicer veliko pozornosti namenila tudi sodobnim tehnologijam, preizkusite lahko denimo brezplačno aplikacijo Knap-on, ki vas vodi od znamenitosti do znamenitosti, za bolj aktivno doživetje pa lahko med potjo rešujete razne naloge in izzive. Ustvarili so sobo pobega – pobeg iz rudnika, pripravili pa so tudi virtualna očala za ogled Muzeja rudarstva 4. dritl in virtualni vzpon na najvišji dimnik v Evropi. 

Bi plezali po 360-metrskem dimniku?

Znamenitost, ki ne bi smela ostati spregledana, je 360-metrski dimnik Termoelektrarne Trbovlje. S svojo višino je najvišja zgradba v Sloveniji, hkrati pa najvišji dimnik v Evropi in sedmi najvišji na svetu. Na mestu prejšnjega, zgolj 80 metrov visokega dimnika, so ga zgradili leta 1976. Projektiralo ga je nemško podjetje Karrena, pri gradnji pa so sodelovali tudi slovenski in bosanski gradbeni strokovnjaki. Zasnovan je tako, da bi prenesel potres do 10. stopnje po Mercallijevi lestvici, ob močnem vetru pa pri vrhu niha do skoraj enega metra. 

Lahko bi rekli, da je dimnik magnet za adrenalinske navdušence, ki se kljub prepovedi želijo povzpeti nanj. Ob vznožju dimnika lahko vidimo tudi izobešene športne predmete, ki so jih tja postavili v čast zlatima športnikoma z OI v Tokiu leta 2021 – kolesarju Primožu Rogliču in plezalki Janji Garnbret, ki je s plezalcem Domnom Škoficem dimnik tudi preplezala. Nanj so se sicer povzpeli tudi člani skupine Dunking Devils in pripravili osupljive posnetke z vrha. 

Kot kaže, se potenciala dimnika lastniki dobro zavedajo. Direktor HSE EDT Ervin Renko pravi, da je že narejena idejna zasnova za nadgradnjo, ki bi privabila turiste. Dimnik je sestavljen iz dveh delov, notranje tuljave, ki ima vseh 360 metrov enak premer (5,5 metra), in zunanje tuljave, ki je ob dnu širša, pri vrhu pa se zoži. 

"Na višini 160 metrov bi naredili prvi izhod, kjer bi bila steklena razgledna ekscentrična ploščad, drugi izhod bi bil na 260 metrih, na 100 metrih med njima pa bi bila plezalna ferata," pripoveduje in dodaja, da bi bila še ena razgledna ploščad tudi na samem vrhu.  

"Na drugi ploščadi, torej na 260 metrih, bi lahko dodali še zipline, ki bi dimnik povezoval s Prapretnim, kjer je zgrajena ena izmed večjih sončnih elektrarn, zraven pa je tudi lokalno konjeniško društvo. Tako da bi to nekako povezali," pravi. Obiskovalci bi se nato od tam po pešpoti vrnili na izhodiščno točko.  

Renko sicer pravi, da so določeni idejni načrti že narisani, a da morajo naprej počistiti s starimi objekti elektrarne in poiskati resnega investitorja. Kdaj točno se bomo torej lahko spustili z najvišjega dimnika v Evropi, tako še ni povsem znano, a Renko upa, da bi investitorja našli do leta 2030. 

To je sicer dobra novica, ker imamo tako obiskovalci še nekaj časa, da si ogledamo stare prostore termoelektrarne, preden jih dokončno porušijo. Vodnik vas popelje od sobe do sobe in pojasni, kako je potekalo delo. Zdi se, da je vse ostalo natanko tako, kot pred desetimi leti, ko so delavci zadnjič prišli na delo. Na steni kontrolne sobe še vedno visi koledar pomanjkljivo oblečenih žensk, ki je delavcem popestril dan. 

Poslopje večkrat obiščejo šolske skupine in razna društva, pa tudi zainteresirana javnost. Za obisk je potrebna predhodna najava pri Delavskem domu Trbovlje, ogled pa izpeljejo, če je prijavljenih najmanj osem oseb.  

Funšterc, granadirmarš, zasavska jetrna klobasa in trojanski krof 

Ljubezen gre skozi želodec in lahko bi rekli, da se tudi v kraj najlažje zaljubimo, če nam poboža brbončice. V Zasavju, kamor se združujejo Trbovlje, Zagorje in Hrastnik, imajo kar nekaj prepoznavnih jedi, pa tudi več odličnih kuharjev. Med njimi je Lojze Čop, ki je pred leti pri triindvajsetih postal najmlajši slovenski kuharski mojster.

Čop pravi, da bodo vsak čas v Bruselj oddali dokumentacijo, da bodo zaščitili zasavsko jetrno klobaso. Postrežejo jo s črno redkvijo. "Črna redkev, to je naš zasavski pršut, ker včasih niso imeli denarja, pa se je redkev narezalo na list," je pojasnil. 

Sicer pa boste našli tudi druge vrste klobas, ki jim po domače rečejo "kuonc", postrežejo pa jih tudi v testu.  

Naročite lahko še funšterc, granadirmarš, krumpantoč, ajmoht, pečeni sir šaman, pipče oziroma svaljke, našli pa boste tudi različne jedi z gobami, ki so jih letos, kot pravijo, "vlagali sto na uro".  

"Ne boste verjeli, da v zasavsko kulinariko spada tudi trojanski krof. Je bil spor, ker so rekli, da tu niso Trojane. Kulinarika nima mestnih meja, dr. Bogataj je rekel, da krof spada pod Zasavje in mi se tega držimo," je povedal.  

Tudi žejni ne boste, poskusite lahko "bunkuc" ali "toukuc". "Hruške so se tolkle, iz tega je nastal sok, ki je zavrel in postal alkoholna pijača," pojasnjuje. Ker v dolini rase ogromno bezga, domačini seveda pripravljajo tudi bezgov sok in bezgovo žganje. "Imamo tudi domače ledene čaje, ki so rjave barve. Mi jim dodamo hibiskus ali šipek, da so lepe rdeče barve, da jih otroci raje pijejo," se je pošalila. Sicer pa boste brez težav našli tudi kavo in jabolčni sok.