'Detekcija posameznikov s težavami'

Nekateri ameriški vojaki, ki so sodelovali v vojni proti Iraku leta 1991, so se po vrnitvi v domače okolje spopadali s številnimi bolezenskimi simptomi. Trpeli so za nepojasnjenimi bolečinami po celem telesu, ponavljajočimi se diarejami in slabostjo, imeli so težave s koncentracijo in spanjem. Zdravniki so pri veteranih zalivske vojne opažali simptome, ki so se pri vsakem posamezniku drugače odražali. Pri večini obolelih pa so prisotni tudi danes.

Ameriška vlada zalivskega sindroma ni želela priznati za bolezensko stanje. Številni namigujejo, da je temu tako, ker se je želela izogniti plačilu stroškov zdravljenja in odškodnin prizadetim vojakom.

Te dni pa je posebna komisija na zahtevo kongresa ponovno preučila zalivski sindrom. Zaključili so, da gre za resnično bolezen. Sestavili so tudi seznam najverjetnejših povzročiteljev bolezni: cepiva za obrambo pred živčnimi bojnimi strupi in drugi vplivi iz okolice.

Veterani zalivske vojne so ves ta čas iskali pravico. Opozarjali so na ignorantski odnos države do svojih težav. Številni niso zmogli plačevati vrtoglavih zneskov dolgotrajnega zdravljenja. Država je preprosto pozabila na svoje obveznosti.

Kako je poskrbljeno za slovenske vojake?

Zdaj pa si poglejmo, kako je poskrbljeno za slovenske vojake, ki so se odločili za odhod na vojaške misije v tujino. Skupno število naših vojakov, ki se trenutno nahajajo na misijah, je 427. Največ, kar 292, jih je na Kosovu, v Afganistanu pa je nameščenih 66 pripadnikov 10. kontingenta Slovenske vojske, ki so bili v Herat napoteni septembra.

Pri slovenskih vojakih na misijah in po vrnitvi domov se psihologi in zdravniki SV srečuejo z enakimi težavami, kot jih imajo ljudje doma. “Večjih težav do sedaj nismo zasledili, v večini primerov pa se srečujemo s separacijskimi težavami (ločitev od dekleta, žene, otrok, staršev …) in s prilagoditvenimi težavami (prilagajanje na nove razmere – kulturo, hrano, klimatske razmere… oziroma težave ob vrnitvi domov),” nam je sporočil tiskovni predstvanik SV Simon Korez. Dodaja, da so omenjene težave v večini primerov kratkotrajne. Pojavljajo se običajno predvsem ob prvi napotitvi na “operacijo kriznega odzivanja”.

S posttravmatskim stresom se v Slovenski vojski še niso srečali. "Po medsektorski klasifikaciji bolezni (MKB-10) ga opredeljujemo kot posttravmatsko stresno motnjo. Za vsak primer pa imamo pripravljeno metodologijo za njegovo obvladovanje. Tudi naše usposabljanje vključuje psihološke priprave v smislu uspešnega obvladovanja stresa in prevencije PTSD (post-traumatic stress disorder, posttravmatska stresna motnja, op. p.)," dodaja Korez.

Skrb za vojaka pred, med in po misiji

SV je poskrbela za izvajanje psihološke oskrbe vojakov pred in med misijo ter po povratku domov. Pred odhodom se izvajajo strokovne priprave, v katere so vključene tudi priprave na nove kulturne, verske, etične in druge razmere. V te priprave pa so vključeni tudi vojaki, ki so na misijah že bili in lahko s svojimi izkušnjami pomagajo tistim, ki se prvič odpravljajo na neko krizno žarišče.

Ko so vojaki že na misiji v tujini, za njih skrbi psiholog, ki “izvaja psihohigiensko delo ter pomaga poveljniku pri spremljanju in usmerjanju psihosocialne klime”.

Ob povratku v domovino pa SV za svoje vojake poskrbi na dva načina. "Za pripadnike večjih kontingentov izvajamo psihološke priprave pred odhodom domov že na misiji sami, približno dva tedna pred povratkom. V okviru teh priprav jih seznanimo z možnimi problemi, s katerimi se lahko soočijo ob povratku in jih pripravimo na njihovo reševanje. Hkrati jih seznanimo, kam se lahko obrnejo po pomoč, če bi morebiti pozneje imeli kakšne težave. Za pripadnike manjših skupin pa po vrnitvi izvedemo konsolidacijski proces, ki vključuje tudi pogovor s psihologom," je za 24ur.com zapisal Korez.

Po dveh tednih bivanja v domačem okolju pripadniki SV izpolnijo poseben psihološki vprašalnik. “Njegova analiza omogoča detekcijo posameznikov s težavami. Take posameznike psiholog povabi na razgovor. Na psihologa se lahko obrnejo pripadniki, ki to želijo, prav tako tudi njihovi svojci,” so nam odgovorili predstavniki SV.

Krizni telefon za slovenske vojake

V procesu priprave je projekt “krizni telefon”, ki bo vojakom na misiji omogočal stalno dosegljivost psihologa. Trenutno pa so potrebe po psihološki pomoči uredili tako, da je ob večjih kontingentih psiholog stalno prisoten. V manjših pa njegovo pomoč zagotavljajo preko poveljniškega centra, sicer pa jih psiholog občasno in po potrebi večkrat obišče.

Korez nam je še odgovoril, da je zdravje slovenskih vojakov na misijah dobro in je zanj zelo dobro poskrbljeno. Zdravstveni pregled po povratku v domovino je obvezen, na terenu pa poveljujoči posvečajo poseben pomen človeškemu dejavniku.