Razpadajoči tramvaji: 'To samo kaže na odnos do naše kulturne dediščine'

V prejšnjem stoletju so se ljudje po ljubljanskih ulicah vozili s tramvaji. Prvi je po prestolnici zapeljal 6. septembra 1901. Ker je bila vožnja s tramvaji priljubljena, so v letih od 1931 do 1940 zgradili več novih prog in podaljšali obstoječe. Kupili so tudi 15 novih pogonskih voz, devet tramvajev pa je bilo izdelanih v delavnicah v remizi. Slednje je načrtoval inženir Feliks Lobe. Kot piše Tadej Brate v svojih knjigah, se je 20. decembra 1958 ljubljanski tramvaj odpeljal na svojo zadnjo vožnjo, njegov 'pogreb' pa je pospremila večtisočglava množica.

In ta množica bi se zdaj držala za glavo, če bi videla, kako njihovi zanamci delamo z njim tako pribljubljenimi tramvaji. Potem ko smo pred kratkim pisali o tramvaju, ki vsem na očeh propada v središču Ljubljane, smo izvedeli, da to ni edini tramvaj, ki ga je doletela žalostna usoda. Ljubljanski potniški promet (LPP) ima namreč v lasti dva tramvaja, ki sta prejšnje stoletje dejansko vozila po ulicah naše prestolnice, zdaj pa klavrno propadata. Gre za dva kosa, in sicer odprto letno tramvajsko prikolico, številka 75, ki je bila izdelana leta 1922 v tovarni Škoda, in tramvajski pogonski voz številka 46, ki je bil izdelan leta 1939 v ljubljanski remizi, po načrtih profesorja Feliksa Lobeta. Oba tramvaja hrani LPP na svojem dvorišču, zaradi zaščite pa sta pokrita s ponjavami.

Omenjena tramvaja sta v zelo slabem stanju, so potrdili na LPP in pojasnili, da je večina lesenih delov polomljenih, kovinski deli pa so rjavi ali uničeni. "Vozili se ne vzdržujeta ampak se skušata ohraniti pred nadaljnjim propadanjem," so razložili. Kot so še povedali na LPP, sta vozili v slabem stanju, ker nista bili vzdrževani. Tako tudi stroškov v zvezi z vzdrževanjem do zdaj niso imeli. "Edini strošek smo imeli z izdelavo ponjav ter nekajkratno prestavitvijo znotraj lokacije LPP, da bi se ohranila v čim boljšem stanju. Vse to smo naredili sami in je bil strošek minimalen (material za ponjavo)," je pojasnila Mojca Mohar iz LPP.

Omenjena tramvaja nista na voljo za ogled javnosti, si pa v LPP vsekakor želijo, da se obe enoti obnovita in ohranita kot kulturna dediščina. Tudi zato že potekajo pogovori s Tehniškim muzejem Slovenije iz Bistre.

To so potrdili tudi v muzeju, kjer so pojasnili, da se za odkup ali pridobitev v muzeju doslej niso zanimali. "Je pa v muzej nedavno prišla pobuda o prevzemu s strani LPP in Tadeja Brateta," so povedali in dodali, da so se takrat tudi seznanili s stanjem tramvajev. Pojasnili so še, da muzej sam gradiva večjih vrednosti ne odkupuje, ampak morajo za sredstva zaprositi njihovega ustanovitelja, ministrstvo za kulturo, ki odkup odobri na osnovi mnenja strokovne komisije, pod pogojem, da bo za gradivo ustrezno poskrbljeno. "Le to v okviru programov dela in investicij spet zagotavlja ustanovitelj, torej – ministrstvo za kulturo," so pojasnili.

Stanje in status omenjenih tramvajev so v muzeju preučili in oblikovali stališče glede možnosti pridobivanja med svoje zbirke. Bi pa bili stroški tako same obnove kot kapacitete restavratorske službe in depojev ter potrebnega dela nezanemarljivi. "Ocenjujemo, da bi bilo na primer tramvajski voz št. 46 verjetno možno restavrirati in konservirati dokaj kvalitetno, stroški pa bi se po grobi oceni predvidoma gibali med 80.000 in 100.000 evri. Prikolica je v slabšem stanju, vendar je restavriranje izvedljivo. Restavriranje takšnih predmetov je večleten projekt. Dodali bi le, da bi pri tramvaju zagovarjali pristop restavriranja in konserviranja, nikakor pa ne obnove ali kaj podobnega," so pojasnili.

Sicer pa sta omenjena tramvaja zaščitena v Registru nepremične kulturne dediščine pod evidenčnimi številkami enote 9733, 9734, 9735 in ne kot premična dediščina. "Iz zapisov za vsak tramvaj zase izhaja, da so ti v zasebni lasti ter v pristojnosti območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) Ljubljana. Skrb za spomenik je dolžan izvajati lastnik v skladu s smernicami pristojnega ZVKD," so še pojasnili v Tehniškem muzeju Slovenije.

Da tramvaja propadata, je resnično žalostno, pa je povedal Boris Vičič iz ZVKD. "V skladu s predpisi je lastnik dolžan skrbeti za svojo lastnino, ki pa ga očitno ne zanima. Žal to ni osamljen primer in samo kaže na odnos marsikoga do naše kulturne dediščine," je še pojasnil.

Da za kulturno dediščino najprej skrbijo lastniki, je država sicer zapisala že v Ustavi. "Sicer pa vozila sodijo v tehniško dediščino, ki jo skrbno varuje Tehniški muzej v Bistri, številni lastniki vozil in tudi posamezne tovarne so običajno podarili svoja vozila muzeju, kadar so skupaj s strokovnjaki presodili, da gre za izjemno tehniško dediščino. Zato je bil v Bistri razstavljen najstarejši ljubljanski tramvaj, ki ga je restavriral Tadej Brate," pa so sporočili s kulturnega ministrstva.