Na okrožnem sodišču v Murski Soboti se je danes z branjem zadnjih listinskih dokazov nadaljevalo sojenje peterici osumljenih za poskus umora nekdanjega Večerovega novinarja Mira Petka. Višja državna tožilca Elizabeta Györkös in Boris Marčič sta že podala sklepno besedo in zahtevala 12-letno zaporno kazen za prvoobtoženega Andreja Štruca, desetletno za Nevena Koludroviča in Draga Hojnika, petletno za Stanislava Vogrinca ter triletno za Branka Puca.
Višja državna tožilka Elizabeta Györkös je pred sklepno besedo še enkrat obžalovala, ker sodišče ni ugodilo zahtevi tožilstva, da najde še enega izvedenca za obuvala, potem ko Ervin Drašler ni mogel z gotovostjo zatrditi, da bi obtožena za napad Koludrovič in Hojnik lahko obula čevlje, ki bi se ujemali s sledmi na kraju zločina.
Tožilka se je v nadaljevanju močno oprla na besede t.i anonimne priče številka ena, ki pa na sodišču ni bila zaslišana, saj naj bi bila za to psihično nesposobna. V izčrpnem govoru je še enkrat ponovila vse bistvene elemente, ki kažejo na krivdo obtoženih, in izrazila prepričanje, da so se vsi obtoženi poznali že pred zločinom ter bili povezani v hudodelsko združbo.
Znova je zavrnila tudi očitke obrambe, da je policija samorazkriti priči Alenu Robarju plačala veliko denarja za informacije, saj policija tožilstva o tem ne rabi seznaniti. Po njenih besedah je vsaka priča na sodišču dolžna govoriti resnico, saj je sicer zaradi krivega pričanja lahko kaznovana. V sklepnem govoru je še dejala, da je tožilstvo v procesu naletelo na precej ovir, sodišču pa očitala, da je prevzelo izhodišče obrambe v zvezi z Robarjevo domnevno pomanjkljivo verodostojnostjo po razkritju identitete.
Tožilec Boris Marčič je v nadaljevanju na kratko analiziral alibije obtožencev in jih skušal postaviti na trhle noge, dotaknil se je ravnanja Alena Robarja, ki naj bi se v odnosu do policistov obnašal nastopaško, kljub temu pa naj bi zares prejel resne grožnje, zaradi česar je pozneje prišlo do samorazkritja in spremembe pričanja. Analiziral je tudi pričanje izvedenca Drašlerja, ki je bil v zvezi z odtisi obuval deljenega mnenja, kljub temu pa je Marčič menil, da naj bi si storilca manjše čevlje obula prav zato, da bi pozneje to lahko izkoristila kot alibi.
Györkösova je svoj nastop sklenila z besedami, da zločin ni bil storjen naključno, ampak je bil dobro načrtovan, zato so si vsi obtoženi skušali pripraviti zanesljive alibije. Petka niso poznali in pred dejanjem z njim niso imeli nobenih nerazčiščenih računov. Vse to kaže na nedvoumno zločinsko ravnanje iz koristoljubja.
Ključna oseba pri tem je bil po mnenju tožilke Štruc, ki naj bi vse skupaj organiziral za plačilo, zato je zanj zahtevala 12 let zaporne kazni. Po deset let je zahtevala za domnevna storilca okrutnega dejanja Koludroviča in Hojnika, pri čemer je med oteževalnimi okoliščinami za vse tri navedla kriminalno preteklost. Za vse tri je predlagala tudi podaljšanje pripora zaradi ponovitvene nevarnosti. Za Vogrinca, ki je storilca pripeljal do kraja zločina in stražil, je zahtevala pet let zapora, za Puca, ki jim je pokazal pot do Petkove hiše pa tri leta zapora.
Na strani obrambe govoril le Planinšec
Sklepni govor na strani obrambe je danes imel le odvetnik prvoobtoženega Danijel Planinšec, ki je najprej še enkrat obsodil potezo tožilke Györköseve, ki je ministru za pravosodje potožila na račun dela predsednika senata Branka Palatina v tem primeru. V nadaljevanju je podvomil v vse trditve tožilstva, ki po njegovem mnenju v procesu ni predložilo niti enega neposrednega dokaza razen baseballske palice, na kateri pa prav tako ni nobenih indicov, da je bila uporabljena v napadu.
Zavrgel je možnost, da naj bi bili obtoženi povezani v organizirano družbo, znova zamajal verodostojnost anonimnih prič ter zatrdil, da je dokazovanje o sledeh obuval za obrambo prej razbremenjujoč kot obremenjujoč dokaz.
