"Že Carl Jung je rekel: dokler ne ozavestite nezavednega, bo vladalo v vaših življenjih in vi boste to imenovali usoda. Ne moremo si torej samo govoriti, da je življenje popolno, razumeti moramo, da v tej perfekciji obstajajo sence, ki jih moramo ozavestiti, začutiti in predelati. In potem te sence nimajo potrebe, da bi se nam manifestirale v ogledalu našega življenja," pravi Asya Širovnik Moškon, mednarodno priznana spiritualna voditeljica, hipnoterapevtka in avtorica, ki je pred kratkim izdala knjigo z naslovom Kdo ustvarja mojo realnost?
Seveda vas moram najprej vprašati, kakšen je odgovor na vprašanje, ki ste ga izbrali za naslov knjige?
To vprašanje sem si zastavila že zelo zgodaj. Ko sem hodila v šolo v Sloveniji, sem imela strah pred izpiti, morali smo se veliko učiti, komunikacija med profesorjem in učenci včasih ni bila najbolj idealna, učiteljica je bila jezna, celo nasilna do učenca, ki je dobil cvek - jasno se spomnim, kako ga je zgrabila za lase in ga zlasala ... vse to me je čustveno zelo prizadelo. A takrat sem bila prepričana, da to je realnost šole, da tako pač je. Ko sem bila stara deset let in smo se preselili na Nizozemsko, kjer sem začela hoditi v protestantsko šolo, pa sem doživela povsem drugačno realnost. Človek bi si mislil, da bo ta šola zelo stroga, a učitelji so bili do otrok zelo nežni, ljubeči, spoštljivi, tolerantni do različnih kultur, veroizpovedi, načina razmišljanja. Če nekaj nisi znal, je učitelj namesto nasilja in verbalnega poniževanja učenca objel, ga potolažil, se mu še posebej posvetil in prevzel odgovornost, da mu pomaga postati boljši. V tistem otroškem doživljanju sveta sem razumela, da nam, ko smo otroci, realnost ustvarjajo odrasli - starši, učitelji, država in okolje, v katerem živimo.
Kot najstnica sem spoznala, da si lahko realnost izbiram sama, jo soustvarjam. Ko sem študirala na različnih fakultetah po Evropi, sem videla, da ne gre več samo to, da si izbereš, kam greš, ampak da je od tebe odvisno, kako hitro si v novi državi najdeš stanovanje, si ustvariš družbo, v kakšnem odnosu si s profesorji, kako uspešen si … takrat sem začela aktivno ustvarjati svojo realnost v smislu, da sem lahko prevzela odgovornost zanjo.
Danes, ko se kot terapevt ukvarjam z ljudmi, opažam da vsi na nekem nivoju sodelujemo s svojo realnostjo in jo soustvarjamo. Ko odrastemo, se v nas dogaja t. i. interplay med različnimi nivoji zavesti – vstopamo lahko iz enega v drugega. Lahko smo v odraslem, kjer zavedno ustvarjamo realnost, ali pa naš notranji otrok, naš podzavestni um iz točke, v kateri se je nahajal v preteklosti, nehote in nezavedno vpliva na naše počutje, misli, obnašanje, pričakovanja. Vprašanje, kdo ustvarja mojo realnost, je torej zelo pomembno. V vsakem trenutku našo realnost ustvarja en aspekt nas, vprašanje je le, kateri.
Že kmalu na začetku napišete, da se ljudje večkrat rodimo in – če imamo srečo – tudi večkrat umremo. Zakaj tako mislite?
Ko smo se preselili na Nizozemsko, sem postala druga oseba, za seboj sem morala pustiti svoj stari jaz. Ko tako zgodaj, pri desetih letih, naenkrat ugotoviš, da vse, s čimer si se identificiral, tudi iz duhovnega vidika – tvoj ego, osebnost, celo moje ime je iz Asja postalo Ašja, – ne obstaja več, razumeš, da je to, kar si, neke vrste iluzija. Sreča je v tem, da se razvijaš, greš ven iz sebe. Če si celo življenje v istem okolju, počneš iste stvari na isti način, razmišljaš iste misli in se identificiraš z istimi stvarmi, je tvoja osebnost vedno samo v enem parametru in nimaš možnosti, da se spoznaš v drugačnih okoliščinah. V trenutku, ko zapustiš stare okoliščine in se preseliš v nove (nova služba, nov odnos, mesto, šola, ko se poročiš ali dobiš otroka …) vsakič, ko v življenju ustvariš spremembo, se je del tebe prisiljen razvijati naprej. In ta naša rast je sreča. Nesreča je, če ti je to odvzeto. Sama sem se v življenju selila 30-krat, zamenjala sem 12 držav. T. i. smrti ega, ko puščaš staro za seboj, znajo biti zelo boleče, hkrati pa se na tak način širiš, širita se tvoja zavest in tvoja osebnost. Že Darwin je rekel, da je prilagoditev na spremembo razvijanje inteligence. Bolj, kot se prilagajamo, bolj razvijamo svoje sposobnosti prilagajanja in razumevanja sveta in sebe.
Torej s temi besedami ne govorite o preteklih življenjih oz. regresiji?
Ne, čeprav v svojem poklicu delam tudi to. Regresija v pretekla življenja je pogosto narobe interpretirana: ogromno pomeni, ko v njih iščemo globlje vzorce, ki jih želimo razrešiti, drugo pa je disasociacija od lastnega jaza. Raziskovati prejšnje življenje, brez da smo raziskali, ozavestili in sprejeli naše življenje, je preskakovanje v procesu. Eno samo življenje ima tak potencial … v njem lahko živiš 30 ali 40 življenj! Namesto, da toliko hlepimo po tem, da pobegnemo iz naše realnosti, bi naš cilj moral biti tukaj in zdaj, to življenje – znamo se ga dotakniti, iti v njega in iz njega narediti maksimalno. Čim več življenj v enem življenju! To zelo spremeni pogled na življenje – če ti nekaj uide ali se spremeni, tega ne doživljaš več kot nekaj groznega, ampak samo kot še eno izkušnjo, ki si jo doživel. Sebe začneš doživljati drugače, pomembnejša postane tvoja pot, kot pa to, da nekaj držiš v rokah.
Toliko časa že spremljam vaše delo, da vem, da ste se že kot študentka postavili po robu velikemu Freudu in eni njegovih teorij, ki govori o moči podzavesti.
To ni bila samo teorija, to je bilo temeljno prepričanje šole o psihoanalizi na univerzi v Bostonu. Ta pristop je govoril o tem, da ima človekova podzavest temne predele, nepredelana čustva, nagone, ki so mračni. Če pogledamo katerokoli vojno, vidimo, da človek, ki je bil še včeraj prijazen in ljubeč sosed ali oče, lahko postane krvoločen morilec. Psihologija pravi – vsi imamo v sebi krvoločnega morilca. In tu se strinjam, dejstvo je, da ljudje v sebi nosimo tako svetlobo kot temo. Strinjam se tudi s tezo, da je to temo treba sprejeti. Dobro je vedeti, kaj se nahaja v nas, to spoznati, da nam to ne bi vladalo. Kjer pa se je potem ustavilo, je bilo nadaljevanje teze, ki pravi, da se v boju s temi silami ne da nič narediti. Lahko jih sprejmemo, se naučimo živeti s tem, ne moremo pa se jim upreti, saj so močnejše od človeka. Jaz pa sem s celim svojem bitjem čutila, da se znotraj človekove podzavesti nahaja še ena dimenzija – da se pod vso to temo nahajajo človekova svetloba, ljubezen, potencial. In to je osnovno razlikovanje – ali je človek pod vso to temo v resnici ljubeč, naravnan na mir, harmonijo, sodelovanje in ljubezen, ali pa je človek v osnovi naravnan na rivalstvo, ubijanje in sovraštvo in ga samo civilizacija drži nazaj? Tu sem se jaz takrat ločila od te dogme, ki ne pripada samo Freudovi šoli, tudi druge zahodne filozofije, v ZDA pa celo nekatere politične stranke so prepričane, da smo ljudje v osnovi slabi, da je življenje borba, da se moramo grebsti in pobijati med seboj in je vojna takrat upravičena. Jaz pa sem vedno čutila, da je človek v svoji osnovi dober. Na začetku je šlo samo za intuicijo, pozneje pa sem našla psihološke teorije in pristope, ki to potrjujejo – ljudje smo v osnovi dobri in bi bili dobri in bi lahko živeli življenja, polna sočutja, ljubezni in harmonije, če bi le našli način, da to temo osvobodimo in očistimo iz naše psihe.
Kako pa naj to storimo?
Najprej naj definiram temo. Tema ne pomeni, da smo globoko v sebi vsi morilci. Tema pomeni, da kljub temu, da kašljamo in nas boli grlo, kadimo cigarete. Ker je to naša senca. Tema je lahko, da kljub temu, da si želimo biti ljubeča in prijazna mama, zakričimo na otroka. To je naša senca. Tema je, da kljub temu, da si partner želi lep odnos, sname prstan in gre na kavo z drugo žensko. To je tema v človeku, destruktivna energija, ki lahko potencialno uniči zakon, otroku razdre družino itd. Ko ljudje počnemo "temne" stvari, tega ne počnemo zavestno. Nihče ne reče: zjutraj se bom zbudil, zakričal na otroka in mu uničil dan ali prižgal si bom cigareto in si uničil pljuča do konca. Nihče zavestno ne reče: počel bom stvari, ki bodo ogrožale moj zakon in ko bodo vsi trpeli, se bom imenitno zabaval. Nihče zavestno ne želi živeti po teh notranjih nagonih in tukaj je imel Freud prav, ko je rekel, da so to nezavedni nagoni, ki nam vladajo. Kaj pa lahko naredimo? Lahko jih ozavestimo in pogledamo, kje tiči vzrok zanje. Kaj je tisto, kar hrani senco in kaj je tisto, kar senca poskuša nahraniti? To so po navadi t. i. psihološke luknje. In te luknje se da pozdraviti do te točke, da jih več ni. In ko jih več ni, lahko živimo življenje tako, kot si ga želimo živeti.
Kako močna je v resnici naša podzavest, ves čas poudarjate v svoji knjigi, primerjate jo z ledeno goro, ki se skriva pod morsko gladino.
Klasična metafora, da se ljudem predstavi, kako zelo močna je podzavest in kako zelo majhen je zavestni del, je, da si predstavljamo ledeno goro – kjer majhen vršiček štrli nad vodo in se ne sluti, kaj je v vodi. Zanimivo je, da je bil prav "iceberg" kriv za to, da je potonil Titanik – videli so le majhen košček ledu, ki je štrlel iz vode. Nevarnost tega, da ne vemo, kaj je pod gladino, je lahko katastrofalna. Nezavedanje tega, kar se nahaja v vas samih in nezavedanje, kako silno močno je, pa ima lahko katastrofalne posledice za naše življenje. Še ena metafora, ki jo zelo rada uporabljam za podzavest, je morska gladina, na kateri so včasih valovi, včasih pa je mirna - to so naše misli in zavestne odločitve. V morju pa imamo tokove, ki pa zares vplivajo na naše življenje in krojijo našo usodo. Naša podzavest večino časa mehansko upravlja z našim življenjem, vpliva na aktivnosti, kot so vožnja avtomobila, tipkanje, jezik, izrazi, ki jih uporabljamo, miselni konstrukti, ki nam gredo po glavi, tudi dobre navade – če se navadimo, da gremo vsak dan v gozd na sprehod, je to pozitivna podzavestna navada. Zavest je torej nasproti podzavesti kot sila dokaj nemočna, to bo potrdil vsak kadilec, ki reče, da bo nehal kaditi. Podzavest je vedenje, energija, čustva znotraj nas samih, ki jih zavestno, samo s svojo voljo, zelo težko upravljamo.
In pravite, da naša podzavest nikoli ne spi?
Medtem ko naša zavest filtrira na milijone informacij, ki jih ves čas prejemamo iz okolja, da naši možgani ne bi bili preobremenjeni, naša podzavest neprestano absorbira, snema in povzema vse informacije, vonjave, zvoke … Zavestni um se ponoči izklopi, si spočije, podzavest pa nikoli ne počiva, tudi ponoči je zelo aktivna – predeluje dogodke dneva, preteklosti, skozi sanje pa tudi sporočila iz podzavesti. Podzavest vpliva tudi na naše fizično telo – nihče ne rabi zavestno razmišljati o tem, da mu bije srce, da diha, da mu deluje metabolizem ... vse to poteka mehansko. Naša podzavest deluje 24 ur na dan, 7 dni v tednu, hkrati pa ne pozna časa. Ko pridemo v podzavestni svet, stopimo ven iz linearnega pojmovanja časa in pridemo v "the now time" – čas, ki deluje drugače.
To pomeni, da imamo vse informacije v sebi, le spomnimo se jih ne? Kako pa naj pridemo do te bogate spominske banke?
Saj poznate filme, v katerih nekdo vidi prometno nesrečo, nato pa mu s hipnozo omogočijo dostop do njegove podzavesti in ta oseba se kar naenkrat spomni registrskih oznak na avtu. Ideja, da imamo znotraj sebe spomin, do katerega je treba dostopati, me je spremljala od začetka mojega dela. Nisem bila tako prepričana, da bi trdila, da si učenec zapomni vse, kar profesorji povejo, a iz izkušenj vem, da ko ljudje enkrat dostopijo do svoje podzavesti, dejansko dostopajo do vsega, kar so poslušali, kar jih je zanimalo in kar se jim je zdelo pomembno – vse to ostane v podzavesti. Bolj, kot dostopamo do podzavesti, močnejši je naš spomin. Sama se lahko spomnim, kako je bila oblečena profesorica pred 20 leti, ko je predavala določeno zanimivo stvar. Stavek za stavkom se spomnim, kaj je rekla in vse podrobnosti o tem, ali je bil sončen dan ali je padal dež. Vračajo se mi cele slike in nisem edina. Ko enkrat začnemo dostopati do podzavesti, imamo izjemno kapaciteto vračanja spominov.
Da lahko dostopamo do te spominske banke, je najbolj pomembno, da smo sproščeni. Ko so možgani pod stresom, se skrčijo, mentalne funkcije so znižane in težko dostopamo do spominov. Pomembno je tudi, v kakšnem stanju smo, ko se učimo. Pred časom je bilo zelo popularno, da so ljudje hodili na učenje tujih jezikov v alfa stanju - v tem stanju smo dojemljivi, hitro učljivi in odprti. Vedeti morate tudi, da so otroci do 7 oz. 8 leta stalno v alfa stanju. Po tej logiki sodeč naj ne bi imeli težav z učenjem, če jim je snov predana na način, da jih zanima. Harvardske študije so dokazale, da si ljudje zapomnimo stvari, ki nas zanimajo in se nam zdijo relevantne. Če nekaj razumemo, si to zapomnimo za 20 ali 30, let. Če nečesa ne razumemo, si tudi zapomnili ne bomo.
Torej je za otrokovo prihodnost izjemno pomembno, kako mu predajamo znanje, ga vzgajamo?
Starši imamo zelo veliko odgovornost. Otrok je kot gobica, vpija popolnoma vse, kar mu v družinskem okolju ponujamo. Največ, kar mu kot starši lahko ponudimo, je, da se doma počuti sproščeno. Da otrokov organizem čuti, da je dom mesto, kamor se lahko pride varno spočit. Življenje v današnjem času je izjemno stresno in tega ne govorim samo jaz, na to opozarjajo zdravniki, psihologi, psihiatri. Če je otrok pod stresom, se njegova sposobnost učenja ustavi. Napetost, občutek nesigurnosti, pomanjkanje informacij, kreganje, jeza, preobremenjenost, če starši nimajo časa zanj … vse to je za otroka stres. Povsem drugače je, če si starši zanj vzamejo čas. Otrok ne bo umirjen ali sproščen, ker mu je nekdo rekel: bodi umirjen in sproščen! Otrok bo tak, če mu starši znajo pokazati, kako naj bo tak. Otrok se uči skozi to, da nas opazuje, posnema in čuti, kar mu omogočimo, da čuti – predvsem s tem, da to čutimo mi. Če hočemo otroku podariti dobre vzorce, je torej predvsem pomembno, da delamo na sebi in da vstopamo v stanja, v katerih smo z njim ljubeči, pozorni in sproščeni. Da vidimo v otroku dobro. Ne samo, da mu rečemo, da je pameten ali lep, ampak da mu zrcalimo, da je za nas poseben, da ga vidimo in sprejemamo takšnega, kot je. Na ta način se otrok nauči sprejemati sebe in ta vzorec prenese naprej v življenje.
Vi se s tem kot terapevt vsakodnevno srečujete – kateri pa so vzorci, ki jih ljudje prenašamo iz preteklosti v sedanjost oz. jih pogosto ponavljamo?
Zelo radi ponavljamo – in to počnemo nezavedno – naša čustvena stanja iz preteklosti. Če smo v otroštvu doma doživljali določeno čustveno atmosfero, je zelo velika verjetnost, da jo bomo, ne da bi se zavedali, prenesli v svoje odraslo življenje in jo podoživljali v drugačnih oblikah. Zato je tudi ne bomo takoj prepoznali, ampak bomo čutili čustva, ki smo jih čutili kot otroci in živeli znotraj njih še naprej. Veliko vzorcev, ki jih prenesemo popolnoma nezavedno, dobimo pa ogromno "aha momentov", je pri odnosih. Odnosi, ki so jih imeli starši do nas, med seboj, kako smo mi interpretirali področja, kot so ljubezen, zaupanje, zvestoba, samopodoba, vrednost ... se velikokrat prenesejo naprej v naše življenje. Tudi odnos do dela, denarja, službe, življenja – strah pred življenjem, nezaupanje, … to so vzorci, ki se prenašajo iz generacije v generacijo, dokler jih nekdo v verigi ne ustavi. To so življenjske komponente, ki ustvarjajo našo realnost, da se vrnemo nazaj na naslov knjige Kdo ustvarja mojo realnost? – vzorci in naše nezavedno ustvarjajo našo realnost. Če smo prenesli medgeneracijski odnos, da je življenje borba, se nam bo to zagotovo pojavilo v življenju v obliki okoliščin, ki bodo to "resnico" potrjevale. Medgeneracijski vzorci in vzorci iz otroštva postanejo "resnica" naše realnosti, kar pomeni, da se zakoliči, da tako pač je. To zna biti težava, dokler se ne zavemo, da je lahko drugače, da imamo pravico do drugačne realnosti, da jo lahko ozavestimo in spreminjamo. In tukaj je točka moči. Že to je odcepitev, da se odločimo: jaz lahko spišem drugačno zgodbo.
Potem se moramo – če se zalotimo, da se nam nek vzorec ponavlja – najprej vprašati, od kje to izvira?
Bom rekla tako. Če se ti neka stvar zgodi enkrat, si rečeš, dobro, se je zgodilo. Če se zgodi dvakrat, lahko rečemo morda gre za naključje. Če se zgodi trikrat, štirikrat ali petkrat, pa govorimo o vzorcu. O ponavljanju določene zgodbe, okoliščinah in predvsem čustvih, ki se nam pojavljajo ob teh okoliščinah.
In kako naj ga prekinemo?
Prvi korak je že, da ozavestimo, da gre za vzorec. Velikokrat si rečemo "ni mi namenjeno biti srečen" ali pa "to ni zame" … to so verovanja, ki nastanejo na podlagi vzorcev. Ko ozavestimo, da morda pa ne gre za to, da nimamo sreče, ampak gre za vzorec, je to dobro, ker to pomeni, da nismo več žrtev okoliščin in da to lahko spremenimo. Potem je treba pogledati, od kje vzorec izhaja, kako je nastal in kakšna je njegova funkcija. Zakaj se mi to dogaja? Zakaj moja podzavest poustvarja te okoliščine v mojem življenju? Odgovori so preprosti – velikokrat gre zato, da to spremenimo. Stvari iz preteklosti se nam ne ponavljajo zato, ker bi nas lovila hudobna zlobna čarovnica, imenovana karma, da moramo poplačati neke grehe, ampak so to predvsem "second chances" – nove priložnosti da napišemo novo zgodbo. Če ozavestimo to močno energijo v podzavesti, ki je ustvarila vzorec (ponavadi so to zamolčane, potlačene, pozabljene, neozaveščene zgodbe, ki jih nosimo v sebi), ko to očistimo in osvobodimo, imamo novo priložnost, da napišemo drugačno zgodbo svojega življenja. Takrat naše realnosti ne ustvarjajo naša podzavest, naša preteklost ali naš notranji otrok, pač pa smo mi avtorji in kreatorji svojega življenja.
Kako močno vlogo pri spreminjanju vzorcev pa imajo naša čustva in moč pozitivnih misli?
Sem ena tistih, ki je že pred 22 leti brala Louise Hay, preizkušala pozitivne afirmacije in lahko vam povem, da res delujejo, če jih zelo veliko ponavljamo. Zakaj? Eden od načinov programiranja podzavesti je skozi ponavljanje – tako smo se naučili poštevanko in voziti avto. Če vsak dan stokrat ponavljamo pozitivne afirmacije, bo šlo seveda nekaj v našo podzavest in se bodo začela počasi spreminjati naša prepričanja. Nevarnost pozitivnih misli pa je, da nas odmaknejo od tega, da znamo realno oceniti situacijo. Vzemimo primer ženske, ki je poročena z alkoholikom, ta pa je do nje vsak večer verbalno nasilen. Njena pozitivna informacija "imam čudovit zakon" pomeni, da noče videti realnosti! Njen otrok pri šestih letih moči posteljo in se ne more učiti, ona pa je pozitivna … ne! Noče videti realnosti! Dejstvo je, da je otrok v hudem stresu, da mu je hudo in da to ni sončna realnost! Tukaj nima smisla pozitivno razmišljati v smislu "vse je v redu". Pravilno usmerjene pozitivne misli so v teh primerih takšne, da nas podprejo v procesu – sem močna, zmorem, zaupam notranjemu vodstvu, pomagala bom svojemu otroku, poiskala bom pomoč.
A samo pozitivne misli brez čustev so lahko zelo prazne. Čustva so izjemno pomembna, ko delamo na sebi. Če razmišljaš "sem izjemna ženska", istočasno pa čutiš tremo, bolečino v želodcu in nesigurnost, to pomeni, da cela tvoja podzavest in tvoje telo čutijo, da to ni res in se temu upirajo. Ko sta zavest in podzavest v konfliktu, pa bo podzavest vedno zmagala! Biti čustveno naravnan in poenoten s tem, kar si govoriš, je izjemno pomembno. Poudariti moram tudi, da čustev ne moremo spremeniti samo mentalno. Treba je ugotoviti, zakaj ob besedah "sem izjemno uspešna ženska" čutim bolečino v želodcu, stiskanje v prsnem košu in mi gre na jok. Kaj znotraj mene, katera zgodba iz preteklosti, ki govori o tem, da to ni res, je zapisana v mojem telesu? Šele ko osvobodim to zgodbo, čustvo, izjokam solze in gre bolečina ven iz mene, bom naredila prostor, da ustvarim koncept in čustvo uspešne ženske znotraj sebe. Čustev torej ne gre zanikati, ignorirati in absolutno ne pripisovati na silo.
Že prej ste omenili hektiko in stres, hiter tempo življenja ... Kako naj kljub slabim novicam in tragedijam, ki se dogajajo, ostanemo pozitivni?
Če opazimo, da negativne novice zelo vplivajo na naše čustveno stanje, je treba iskati vzrok v sebi. Zakaj so ustvarile tak sprožilec, kaj se dogaja, na kaj me to spomni, od kod izhajajo moji občutki? Druga stvar je, da se balansiramo. Življenje je samo po sebi hektično in od nas zahteva veliko. Metaforično povedano: z avtom, ki ima prazen rezervoar ali bencina zgolj za 10 kilometrov, se nihče ne bi peljal iz Ljubljane v Graz. Ko imamo pa mi 10 odstotkov energije v telesu in čutimo, da smo na koncu svojih zmogljivosti, gre pa marsikdo čez svojo mejo. Izjemno pomembno je, da se znamo izklopiti, si vzeti čas zase, se povezati s seboj, iti v svojo podzavest, dostopati do notranje intuicije, znanja, modrosti, potencialov … Pa tudi če samo za nekaj minut na dan – na tej točki se napolnimo, pomirimo in resetiramo, da lahko nadaljujemo svoje dneve.
Kako pa vi kot terapevt poskrbite za to? Kaj delate, da bremen svojih klientov ne prevzemate nase?
V prvi vrsti kontinuirano delam na sebi. Da ne bi prevzemala čustev svojih klientov, pomeni, da moram biti stalno v kontaktu in povezavi s seboj. Zelo veliko sodelujem s svojo najljubšo poslovno partnerko – naravo. Tam preživim veliko časa, sprehode kombiniram s samohipnozo. Če samo dva dni ne grem v naravo, ne glede na vreme, začutim, da drsim v stanje izčrpanosti. Poleg tega se izobražujem v tujini, kot terapevt ne neham delati na sebi in pričakujem, da bom vedno delala na sebi. Poskušam biti čim več s svojo družino. Pri nas televizijo gledamo samo enkrat na teden, ni videoigric, vse elektronske naprave pustimo na hodniku in smo skupaj. Temu se v angleščini reče the presence process, da smo torej prisotni. In ko smo res prisotni, ko smo v sedanjem trenutku, je naše telo naravnano, kot da se polnimo. Pri meni to deluje.
