'Tistim, ki želijo otroka, bi morali omogočiti dostop do postopkov'

"Tistim, ki želijo otroka, bi morali omogočiti dostop do postopkov," poudarja Reševa. Strokovnjakinjo, ki ima na področju zdravljenja neplodnosti več kot 25 let izkušenj, smo vprašali, ali je IVF res magična rešitev, kot jo pogosto propagira popularna kultura, za kakšen postopek sploh gre, zakaj ima vse več ljudi težave s plodnostjo, govorili pa smo tudi o tem, da je mogoče plodni potencial osebe oceniti že veliko prej, ko se odloči za otroke. 

A pri nas je preventiva na tem področju šele v povojih, kurativa pa ni dovolj dostopna. Prav tako je lahko za koga, ki se šele v poznejših letih zave težav s plodnostjo, tudi prepozno in sanje o otroku ostanejo – neuresničene. 

Globalno število parov, ki imajo težave z zanositvijo, narašča. O kakšnih številkah in trendih govorimo pri nas?

Gre za trend, ki je zaznan tako v Evropi kot tudi v Sloveniji, tudi pri nas se namreč zaradi neplodnosti zdravi vse več ljudi. Ocenjuje se, da ima vsak šesti par določene težave pri zanositvi. 

Kje strokovnjaki vidite vzroke za takšen trend?

Pari se vse pozneje odločajo za otroka in starejše, kot so ženske, več je pridruženih ginekoloških obolenj. Večja je verjetnost za pojav miomov, endometrioze, polipov, zarastlin ... Zelo pomembno pa je dejstvo, da se s starostjo ženske zaloga jajčnih celic zmanjša, hkrati pa je slabša tudi njihova kakovost. Zato je več parov, ki potrebujejo pomoč, ker pa je v poznejših letih uspešnost postopkov nižja, se morajo dlje časa zdraviti in iti čez več postopkov. 

Našteli ste nekaj bolezni, ki lahko slabo vplivajo na plodnost. Se jim je mogoče izogniti?

Opažamo, da je med vzroki neplodnosti manj tubarnega faktorja – manj je zarastlin, kar bi pripisovala dobri zgodnji preventivi med mladimi. Osveščenost mladih o pomenu uporabe kondoma, abstinenci, zvestobi in poznejših spolnih odnosih pomeni manjšo verjetnost za spolno prenosljive bolezni in posledično zlepljenje jajcevodov. Zato je tubarnega faktorja neplodnosti vse manj. 

Ostala patologija pa je večinoma bolj genetska in je povezana tudi s starostjo. Višja kot je starost ženske, večja je verjetnost pojava obolenj, ki vplivajo tudi na plodnost. 

Kaj pa moški? Kakšno vlogo starost igra pri njih?

Pri moških starost postane dejavnik nekoliko pozneje. Pri ženskah se že kmalu po 35., predvsem pa po 40. letu, ovarijska rezerva zelo zmanjša. Pri moških pa je ta upad oziroma poslabšanje spermatogeneze očiten šele pozneje, zato starost moških ni tako pomemben klinični dejavnik. Je pa res, da je s starostjo več fragmentacije DNK, manj pogosti so spolni odnosi, pojavijo se pridružena bolezenska stanja ... 

Pred leti je mednarodna študija razkrila in opozorila, da se je pri moških, ki živijo v deželah razvitega sveta, število spermijev v zadnjih desetletjih drastično zmanjšalo ... 

Težava ni le pri moških. Prisotnost različnih motilcev v naravi, ki vplivajo na hormonsko stanje človeka, vpliva na proizvodnjo spolnih celic. Okolje se spreminja in toksične substance prizadenejo tako spermatogenezo kot oogenezo. 

Zaradi različnih razlogov predvsem v zahodni družbi vse bolj odlašamo z ustvarjanjem družine in večina niti ne ve, da bo morda imela težave z zanositvijo, ko se bo za otroka odločila v zadnjem hipu. Kako lahko spremljamo svojo plodnost in zaznamo morebitne težave že v letih, ko morda še ne razmišljamo o otroku, a bi ga morda v prihodnosti želeli imeti?

To je preventiva v neplodnosti, o kateri pa se, predvsem v Sloveniji, govori malo. Ugotavljanje plodne sposobnosti moških in žensk je mogoče v katerem koli življenjskem obdobju. Smo pa edini center pri nas, ki to izvaja. Gre za oceno plodnosti in v petih ali desetih letih se nato situacija še lahko spremeni, je pa pomemben napovedni dejavnik, saj je pomembno, da najdemo tiste, ki so že v mladosti manj plodni. 

O tej preventivi veliko govorijo predvsem skandinavske države, tako da mi delamo po danskem protokolu. Dvakrat smo v Sloveniji že imeli akcijo "Bom kdaj mama?" "Bom kdaj oče?", ko smo ljudem ponudili oceno plodne sposobnosti in oceno rizičnih dejavnikov. Odziv je bil zelo dober, vendar pa premalo ljudi ve, da ta možnost sploh obstaja. 

Kaj vse pa na takšnem pregledu preverite? 

Najprej pregledamo splošno anamnezo, potem pa pri ženski opravimo 3D-ultrazvok, da se oceni anatomijo maternice in jajčnika; oceni se tudi dimenzija jajčnika, količina antralnih foliklov s 3D-ultrazvokom, dodatno se testirajo spolni hormoni – antimillerjev hormon je najboljši pokazatelj ovarijske rezerve – in to nam poda že veliko informacij o plodni sposobnosti. 

Tudi moškega povprašamo o njegovih boleznih, operacijah, izpostavljenosti, pomembno je vprašanje, ali je bil kadar koli operiran na testisih, nepravilno spuščeni testisi so rizični dejavnik; če so morda prisotne razširjene žile okoli testisa ... Pa tudi, če kadi, pije ali uporablja substance, kot je testosteron, kar je pogosto pri športnikih, ki želijo povečati mišično maso. Najpomembnejša preiskava pa je pregled semenskega izliva, da se oceni, kakšno je stanje glede števila, koncentracije, gibljivosti in morfološke strukture semenčic. 

Ali takšno preventivo pri nas krije ZZZS ali je plačljiva?

Žal je preventiva samoplačniška, ker tega termina niti ne uporabljamo niti zavarovalnica nima te kategorije. S plodnostjo se pri nas ukvarjamo šele, ko nastopijo težave, torej ko je potrebna kurativa, kar pa je lahko za nekatere žal že prepozno, predvsem če pridejo šele v višji starosti, pa nikoli prej niso vedeli, da morda obstaja težava. 

Seveda pa se lahko to zgodi tudi v nižji starosti. Vemo, da prezgodnja menopavza pri odstotku žensk nastopi pred 40. letom, ena ženska na 1000 pa se s tem sooči tudi pred 30. letom. In menopavza je končno stanje. Že deset let prej se pa začne zmanjševanje ovarijske rezerve. Torej, že mnogo prej, ko nastopijo menopavzalne težave, bi morali najti tiste, ki so manj plodne za svojo starost. 

Ali obstajajo kakšni posebni simptomi, ki lahko žensko opozorijo na morebitne težave?

Zelo očitnih simptomov običajno ni. Znak pa bi lahko bilo krajšanje menstruacijskega ciklusa. Ko začne jajčnik usihati, najprej pade koncentracija progesterona in se začne krajšati ciklus. V drugi fazi nato pade še koncentracija estrogena in se začnejo dodatne motnje ciklusa, pozneje pa še izostanek menstruacije. 

Vsi ostali zgodnji znaki pa so nekaj, kar praviloma prepozna reproduktivni ginekolog, ki se ukvarja s plodnostjo. Vidim, da ginekologi ne prepoznajo dovolj zgodaj žensk, ki imajo znižano ovarijsko rezervo. Če je denimo jajčnik majhen, to ne pomeni bolezenskega stanja, pomeni pa manjšo ovarijsko rezervo in manjšo možnost za zanositev z lastno celico. In to se spregleda.

Ali lahko pričakujemo, da bo država v prihodnje več pozornosti namenila preventivi na področju plodnosti in bo tudi storitve iz tega naslova v prihodnje kril ZZZS?

Pri nas se o tem premalo govori. Že tako nimamo dovolj možnosti in dostopa do kurative neplodnosti, tako da do preventive sploh ne pridemo. 

Pa premalo je ozaveščenosti. Veliko je bilo narejenega na področju varne spolnosti, o tem, kako plodnost pada po 37. letu, pa ni dovolj govora. 

Nedvomno bi bilo treba področje preventive izboljšati, da bi bili Slovenci dovolj zgodaj osveščeni o področju plodnosti, in bi jim pripadel pregled, kjer bi lahko videli, kaj približno jih čaka. 

Kdaj pa je čas, da se par, ki želi otroka, oglasi po strokovno pomoč?

K diagnostiki neplodnosti pristopimo, če do zanositve ne pride po letu dni rednih spolnih odnosov, dva do trikrat na teden. Pri ženski, ki je starejša od 35 let, pa preiskave začnemo že po šestih mesecih. Za žensko napotnico napiše izbrani ginekolog, za moškega pa splošni zdravnik. 

Najraje vidimo, da ženska in moški prideta skupaj, da sta oba vključena v vse procese diagnostike in zdravljenja, ker je to tematika, ki se tiče dveh. Želimo, da ne glede na vzrok – ali je pri ženski ali pri moškem ali obeh – pristopita oba. 

Kako pogosto so težave pri ženski, moškem ali obeh?

Približno pri tretjini je vzrok pri ženski, pri tretjini pri moškem, pri tretjini pa pri obeh. Pri okoli 10–15 odstotkih parov pa z znanimi diagnostičnimi postopki vzroka ne znamo ugotoviti. V tej kategoriji je lahko kriv tudi stres, ki vpliva na hormone. Tudi v primerih tako imenovane nepojasnjene neplodnosti pa, če v določenem času ne pride do uspešne zanositve, začnemo zdravljenje. 

Kakšni postopki so na voljo?

Začnemo z enostavnimi metodami, gremo po principu manj invazivnih metod. Če gre za enostavne hormonske motnje ali blage moške neplodnosti, je lahko zdravljenje z antioksidanti, hormonsko, potem so tukaj operativni posegi, ki se lahko prepletajo z diagnostiko ...  Marsikatera ženska zanosi samo s stimulacijo jajčnikov, korekcijo endometrija, včasih s tem, ko s kontrastom prebrizgamo jajcevode med diagnostiko, odpravimo tudi kakšne blažje zarastline v lumnih jajcevodov. 

Če zanositve še ni, pa preidemo na bolj invazivne metode in bolj aktivno zdravljenje. 

Vse je odvisno od indikacij, vzrokov neplodnosti. Če je tubarni faktor, če sta zamašena oba jajcevoda, potem takoj priporočimo IVF. Hitro ga priporočimo tudi v primerih, ko je ovarijska rezerva nizka.

Kaj sploh je postopek IVF, kako poteka, kakšna je uspešnost, kakšna morebitna tveganja? V medijih se ga pogosto prikazuje kot čarobno paličico, ki pričara otroka, kar pripomore k odlašanju odločitve za otroke, kakšna je pa realna slika?

Sam postopek je sofisticirana metoda, kjer jajčece s semenčico oplodimo v laboratoriju v epruveti izven telesa. Hkrati pa stimuliramo jajčnik, da v enem postopku dobimo več jajčec, tako da imamo več zarodkov.

Sam postopek je minimalno invaziven in se že 30 let izvaja v izvenbolnišničnem okolju. Zapletov je malo. Hiperstimulacijo jajčnikov lahko napovemo in uporabljamo varne načine terapije. Pri sami punkciji jajčnih celic sicer lahko pride do krvavitev in poškodb sosednjih organov, vendar je možnost minimalna, ker punkcijo opravljamo ob kontroli ultrazvoka. 

IVF torej obeta večjo uspešnost, ker imamo več jajčnih celic, oploditev se zgodi v laboratoriju, torej smo že na ravni zarodka in s tem bližje dojenčku, prav tako imamo več zarodkov. 

Ni pa to čarobna paličica.

Kadar so ovarijske rezerve nizke ali je zelo malo semenčic dobre kakovosti, kljub IVF lahko ne pride do zanositve. 

Tudi sama vidim pri pacientih, da mislijo, da bo z IVF vse rešeno. Žal temu ni tako. Uspešnost IVF je močno povezana s starostjo ženske. Giblje se nekje od 25 do 30 odstotkov na ciklus pri mladih, po 40. letu pa je uspešnost manj kot 10 odstotkov. To pomeni, da je postopke treba ponavljati, to pa je za paciente tudi precej frustrirajoče. 

Opažam, da postopki umetne oploditve večinoma niso tako telesno naporni, kot so zelo psihološko stresni, še posebej če uspeha ni, mnogo bolj za žensko kot za moškega.

Ves čas se vrtiva predvsem okoli starosti žensk oziroma jajčec. Veliko si jih želi, da bi bilo mogoče ta proces staranja jajčnih celic ustaviti. V zadnjih letih je v tujini veliko oglaševanja zamrzovanja jajčec, tehnološka velikana Apple in Meta svojim zaposlenim to celo plačata, da se lahko "posvetijo karieri". Je to res zagotovilo za otroka v prihodnosti? 

To imenujemo "social freezing", zamrzovanje jajčec na željo ženske, ker želi svojo plodnost oziroma rojevanje otrok odložiti na poznejše življenjsko obdobje.

Tehnično gledano je jajčne celice mogoče uspešno zamrzovati in tudi preživetje po odmrzovanju je lahko zelo dobro. Ampak tudi tukaj je uspešnost odvisna od starosti, pri kateri je ženska zamrznila svoja jajčeca. Če je to mlada ženska z dobro ovarijsko rezervo, ima dobre možnosti, da bo z odmrznjenimi jajčnimi celicami tudi rodila zdravega otroka.

V višji starostni skupini, po 35. letu, je pa veliko vprašanje, koliko jajčnih celic sploh dobimo in kakšna je njihova kakovost. 

Zavedati se moramo, da zagotovila ni nikoli, ampak s starostjo pa verjetnost za rojstvo zdravega otroka, kljub zamrznjenim celicam, močno pada.

Mnogo bolje je zamrzovati zarodke, ker je preživetje v tem primeru višje. Seveda pa mora imeti v tem scenariju ženska partnerja. Če tega ni, potem se lahko zamrzuje le jajčne celice, kjer pa je stopnja preživetja nekoliko nižja. 

Ocenjuje se, da je treba zamrzniti vsaj 10 do 12 kvalitetnih jajčnih celic, da bi se rodil en zdrav otrok.

Kako je z zamrzovanjem jajčnih celic pri nas?

Pri nas se jajčne celice zamrzuje zgolj na podlagi medicinskih indikacij, na primer, preden gre ženska na kemoterapijo. Zamrzovanja, ker želi ženska odložiti materinstvo, pa ni. 

Ker ni ponudnika ali ker to omejuje zakonodaja?

Zakonodaja tega posebej ne definira.

V Sloveniji ste štirje centri, ki izvajate OBMP – centrom v Ljubljani, Mariboru in vašemu v Dravljah se je pred kratkim pridružil tudi center v Postojni. So to zadostne kapacitete za pokrivanje potreb v Sloveniji, če naj bi se po podatkih NIJZ število čakajočih v letu 2023 povečalo za približno 100 odstotkov?

Več kot je centrov, boljša je dostopnost in večja je verjetnost, da se bo v Sloveniji rodilo več otrok, vsaj tistim parom, ki si otrok želijo. Po evropskih standardih je v Sloveniji še vedno premalo centrov.

Rojstva v Sloveniji padajo, v letu 2023 je bilo sploh najmanjše število rojstev v zgodovini Slovenije. 

Ta trend upadanja števila rojstev in manj odločanja za otroke vidimo tudi v evropskem in svetovnem merilu. 

Pada pa pri nas tudi število otrok, ki so spočeti po IVF. Kar kaže na to, da je dostopnost do IVF postopkov pri nas padla. 

Kako je mogoče, da – glede na vse večje potrebe po teh postopkih – pada število otrok, rojenih po IVF postopku?

Vse manj jih je, ker je manjše število postopkov. Prej smo jih na leto opravili okoli 3200, zdaj jih okoli 2500. Dostopnost je padla, ker sta vmes delovala samo centra v Mariboru in Ljubljani, kajti naš po koncu sodelovanja s postojnsko bolnišnico leta 2021 te storitve lahko opravlja le še samoplačniško. 

Manj rojstev bi državo praviloma moralo skrbeti ...

To, da število rojstev pada, ker ljudje ne želijo otrok ali se zanje odločajo pozno, je ena stvar. Veliko k temu zagotovo pripomore sodobna družba, kjer je fizične stike zamenjala virtualna komunikacija, zato niti ni kemijskih reakcij zaljubljenosti. Na Kitajskem starši otrokom iščejo partnerje celo po sejmih. 

Ampak nekaj povsem drugega pa je, da tisti, ki si otroke želijo, ne morejo do postopkov, ki bi jih nujno potrebovali, in imamo zato delež otrok po IVF v upadu.

Kakšno vlogo je v slabši dostopnosti IVF postopkov odigrala država?

Ko je naš center prenehal izvajati storitve za postojnsko bolnišnico, nam ministrstvo ni omogočilo, da bi lahko delali na zavarovalnico, čeprav ima Zdravstveni center Dravlje koncesijo za zdravljenje neplodnosti in že več kot 28 let tudi izvaja postopke OBMP. Ustanovitelj centra prim. mag. Primož Reš je eden prvih slovenskih strokovnjakov na tem področju, ki je v svoji dolgi karieri najbrž pripomogel k največ otrokom po IVF v Sloveniji. Izvedli smo že več kot 18.000 postopkov – tako v času, ko smo sodelovali s Postojno, kot samostojna ustanova. Imamo dovoljenje, sodobne prostore in strokovnjake, ki so zelo specifični kadri.

Koliko postopkov bi lahko izvedli?

Na leto smo delali okoli 800 IVF postopkov in toliko bi jih lahko še naprej. 

Kdo pa pride samoplačniško?

Pridejo pacienti, ki so že izkoristili možnost šestih postopkov, kolikor jih pri nas omogoča zavarovalnica. To so pacienti s slabo prognozo. Če v šestih postopkih ni prišlo do zanositve, gre v večini primerov za težke primere ženske ali moške neplodnosti. Nekaj pacientov je iz tujine. In pa seveda tisti, ki jim biološka ura bije in ne želijo čakati.

Kakšne pa so pri nas čakalne dobe za te postopke?

Čaka se različno, od tri do šest mesecev. Ampak moramo vedeti, da ženska, ki ima slabo ovarijsko rezervo, potrebuje več postopkov in proces se mora odvijati hitro, če še želi ujeti vlak z lastnimi celicami. 

ZZZS torej krije šest postopkov in tudi sami ste dejali, če jih šest ni dovolj, gre za hujše oblike neplodnosti. Se splača vztrajati in poskusiti še večkrat?  

Vsak par se obravnava individualno. V teh primerih pogledamo, kaj bi lahko bile še dodatne diagnostične preiskave, ki bi jih lahko opravili, da dobimo odgovor, zakaj ne pride do implantacije zarodka, zakaj ne pride do zanositve, zakaj so že v laboratoriju nižje stopnje oploditve ... Seveda, najbolj neugodne oblike zdravljenja neplodnosti so tiste, kjer je zelo nizka kakovost jajčec in semenčic, in če jih je zelo malo. Takrat imamo slabo prognozo. 

Ampak imeli smo že uspeh po desetem postopku. In primere, ko se je ženska že odločila za donirano celico in rodila otroka, potem pa je še po naravni poti zanosila z lastno jajčno celico. 

Narava dela čudeže. Mi govorimo samo o verjetnostih. Še nobeni pacientki nisem rekla, da ni absolutno nobene možnosti, razen seveda potem, ko gre v menopavzo. 

Kako pa je z darovanimi celicami? Kaj je pri nas na voljo in kaj ni – v primerjavi s tujino, kamor tudi hodijo slovenski pari?

V primerih, ko gre za res slabo kakovost in nizko količino dednega materiala, pacienta seznaniš z možnostjo darovane celice – tu gre lahko za darovano jajčno celico ali darovano seme. 

Po zakonu je v Sloveniji postopek z darovano jajčno celico ali semenom mogoč, ampak če je semena še kar dovolj, čeprav so tudi tukaj čakalne dobe, darovanih jajčnih celic ni, ker ni donork. Ti pari se zato odločajo za tujino, največ možnosti je na Češkem in Slovaškem. Pri nas v Sloveniji deluje uradno združenje pacientov za zdravljenje neplodnosti in marsikateremu pacientu lahko pomaga na različne načine.

Se pričakuje večja dostopnost do darovanih jajčnih celic pri nas?

V tujini je darovanje jajčne celice plačano. Namreč, ženske morajo skozi celoten postopek stimulacije, punkcije ... Pri nas tega nadomestila ni, zato se za to ne odločajo. 

Posvojitve zarodkov, ki jo omogočajo ponekod v tujini, pa najbrž tudi ne poznamo?

Tega pa ne omogoča niti zakonodaja. Po naši zakonodaji IVF niso mogoči niti za samske ženske in lezbijke. 

Na družbenih omrežjih se slovenskim uporabnikom agresivno oglašujejo klinike iz tujine – od Avstrije do Češke, Srbije, Slovaške, Cipra ... nekatere celo obljubljajo uporabo "revolucionarnih tehnik" in garancijo uspeha. Na kaj naj bodo ljudje pozorni, če že odhajajo v tujino? Kako je z regulacijo?

V Evropi večina držav sledi Evropskemu združenju za humano reprodukcijo in embriologijo, kjer tudi dajejo priporočila glede zdravljenja. Prav tako vsi centri v Sloveniji oddajamo poročila o uspešnosti postopkov. 

Države izven tega okvirja pa so nekoliko drugačne in lahko operirajo tudi z nelogičnimi statistikami. 

Drži, da so denimo z donirano jajčno celico uspešnosti veliko višje, okoli 50 odstotkov na cikel. Bi pa bila pri ženskah, ki imajo za seboj že veliko postopkov, zelo zadržana ob obljubah, da bo nekdo čudežno rešil težavo. 

Prav tako je na statistiko mogoče vplivati, med drugim tako, da prenašajo več zarodkov. Če jih preneseš več, je uspešnost zanositve višja. Se je pa treba zavedati, da v tem primeru statistika živih rojstev ni tako dobra, kajti pri večplodni nosečnosti so zapleti v nosečnosti pogostejši. Če preneseš štiri zarodke, je verjetnost, da bodo šle stvari po idealni poti, zelo nizka. 

Tako da mi dosledno sledimo evropskim priporočilom in prenašamo enega ali dva zarodka. 

Rojstvo dvojčkov, ki je sicer že tretirano kot komplikacija, v Sloveniji predstavlja le okoli sedem odstotkov vseh IVF rojstev, kar je želeno malo. 

Cilj postopkov ni samo zanositev, cilj je rojstvo zdravega otroka. 

Predvsem v ZDA so mnogi prepričani, da je področje IVF ušlo izpod nadzora. Od poskusov ustvariti zarodke treh staršev do kreiranja "dizajnerskih otrok" po spolu ali kakšnih drugih lastnostih, do uničevanja velike količine zarodkov, tudi takšnih, s katerimi bi starši želeli poskusiti, a se klinike bojijo slabe statistike uspešnosti ... Kje so za vas etične meje IVF, ki jih ne bi smeli prestopiti?

Razmere v ZDA mi niso dovolj znane, da bi jih lahko komentirala, dejstvo pa je, da mora biti to področje regulirano iz strokovnih krogov. Vsi zdravniki, ki se s tem ukvarjamo, stremimo tako k napredku medicine, kot tudi k etičnosti. To so postopki, ki se opravljajo že več kot 40 let in v tem času je bilo rojenih več kot 12 milijonov otrok. V večini evropskih držav so izpopolnjeni in jasno regulirani. Izven regulative pa stvari morda res uhajajo z vajeti.

Pričakuje se, da bo potreb po OBMP le še več. V slovenskem zdravstvu kadrov marsikje močno primanjkuje. Kako je s tem na vašem področju?

V našem centru imamo izobražene kadre tako na področju embriologov kot zdravnikov, z dolgoletnimi izkušnjami na tem subspecialističnem področju. Embriologi imajo znotraj evropskega združenja posebno izobraževanje, ker lahko opravijo specializacijo za "kliničnega embriologa". V Sloveniji je premalo predvsem kadrov z izkušnjami.  

Kako pomembne pa so izkušnje?

Recimo, embriolog, ki izvaja ICSI postopek, kjer v semenskem izlivu izbere eno samo semenčico, ki jo bo injiciral v jajčno celico, mora biti zelo dober v tem, da izbere pravo – po morfološki strukturi glavice, repka ... Kromosomske karte ne vidi, izkušnje so tiste, ki mu omogočajo, da izbere semenčico z najboljšim potencialom, da oplodi jajčno celico. 

Medicina torej neplodnim ponuja kar nekaj pomoči, ampak kot ste dejali sami, čarobne paličice ni. Ali se ve, koliko je tistih, ki sanj o otroku, kljub postopkom OBMP, ne uspejo uresničiti?

Ne, ker se pari "izgubijo" – zamenjajo center, gredo v tujino ali obupajo. Starostne meje za IVF postopke pri nas ni, mejo, ki so jo postavili na ZZZS, je odpravilo sodišče. Imajo pa centri, ki delajo za ZZZS, možnost zavrniti OBMP, o tem odloča konzilij centra.

Meja, ko IVF ni več smiseln, je individualno različna, jaz se pri tem opiram predvsem na podatke o starosti, ovarijski rezervi in na število neuspešnih postopkov. Na tej podlagi se s pari pogovorim o možnosti donirane jajčne celice. 

Mnogo parov poskusi še drugje, v tujini ... In ogromno jih je, ki se odločijo za donirano celico. Da so številčni, vidim, ker pacientke pozneje pridejo na pregled v nosečnosti. Številk pa ni, saj perinatalni informacijski sistem v Sloveniji vodi le statistiko o IVF rojstvih, ne pa tudi o tem, ali so bile uporabljene lastne ali donirane celice. 

Je pa darovana celica velik korak, saj to ni več tvoj genetski material, zato pari praviloma potrebujejo čas, da to odločitev sprejmejo. 

Preventiva v neplodnosti bi veliko teh težkih življenjskih preizkušenj lahko rešila.