FOTO: 'Tisti, ki se mu naježi koža, ko pod Poncami zapojejo fanfare, je pravi planiški delavec'

"Letalnica v moji karieri še ni bila tako dobro pripravljena na dolge polete, kot je letos," je bil ponosen vodja skakalnice Iztok Pergarec iz Planine pod Golico. Že 40 let soustvarja zgodbo svetovnega kova, zgodbo, s katero že od leta 1934 diha Slovenija. Čeprav je letos dobra zima, to nima ključnega vpliva pri pripravi skakalnice, je zatrdil. "Ta mraz je dober, je pa tudi slab. Če bi imeli doskočišče slabo pripravljeno, bi ga zadnji dan zelo težko popravljali pri takšnih temperaturah, ker je sneg pretrd. Ker smo ga že prej tako dobro pripravili, se zdaj lahko veselo smejemo," je bil zadovoljen. Letos je torej vse teklo kot po maslu, težav ni bilo.

Ko smo včeraj prišli v Planico, so delavci večino del že končali, urejali so zadnje malenkosti, predtekmovalci pa so preizkušali skakalnico. A koliko časa potrebujejo, kdaj se vse skupaj začne, da jim uspe kar najbolj izpopolniti pogoje za skakalce? "Priprave se začnejo že takoj v ponedeljek, po zadnji tekmi. Takrat se začne razmišljati, kaj bomo in kaj lahko bolje naredimo, kot smo na zadnji tekmi. Glavna dela se začnejo decembra, ko delavci Športnega centra Planica začnejo delati umeten sneg. Na naravni sneg namreč konec marca ne moramo računati, ker je premehek in preveč hitro steče," je razložil Pergarec. "Nato Jure Fenz, ki upravlja  teptalnik snega, sneg pretepta in to vsakič, ko navozijo nov sneg. To je pomembno zato, da imajo potem teptači manj dela."

Če letos zima ni nagajala z visokimi temperaturami in tudi snega ni manjkalo, pa v planiški zgodovini pogosto ni bilo tako idealno. "Velikokrat se je zgodilo, da smo morali zamenjati noč za dan, ker je bilo čez dan pretoplo, da bi delali. Pogosto je delo trajalo noč in dan. Zgodilo se je, da smo s helikopterjem vozili sneg na doskočišče ali pa s stiroporjem pokrivali letalnico, da nam ga ni pobralo," se je težav spominjal vodja skakalnice. Čeprav je šlo večkrat kaj narobe, so vedno uspeli ohraniti mirno kri. Zavedali so se namreč, da živčnost lahko pripelje edino do tega, da tekma ne bi bilo. "Velikanka bratov Gorišek je stara 49 let in od takrat do danes ni odpadla nobena tekma. Kar pomeni, da so se delavci, tako v moji karieri kot tisti pred mano, vedno tako potrudili, da tekma ni odpadla. Le kakšna serija je odpadla. In na to sem zelo ponosen," je dodal.

'Tisti, ki bo vprašal: koliko imam na uro, pri nas ne bo zdržal dlje kot eno leto'

Iztok Pergarec je že 26 let v vodstveni funkciji. Najprej je bil vodja teptačev, zdaj je že okrog 12 let vodja skakalnice. Od nekdaj je delal na tem, da je njegova ekipa trdno povezana, da si zaupajo in pomagajo. "Brez tega Planica ne more preživeti. V Planici ni nihče zato, ker ima preveč časa ali zato, ker bi lahko kaj zaslužil. Pod Poncami ostanejo samo ljudje, ki so ponosni, da so del planiške ekipe. Tisti, ki se mu naježi koža, ko zapojejo planiške fanfare, je naš človek. Tisti, ki bo vprašal: koliko imam na uro, pa pri nas ne bo zdržal dlje kot leto dni," je prepričan. Dnevnice imajo sicer plačane – okrog 20 evrov na dan, a to ni zaslužek, ki bi odtehtal celodnevno ali nočno delo. "Skupaj nas drži poseben odnos do največjega športnega slovenskega praznika. Tekmovanja v Planici se odvijajo že od leta 1934 in ta so postala del slovenske kulture." Zato Pergarec skrbi, da so v planiško zgodbo vključeni delavci z vseh koncev Slovenije, ne samo domačini in Gorenjci, čeprav je teh največ.

Za tekmo skrbi od 600 do 700 delavcev

Za celotno tekmo skrbi do 700 delavcev, v Pergarčevi ekipi, ki pripravlja in ureja letalnico, pa okrog 120 ljudi. In kakšne zadolžitve in odgovornosti vodja skakalnice pravzaprav ima? Usmerja izdelavo zaletišča, med tekmovanjem oskrbovanje zaleta, nadzoruje doskočišče, iztek in kar je okrog skakalnice, na primer trenersko tribuno, sodniški stolp. Je tudi vodja zastavonoš. A kdo so pravzaprav ti delavci, ki ostajajo skriti očem javnosti, brez njih pa tako srčne prireditve ne bi bilo? "Imamo delavce, ki delajo zaletno smučino, imamo delavce, ki naredijo led, da se lahko zaletna smučina sploh ureže, tukaj so ljudje, ki znajo delati z orodjem, na primer mizarji in razni monterji – če se pokvari ograja, jo popravijo. Pa seveda upravljavec teteptalnika snega, teptači in zastavonoše. Imamo vse profile delavcev in zato lahko sami delujemo. Če bi morali za vsako stvar klicati posebne mojstre, bi predolgo trajalo."

Kaj se dogaja na zaletišču, nam je razložil vodja naleta Janez Sterle Strelec s Koroške Bele, ki s Planico diha že 13 let. "Nadziram delavce na zaletišču. Zjutraj naredimo smučino s frezo, potem je treba vse počistiti, okrasimo jo s smrekovimi vejicami. Neprestano je treba gledati, da ne pride kaj na smučino, da ne bi skakalcev kam odneslo." Približno mesec dni pred tekmovanjem že namestijo hladilni sistem in navozijo sneg. Vsak dan zaletišče zalivajo z vodo, da se led dvigne in da je smučina primerno ledena. "Za zaletišče skrbi od 10 do 20 delavcev, poleg tega pa še 30 prostovoljcev za senčenje. Senčenje pomeni, da za vsakim tekmovalcem, potem ko se odrine z vrha, s posebnimi panoji pokrijemo zaletišče, da se led ne začne topiti," je povedal Janez Sterle Strelec.

Pomemben del planiške ekipe so teptači in zastavonoše. Eden od njih je Klemen Zupančič iz Rateč, ki ga vsi kličejo Grizli. Planici je predan že 15 let. "Tepatači skrbimo za doskočišče, ki ga moramo lepo urediti. Eno nogo daš naprej, z drugo greš pa za njo in približno trikrat, štirikrat poteptaš. V vrsti smo eden za drugim, da naredimo diagonalo in se prekrivamo," je nazorno opisal. Okrog 35 jih stoji v vrsti. Na tekmi pa se z zastavami spustijo od odskočne mize, kar je planiška posebnost. "Dol se obrneš in se spustiš, potem se pa tako ali tako ne moreš več ustaviti. Do izteka skakalnice že nekako preživiš," je v smehu povedal. Najhitreje se je peljal 128 kilometrov na uro in vsakič, preden se spusti, občuti strah. "Prebavne motnje imam, slabo mi je, ko pa se pripeljem do dna, sem samo še žejen."

Moto planiških delavcev: nemogoče naredimo takoj, po potrebi čaramo

Izgovorov, da se nekaj ne da narediti, planiški delavci ne poznajo. Pergarčevo navodilo sodelavcem je, da če pridejo k njemu s problemom, naj s sabo prinesejo še rešitev. "Četudi je rešitev čudna ali neumna, je vsaj nekaj. Ne prenesem pa, da pridejo k meni in rečejo: to se ne da narediti. Želim, da rečejo: Pergarec, to se je zgodilo, jaz bi to tako popravil. Potem zadevo res lažje rešimo. Vse je treba gledati s pozitivne strani. Kozarec je napol poln in ne napol prazen," je prepričan.

"Entuziazem, pripadnost Sloveniji, to čutiš, ko si planiški delavec," je opisal Janez Sterle Strelec. In zato ni nikoli nič pretežko. "Nobena tekma ni enaka, nobena sekunda ni enaka, ampak vedno vse uredimo."

Teptač Klemen Zupančič se je ekipi pridružil iz radovednosti. "Prosil sem kolega, če grem lahko na 90-metrsko skakalnico peljat zastavo, da vidim, kako zgleda, ko se z zastavo spustiš po strmini. No, potem sem pa kar ostal," se je nasmehnil. Kaj je tisto, ki ga vedno znova tako vleče pod Ponce, nas je zanimalo? "Dve stvari sta: družba in zastava. Vedno se imamo dobro, poleg tega pa se je pravi adrenalin spustiti po strmem doskočišču," je odgovoril.

Vodji skakalnice Iztoku Pergarcu pa je Planica prirasla k srcu takoj, ko ga je mati, ki je bila v planiškem organizacijskem komiteju, kot desetletnega dečka prvič pripeljala pod Ponce. Takrat je že začel nositi sendviče teptačem. Od takrat je čakal, da bo postal starejši in da bo lahko postal teptač. "Takrat ni bilo tako lahko postati teptač kot sedaj, ko samo rečeš, da znaš smučati in želiš postati teptač, pa ga jaz vzamem. Včasih si moral počakati, da je kdo odpadel ali se upokojil, potem si lahko prišel v ekipo." Pred 40 leti se je priključil planiškim delavcem – nadomestil je zastavonošo, ki je med vožnjo padel in se hudo poškodoval. "Ker so potrebovali novega, so me vzeli v ekipo. Bil sem tudi reprezentant akrobatskega smučanja in znal sem dobro smučati. Tako sem postal zastavonoša in teptač hkrati, z leti pa sem počasi napredoval," se je spominjal vodja skakalnice.

Včeraj je sicer predal slovensko zastavo, ki jo je od osamosvojitvene vojne vozil po doskočišču. Sprejel jo je pomočnik šefa doskočišča Martin Pavlovčič. A Pergarec ostaja šef skakalnice, del planiške zgodbe. "Ne, ne grem še v pokoj, seveda ne," se je zasmejal.

Prav tako v ekipi ostajata prizadevna planiška mojstra Janez Sterle Strelec in Klemen Zupančič.