Tišja 'kroska' za specialce in slovenski odgovor na drone

Ministrstvo za obrambo je ta teden v ljubljanski vojašnici Edvarda Peperka predstavilo 19 raziskovalno-razvojnih in inovacijskih projektov na področju obrambe, ki jih razvija devet visokotehnoloških slovenskih podjetij.

"Nikoli ne bomo največji in ne bomo si mogli privoščiti veliko serijskih proizvodenj, kot si jih drugi, lahko pa smo tehnološko med najbolj razvitimi. In tudi smo," je ob tem poudaril obrambni minister Marjan Šarec. Meni, da raziskave in razvoj ter lastna oprema, oborožitev in tehnologija niso le vprašanje denarja, ampak tudi vprašanje neodvisnosti, domoljubja in lastne samozadostnosti v "krutem svetu, ki smo mu danes priča". Poudaril je, da morata tako Slovenija kot Evropa nujno razvijati lastno industrijo, navkljub nekoliko višjim stroškom, saj "pridejo nevihte, ko je še kako pomembno, če imamo svojo opremo".

Omenjenih 19 projektov je predstavilo devet podjetij. Generalni direktor direktorata za logistiko na obrambnem ministrstvu Željko Kralj je poudaril, da je ključno, da gre za slovenska podjetja z velikimi uspehi pri razvoju oborožitvenih sistemov in daljinsko vodenih oborožitvenih postaj, predvsem za nemško obrambno industrijo.

Med številnimi projekti je izpostavil oborožitveno postajo v okviru konzorcijskega projekta zračne obrambe Mangart 25. "Gre za protiletalsko zaščito in takega sistema trenutno na svetu ni," je zatrdil.

Mangart 25 smo si torej  pobliže ogledali. Gre za kupolo, ki je nameščena na vrhu lahkega oklepnika perun 4x4.

"To je zvezda predstavitve, saj gre za sistem, ki je bil razvit kot rezultat razvojnega sodelovanja petih slovenskih podjetij v enem letu, in predstavlja odličen nastavek za izboljšanje oziroma nadgradnjo določenih zmogljivosti Slovenske vojske v prihodnjem obdobju," pravi Marko Oreškovič iz podjetja Valhalla Turrets, ki se ukvarja z razvojem daljinsko vodenih kupol in postaj. Začeli so z dvema zaposlenima, zdaj jih imajo že skoraj 20, plus 10 zunanjih sodelavcev. Povprečna starost inženirjev je pod 30 let. Delajo tudi za naročnike iz Nemčije, Italije, Švice, na mizi imajo že nove pogodbe, ki pa jih javno še ne razkrivajo.

"Stvar je vojaški predmet, ampak to, kar je notri, kar je sama pamet, je pa informatika, elektronika, elektrotehnika," Oreškovič ob pogledu na kupolo pojasnjuje, da so naročniki tudi iz civilne sfere. "Obdelovalni stroji, naprave v industriji, veliko je tega," naniza.

Mangart 25 je konzorcijski projekt. Konzorcij se ustanovi za posamezni projekt, vsako podjetje prevzame svojo nalogo, po zaključku projekta se razpusti. Projekt tako izvaja konzorcij petih slovenskih podjetij: poleg omenjene Valhalle, ki je vodilno podjetje v konzorciju, odgovorno za mehansko konstrukcijo, sistemsko integracijo in koordiniranje z naročnikom, sodelujejo pa še ASH (elektrika in elektronika, sistemi vodenja kupole), Carboteh technologies (sistem BANS), Leokom (logistična podpora) in Guardiaris (simulatorji).

"Za vsak nov oborožitveni sistem, ki ga sprejme v uporabo Slovenska vojska, je denimo treba pripraviti tudi simulatorje. Gre za učne pripomočke, ki 100-odstotno simulirajo delovno postajo v vozilu. Prve faze usposabljanja vojakov za delo s tem sistemom se opravlja na simulatorjih," pojasnjuje Oreškovič, ki je vodja konzorcija.

Pri Mangartu 25 gre za kombinirano oziroma večfunkcijsko kupolo, ki omogoča delovanje po zračnih in zemeljskih ciljih na trikilometrski razdalji. "Ima večjo zalogo streliva kot druge kupole. Ob strani ima mitraljez, ki omogoča delovanje po pehotnih ciljih ali manjših dronih. Ima tudi najsodobnejšo namerilno opazovalno napravo, ki je tudi slovenski izdelek," našteva sogovornik, ki je prepričan, da gre za izdelek, ki je odgovor na izzive sodobnega bojišča. Spomnil je na prizore, ki smo jim v tem trenutku priča v Ukrajini: "Dejstvo je, da so droni oziroma brezpilotni letalniki spremenili sliko na bojnem polju in mi smo prepričani, da je ta kupola zelo dobro izhodišče za neko trajnostno rešitev," pravi sogovornik.

Kupola je nameščena na perunu 4x4, lahkem kolesnem oklepnem vozilu. Opremljena je z več različnimi orožji in kamerami za opazovanje bojišča ter za delovanje po odkritih ciljih. Večji top omogoča delovanje na večje razdalje, mitraljez na krajše. Kamere omogočajo pogled podnevi, ponoči, celo v megli. "S takim sistemom lahko spremljamo zračno sliko. Nameščen je tudi mali radar z dometom enega kilometra, s katerim zaznamo dron, ga opazujemo s kamerami in nato nanj streljamo z mitraljezom ali topom," Oreškovič pokaže na spuščeno cev v vodoravnem položaju, ki pa se lahko usmeri navzgor do kota 70 stopinj, torej skoraj navpično.

"Kombinacija kamer, radarja in orožja omogoča učinkovito delovanje po grožnjah ter njihovo uničenje, preden denimo napadejo nek pomemben cilj. Ta cilj je lahko neka vojaška enota, lahko pa je tudi nek objekt, denimo vladni objekt ali Jedrska elektrarna Krško," ponazori. "S konfiguracijo več takih oborožitvenih sistemov na strateških lokacijah se lahko učinkovito brani pred grožnjami iz zraka, seveda pa tudi v konvencionalnem pehotnem bojevanju," dodaja. Kaj torej lahko omenjena kupola sklati iz zraka? "Sklati lahko vse, kar lahko zadane," odgovarja Oreškovič. "S tem lahko delujemo po dronih, helikopterjih in letalih," pravi.

"Če pogledate stare tanke, je posadka v sami kupoli. Sedi v košari pod kupolo in se vrti skupaj z njo. Pri nas je kupola povezana z delovnim mestom na zadnji klopi preko kabla. Posadka je varno zaščitena v vozilu pod zaščito oklepa in ni neposredno izpostavljena neki nevarnosti, nabojem, raketam, artilerijskim izstrelkom," primerja.  

"Ko se je izkazala potreba po nadgradnji zmogljivosti zračne obrambe, smo na razpisu ponudili rešitev, ki je specifično konstruirana za ta namen. Je pa modularna, kot rečemo. Če se izkaže, da Slovenska vojska potrebuje denimo še rakete zemlja-zrak, jo lahko nadgradimo," zatrdi Oreškovič, sicer strojni inženir.

Sogovornik je prepričan, da se z uspešno izvedbo projekta odpirajo priložnosti za vključevanje slovenske obrambne industrije v skupne evropske razvojne projekte. Zmogljivost novega sistema zračne obrambe pa odpira tudi možnosti za soudeležbo slovenske obrambne industrije pri izpolnjevanju zavez do Nata pri opremljanju srednje bataljonske bojne skupine in srednjega bojnega izvidniškega bataljona, dodaja.

Direktorat za logistiko Morsa je sicer omogočil tudi, da se perun skupaj s kupolo sredi junija prepelje na znani sejem Eurosatory v Pariz, kjer je bil po besedah Oreškoviča eden bolj obiskanih razstavnih eksponatov.

Električni robustnež slovenskega porekla

Perun pa ne nosi le kupole, zadaj je nameščen tudi Strix, električna "kroska". Gre za t. i. hard enduro, kompakten električni motor s 70 kilovati.

"Gre za povsem slovenski razvoj, na tržišču nismo našli tako kompaktnega električnega elektromotorja s tako močjo, tudi tako kompaktne baterije ne. Ta baterija ima 6,5 kilovatne ure, je hitro izmenljiva, tudi kaj takega na trgu ni bilo, inverter, vse skupaj je optimizirano. V primerjavi z bencinskimi neprimerljivo bolj optimizirana raba energije. Prednost izmenljive baterije je, da se na hitri polnilnici v desetih minutah napolni od 20 do 80 odstotkov," našteva Dejan Nadoh iz podjetja STRiX eMotors, ki je specializirano za razvoj in proizvodnjo električnih motorjev.

Razvijajo več motorjev, enega izmed njih, ki je primeren tudi za brezpotja, pa torej trenutno testira tudi Slovenska vojska. "Oni imajo na terenu vedno poleg še neko taktično vozilo, bazno vozilo, z motorjem gredo nekaj kilometrov stran, deset, dvajset, trideset, nikoli doslej še niso potrebovali za 100 kilometrov baterije, ker se vedno nato vrnejo do tega taktičnega vozila, kjer lahko napolnijo motor naprej," pojasnjuje, kako uporabljajo tak motor. Perun denimo nosi tudi 18-kilovatni generator.

(Ne)slišni vojaški specialci

Nadoh pravi, da so bili motorji od nekdaj del vojaškega voznega parka, saj premagujejo vrzel med večjimi in težjimi taktičnimi vozili, ki niso tako mobilna, ter pehoto, ki je zelo mobilna, vendar počasna. "Motorji pa so nekje vmes. Tudi težke terene premagujejo z lahkoto, če to voznik zna, prav tako z izredno hitrostjo. Njihova večna težava pa je bila, da so tako hrupni, in ker so tako naviti motorji, je z njimi povezanega tudi veliko vzdrževanja," pojasnjuje.

"Prednost tega motorja pa je, da izredno tih, ima nizek termalni odtis, potrebna je nizka raven vzdrževanja v primerjavi z bencinarji, ni nobenih oljnih filtrov, zračnih filtrov, tako da se motor lahko zvrača levo in desno, lahko se gre z njim čez vodo, se ga potopi vanjo. Tega se z motorji na notranje izgorevanje ne more početi," našteva.

Kot pravi, je prav zato primeren denimo za specialne enote. "Hitro in tiho približevanje, motor se dejansko sliši šele, ko je od tarče ali nekega objekta oddaljen le še 20 metrov. Ima tudi veliko modulacij, denimo 'stelt mode', tako da se specialci ali izvidnica res izredno tiho lahko približajo. Ima pa tudi izredno moč, zato se lahko zelo hitro bodisi približaš bodisi zbežiš," pravi. Po njegovih besedah poleg specialcem in izvidnici prav pride tudi ostrostrelcem, ki prav tako potrebujejo tišino, zaradi možnosti nadgradenj pa je mogoča širša uporaba. Lahko namreč dodajo nosilce za orožje, pištolo, puško, strelivo, ali pa denimo nahrbtnike.

V manj kot eni uri pa je mogoča tudi predelava – iz motorja se za letni čas lahko preobrazi v zimsko prevozno sredstvo. Zadaj se namreč lahko namesti gosenica, spredaj smučka. "Zato je bilo tudi toliko moči za motor, ki je potrebna, da se z gosenico lahko premika tudi v globokem snegu," pojasnjuje sogovornik. Pravi, da veliko zanimanje v tem primeru velja predvsem na Finskem ali pa v ZDA na meji s Kanado.

Njihovo podjetje največ sodeluje prav s tujino. Pred kratkim so podpisali pogodbo z distributerjem opreme za ameriško vojsko. Veseli pa jih sodelovanje s Slovensko vojsko, saj od Enote za specialno delovanje (ESD) dobivajo veliko povratnih informacij, kako bi ta motor lahko še bolj optimizirali, da bo primeren za uporabo za specialne enote. S testnimi vozniki pa motor razvijajo tudi v smeri, da bo primeren za civilno rabo.

Lažje obvladljiv kot njegova bencinska različica

Govorimo tudi s testnim voznikom Strixa, komaj 17-letnim Markom Müllerjem. "Moja zgodba se je začela, ko sem bil star štiri leta, takrat sem prvič začel z vožnjo. Pri devetih letih pa sem se odločil, da bom začel tekmovati in se bolj resno ukvarjati s tem športom," se spominja zaljubljenec v motokros. "Potem pa se je moj mehanik odločil, da bo začel razvijati Strix in me je vprašal, če bi poskusil," pripoveduje, kako je pred nekaj meseci prvič sedel za krmilo električnega dvokolesnika. Testiral ga je v Orehovi vasi v občini Hoče-Slivnica, ki je že več kot 60 let sinonim za motokrosistične dirke v Sloveniji.

"Motor me je res šokiral, kakšno moč ima v primerjavi z običajnim motokros motorjem. Da gre povsod, ne glede na razmere, po suhem, po blatu," zatrdi. Kot pravi, je njegova prednost tudi to, da ima samo dve funkciji: "Zavoro, zadnjo in sprednjo, medtem ko sta pri običajnem kros motorju sklopka in zadnja zavora na nogi, tukaj vse funkcije opravljaš na roki, kar je veliko lažje," opisuje.

Sestavni del motokrosa sta sicer tudi značilni hrup in vonj po bencinu, v tem primeru pa to izostane. "Nisem si predstavljal, da bodo šli motorji, sploh pa motokros motorji, v to električno smer. Sprva sem bil skeptičen, ali bi sploh poskusil, zdaj pa na to gledam povsem drugače," priznava mladenič, ki dodaja, da je tak motor za nekoga, ki nima izkušenj s pravo "krosko", precej bolj obvladljiv kot njegova bencinska različica.