Terapija na smučeh

"Kam pa vi? " me je vprašal bližnji sosed, ki rad zgodaj vstaja. Ali pa je za to kriva le njegova služba. "A niste malo zgrešili? V avto bi morali pakirati prej čoln, kot pa smuči. Saj vidite, da že vse cveti!" Možakar je imel prav. Doline so res že odete v belo tančico cvetja, a višje v hribih vztraja drugačna belina – sneg. In čeprav večina smučišč pri nas in tudi čez mejo že počasi zapira svoja vrata, smučanja v objemu gora in svobode še ni konec. Morda je prav zaradi tega turna smuka ljudem, ki se želijo odklopiti od rutinskega vsakdana, tako vabljiva in danes tudi že precej dosegljiva. Navsezadnje smo Slovenci narod smučarjev in alpinizma. Hribi nas kličejo že v zibki. Ali pa so to le naše romantične predstave o slovenski identiteti? A dejstvo je, da je turno smučanje v Sloveniji precej popularno, razmahnilo se je predvsem v času zaprtja smučišč med korono. In naša deželica je še kako primerna, da turnemu smučarju ponudi kar nekaj sanjskih lokacij. Seveda pa ob tem nikoli ne smemo pozabiti, da se je na takšne odprave vedno treba odpraviti z veliko mero odgovornosti in znanja.

Seveda smučam, saj je šele junij!

Julijci se trenutno kitijo z največ snega. Zato jasno, destinacija – severozahod, natančneje Kaninsko pogorje, še najnatančneje pa – naše najvišje ležeče smučišče, ki slovi po smučarski sezoni do pozne pomladi, zadnji dve leti pa na žalost tudi po tem, da te, vsaj kar se alpskega smučanja tiče, tu sploh ni več. A se drugače na Kaninu smuča vse do konca junija. In snega je tudi letos kar precej. Kar štiri metre ga imajo. Pravi balzam za mojo dušo in navsezadnje tudi za moje smuči, ki znajo sicer kaj hitro zaradi vztrajnega zatiskanja oči, da sezone kar še ni konec, dobiti kakšno brazgotino ali dve na od sonca zlizanih snežnih zaplatah.

Naši snemalni ekipi turašev se je pridružil še kolega, športni novinar David Stropnik, navdušeni freerider in ljubitelj turnih smuk, predvsem ko se temperature dvignejo nad ledišče. Zakaj bi človek trpel v mrazu, če pa lahko na zimsko-pomladni pustolovščini uživa brez od mraza omrtvičenih prstov na rokah in nogah. Naš David, pač.

Na Kanin z italijanske strani

V Sella Nevei smo se vkrcali  v gondolo. Turnosmučarska stalnica. Enosmerna vozovnica do vrha je drobiž. Če ima človek pač službo, se mu mudi in želi čim prej in čim dlje priti na višje ležeče predele, so takšne iznajdbe krasna rešitev. In ne potuha! No, priznam, morda čisto malo v mojem primeru. Ker sem se pri koči Celso Gillberti, ki je izhodišče večine turnih smučarjev, vkrcala še na eno gondolo. Proti Prevali. Čas pač tisti dan ni bil moj zaveznik! Moj cilj pa je bil pravzaprav bolj ali manj Kanin. Da pokukam na slovensko stran. Rahlo sem se spogledovala s Prestreljeniškim oknom, a navsezadnje, ko človek dela, je uživancija vedno bolj na stranskem tiru. Ko sem nataknila kože in končno zagrizla v strmino in tam srečala teptalni stroj, ki ga na kaninski Trnuljčici res nisem pričakovala, sem že vedela, da bom moje prestreljeniško spogledovanje prihranila za kdaj drugič. Pri reportaži si človek res lahko zada smernice in ideje, pa se nikoli ne izide tako, kot je bilo mišljeno na začetku. "Pojdi kar sam," sem podala blagoslov Davidu. Jaz pa sem se pridružila Urbanu Megliču, vodji smučišča na Kaninu, ko je to še obratovalo, zdaj pa skupaj še z dvema sodelavcema skrbi za celotno kaninsko infrastrukturo. Teptajo sneg, vzdržujejo naprave, sprožajo plazove. Da ko (in ne če) bo Kanin nekoč spet začel obratovati, bodo pripravljeni. In od tega imajo veliko tudi turni smučarji.

V hribe vedno z glavo in opremo

Trenutna stopnja nevarnosti snežnih plazov je 1, kar pa ne pomeni, da lahko brezglavo jadramo po brezkrajnih terenih. V senčnih legah še vedno lahko naletite na kakšno kložo, na ojuženih straneh snežna odeja popoldne postane manj stabilna, sproži se lahko kakšna opast. "A veš prej, ko sva se pogovarjala od lavinjske opreme. Tudi midva sva danes prišla po plazovno nevarnem terenu," mi je potem, ko sva se usedla na zaslužen počitek, dejal Urban, a ti imaš plazovni trojček s seboj? Tišina. Lahko bi jo rezal. Obožujem takšne teatralne momente. Ravno zato sem zanalašč počakala z odgovorom. Morda otročje, ampak zadovoljujoče. Potem pa: Imam! Seveda imam. Evo, bom nadzorniku smučišča odprla svoj nahrbtnik in pokazala vse, kar skrivam v njem! Med pregledom sva našla še čaj. In nekaj piškotov. Dan je bil narejen!

Turna smuka ni šala. Zahteva veliko odgovornosti, kondicije, primerno znanje smučanja in poznavanje zimskih razmer. Lopata, sonda in žolna so seveda obvezna oprema. Če gre za pomrznjene in strme terene, so cepin in srenači nujni, tudi kakšna vrv za varovanje ne škodi. Letos so na italijanski strani že vlekli smučarja izpod plazu. K sreči se je vse srečno končalo. Gospod je imel plazovni nahrbtnik z balonom, ki ga je obdržal bližje površja.

Za turno smuko nikoli ni prepozno

Turna smuka je za ekstremiste. To velikokrat poslušam. Pa ni čisto tako. Turna smuka je za vsakega, ki ljubi smučanje in ima rad svobodo, mir in brezpotja. Predvsem pa je turna smuka za marsikoga tudi neke vrste terapija. Stran od rutine, družbenih omrežij, stresorjev. Pomeni svobodno izbiro smučarskih smeri in zavojev, osredotočanje na tukaj in zdaj. In verjetno ni smučarja, ki se po napornem turnosmučarskem vzponu ali spustu po nepredvidljivem terenu na koncu ne bi razveselil lepo utrjene proge. In to Kanin in tereni v italijanski Sella Nevei imajo. Verjetno je ta tura z italijanske stani proti Prevali privlačna tudi tistim manj izkušenim turnim smučarjem prav zaradi tega. Morda pa se med njimi nekoč znajdete tudi vi. Ker za turno smuko nikoli ni prepozno. Se srečamo med vršaci!