Tam, kjer smo si ženske same krive, kadar smo spolno napadene

Sicer se precej uspešno bežimo od nasilja nad ženskami ali pa se delamo, da nič ne vidimo in nič ne slišimo, a kako bomo pobegnili od tisočih zbranih pričevanj o spolnem nadlegovanju v celotni regiji, ki so se pojavila po izpovedih Milene in njenih kolegic, ki se jim je v tem tednu pridružila tudi slovenska igralka Mia Skrbinac? 

Če se je komu v Sloveniji morda zazdelo, da nas gibanje na Balkanu ne more zajeti, ker da tej entiteti v vseh pogledih napredna združba Slovencev in Slovenk kratko malo ne pripada – nenazadnje želimo proč od nje pobegniti že desetletja – je ta nekdo očitno pozabil, kako se je javna debata o spolnem nadlegovanju in nasilju pri nas nazadnje končala. Osvežimo si spomin: po tem, ko so sodišča pri obravnavi redkih primerov posilstev, ki sploh dosežejo sodni epilog (90 % posilstev ni prijavljenih), upoštevala olajševalne okoliščine, denimo da je žrtev spala, da je bilo posilstvo kratkotrajno in celo da je posilstvo posledica pomanjkanja naravnih možnosti za sprostitev nagonov, bi nam moralo postati kristalno jasno, da je čas za spremembo definicije posilstva. Da je čas, da se podprijavljenosti tega nasilja zoperstavimo tako, da spremenimo zastarelo in neprimerno, škodljivo zakonodajo in sistem, v katerem od žrtev pričakujemo odpor, ne da bi predvideli normalne psihološke reakcije na tovrstne napade, kot so otrpnjenje, sram in umik – da uvedemo zakonodajo, s katero bomo zaščitili žrtve, breme dokazovanja pa prenesli na storilce. 

Od #MeToo do #Nisamtražila

Po izpovedih igralk v gibanjih #MeToo in #Nisamtražila smo bili priča simptomatičnemu trendu: debata v javnosti se naenkrat od potrebnega opozarjanja na družbene vzroke za nesprejemljivo početje, do katerega ne bi smeli imeti nikakršne tolerance, preusmeri v iskanje krivde pri žrtvah, ki so si same krive, ki izzivajo in ki se želijo tako maščevati, ali v nedopustne dvome o vzrokih za prijavo ali izpoved, ki je navadno časovno oddaljena od samega spolnega napada.

 Zakaj šele zdaj, če je bilo tako hudo, zakaj se ni odpravila na policijo, si drznemo misliti in s tem degradirati in disciplinirati sedanje in bodoče žrtve. Če smo žrtve nasilja večkrat, če se ne upremo takoj in prvič (kot si domišljajo mnogi, da bi bilo edino prav) je jasno dvoje: najprej, da smo postavljene v izrazito podrejen položaj in da se zato tudi nismo šele sedaj spomnile na to, in drugič, da je to neuspeh nas vseh. Vsakega posebej in vseh skupaj – ker vzpostavljamo okolje, ki normalizira spolno nadlegovanje, namesto da bi ščitilo žrtve!

Podatki Evropske agencije za temeljne pravice, ki so bili zbrani v najobsežnejši raziskavi o nasilju nad ženskami na svetu do sedaj, razkrivajo del težav družbe, v kateri je spolno nasilje še posebno podprijavljeno . Medtem ko je prijavljenih zgolj okoli 10 % posilstev, je ta številka pri spolnih zlorabah še manjša. Kako, se seveda vprašamo. Tako in zato, ker najmanj vsak četrti državljan Evropske unije meni, da je spolni odnos brez privolitve lahko upravičen; ker najmanj vsak peti meni, da ženske pogosto pretiravajo ali si izmišljujejo, kadar poročajo o spolnih zlorabah in posilstvih.

Kaj pa, če je težava drugje? Kaj pa, če ženske spolnega nasilja nad sabo ne prijavimo, ker smo vzgojene z idejo, da se posilstvo v partnerski (še manj pa v zakonski zvezi) ne more zgoditi? Kaj pa, če se za prijavo neprimernih dotikov in pobud ljudi, ki so v določenem obdobju našega življenja predstavljali avtoriteto – torej nekoga, čigar odobravanje si želi vsak –, po zlorabah v grozi zaradi preživetega ne odločimo, ker menimo, da nam nihče ne bo verjel, ali pa nas je strah vsega, kar prijavi sledi? Kaj pa, če je šlo pri zlorabi za več vrst nasilja naenkrat in posilstvo ni potekalo v skladu s scenarijem, ki si ga je javnost zamislila, zato naše ravnanje ne ustreza idealnotipskemu ravnanju žrtve, ki nasilje prijavi takoj, nemudoma, ob tem priloži dokaze (ki jih je pogosto nemogoče pridobiti) in nato zaživi naprej? Kaj pa, če nasilja ne prijavimo, ker nas je sram?

#Nismosame

Kaj pa, če bi nas moralo zelo zaskrbeti, da smo šele po zaslugi študentk, zbranih v iniciativi Rezistenca, odprli vprašanje spolnega nadlegovanja v akademski sferi – saj veste, v tistih prostorih, kjer naj bi se ukvarjali z iznajdbo naprednejše, boljše, pravičnejše družbe? V praksi pa smo tam študentke soočene s svojim položajem in percepcijo svojega telesa v tej zastareli družbi, zato najbrž tudi nihče ne more verjeti, da majhno število prijav v zadnjih desetletjih odraža dejansko stanje.

 In šele zdaj smo lahko ugotovili, da nimamo urejenih ustreznih protokolov in pravilnikov, ki bi študentke in študente ščitili pred spolnim nadlegovanjem ter določali ustrezno ukrepanje (dosedanja želja, zapisana celo v pravilniku, predvideva, da se tak spor rešuje neformalno), da torej takšnih praks sploh nismo predvideli? Zahvaljujoč vsem tistim, ki so pogumno uporabile svoj glas in izkušnjo za to, da bi spremenile prihodnost tistih, ki za njimi šele vstopajo v različne odnose moči, v različne sfere in prostore, kjer je žensko telo še vedno razumljeno kot nekaj, kar ni last žensk, naše dostojanstvo pa kot nekaj nepomembnega, imamo zdaj priložnost, da začnemo na začetku.

In sicer z ničelno toleranco do nasilja, z ustreznim sistemskim urejanjem področja, z izobraževanjem vseh in z izgradnjo okolja, v katerem ženske vsak trenutek vedo in čutijo, da niso same. Da jim verjamemo, da jim bomo pomagali, da so ustrezno zakonodajno zaščitene, da ne bodo podvržene sekundarni viktimizaciji, da nihče od nas ne bo več mislil, da je poklican za sodbo o tem, kaj se ji je storilo, zakaj je odreagirala tako, kot je, in kaj bi lahko storila sama, da bi do tega ne prišlo. 95 % žensk, ki so spolno nasilje doživele, o tem ne spregovori z nikomer – s tem moramo začeti in se vprašati, kako prispevamo k temu, da toliko žensk čuti, misli in na podlagi videnega in prebranega verjame, da so same.