Suspenzija ali visenje na kavljih – neprijetno za oko, prijetno za telo?

Zakaj pišem vse to? Da vam predstavim, kako nora je bila zame ideja, da se lotim prispevka o suspenziji telesa – večini ljudi (vsaj po mojih izkušnjah) ni jasno, kaj pomeni izraz, mnogi pa so že videli in nikakor niso pozabili na podobe ljudi v zraku, obešene na kavlje, na katere so nataknjeni prek svoje kože. Kocine so mi šle pokonci že ob misli na gravitacijo, ki razteza kožo ...

Moje iskanje ljudi, ki se s tem ukvarjajo, je pripeljalo do enega naslova – Lee Žagar, Koprčanke, ki se že 25 let ukvarja s prebadanjem kože in je v Sloveniji nekakšen sinonim za vse, povezano s telesnimi modifikacijami.

Ko sem jo prvič poklicala, sem bila precej previdna. Nikoli ne veš, ali so novinarji zaželeni pri takšnih ekstremnih podvigih. Da me ne bi videla kot eno kamero, ki želi ujeti njihovo trpinčenje same sebe in to pokazati Slovencem kot nerazumno, noro in do svojega telesa kruto početje.

Lea se je zavedala te možnosti. Povedala mi je, da že ima slabe izkušnje z objavami o njihovem delu, a nekako je pretehtala ideja o tem, da se ljudem prikaže bistvo telesnih suspenzij, kaj je za tem, da ne ostane vse le pri predstavah obešanja na kavlje, krvi in krikov bolečine.

Poslala mi je koordinate, kje se dobimo ... njena skupina je imela tisti dan poseben obred zahvale naravi. Na samem obredu s snemalcem nisva smela biti, gre tudi za kraj starovercev, ki ga nismo smeli razkriti. Dobili smo se v gozdu ''Našli smo drevo, na katerega se bomo lahko obesili'' ... obesili ... beseda, na katero se res nisem mogla navaditi.

Takoj ko sem se spoznala z ekipo petih (trije so se suspendirali), je zavladala prijetna energija, komunikativni in zabavni so bili in moja trema pred tem, da bom videla, kako visijo iz prebodenih delov telesa, je za nekaj časa poniknila.

Eni imajo masažo, mi imamo to. To mi pove Tadeja, ko se zares trudim, da bi razumela, ZAKAJ bi to kdo naredil sam sebi. Ko preideš začetno bolečino, telo doživi nekakšen šok, se resetira in doživiš lahko tudi meditativno stopnjo, nekateri se lahko tako poglobijo vase, da doživijo tudi nekakšna videnja.

Vprašala sem jih tisto klasično ''športno vprašanje'' – kakšni so občutki – in slišala sem besede trema, nervoza, metuljčki v trebuhu ...''Ampak pred čim,'' me je zanimalo – pri ljudeh, ki so mi prej povedali, kako dober občutek je viseti. ''Pred prebadanjem.'' Stvar, na katero nisem niti pomislila, da pomeni najtežji del. ''Saj to je problem, ljudje mislijo, da to delamo, ker imamo radi bolečino, ampak to ni res.''

Sama sem se o tem prepričala, ko je prišel čas, da prebodejo prvega, nervoza in trema sta bili zdaj tisto, kar sem lahko prebrala že iz Mitjevega izraza na obrazu. Stopila sem kakšnih 10 metrov stran, ker se mi je zdelo, da moja nervoza in strah nista ravno v pomoč.

''Kakšen pa je zdaj občutek'?'
''Zdaj je super relax, malo me še peče.''
''Kaj pa trema?''
''Zdaj je še malo pred dvigom, lahko se dvignem, lahko ne, danes to ni nastop, to delam zase, tako da bom videl.''

Skupina ima namreč tudi nastope v gledališčih, klubih in zanimivo je videti obraze presenečenja, mi pove Lea. Nekateri so zgroženi, drugi, za katere si sploh ne bi mislil, pa popolnoma prevzame. ''Pri nastopih, ko pride čas, moraš iti v zrak, takrat ti lahko postane tudi slabo, zdaj ko to delamo zase, si lahko vzamemo čas.''

Ko je prišel čas, da se Mitja dvigne, mu je Dejan, Lein fant, ki je skrbel za varnost pri dvigu, podal vrv, s katero se lahko sam, ko bo pripravljen, dvigne. Počasi (brez pričakovanih krikov bolečine) so se Mitjeve noge dvignile od tal. Ko je že nekaj minut visel v zraku in se je njegovo telo privadilo na gravitacijo, ki ga vleče ob tla in se je lahko sprostil, sem tudi jaz, korak za korakom, bila bliže njemu. Tudi moje oči so se morale privaditi na to, kar sem imela pred sabo. Ampak nekako – težko je opisati – je bil pogled na prebodeno telo, ki visi v zraku, in miren Mitjev izraz na obrazu tako nasprotje, da se mi je celotna situacija zdela nerealna, zato sem nekako lažje šla čez sebe, skozi moje občutke in strah ter pristopila k njemu, pogledala, kaj se dogaja z njegovo kožo, na kateri visi celotna njegova teža.

''Te lahko zdaj še kaj vprašam?'' – ''Ali lahko kasneje, da zdaj še malo uživam?'' Dejan ga je dvignil še višje, meni pa so znova stopile kocine pokonci in spet sem stopila nekaj korakov stran ... pa komaj sem se navadila.

Naslednja je bila na vrsti Lea. Njen hrbet ima več deset belih pikic, brazgotinic, zgodovino njenih suspenzij. Te niso samo na hrbtu, so tudi na prsih, na rokah ... Obstaja več različnih položajev obešanja. Na več koncih, ko te prebodejo in obesijo, lažje je, mi pove ... ampak posledično je toliko več prebadanja.

Lea se je tisti dan počutila slabo, že prebadanje je pomenilo velike bolečine, večkrat ga je ustavila, cepetala z nogami. ''Ribič, ribič me je ujel ...,'' ji je zapel Mitja, ko so šli kavlji končno skozi in jo s tem spravil spet v smeh in razbremenil situacijo.
Po drugi strani Tadeja ni niti trznila, morala sem pogledati, kdaj bodo začeli s prebadanjem, ker nisem mogla verjeti, da je polcentimetrska igla šla že dvakrat skozi njeno telo brez stiskov čeljusti.

Po sprostitvi na kavljih so tla pod nogami pomenila težak hrbet, a sproščeno telo. ''Bolje kot seks,'' sem med drugim tudi slišala.

Bil je eden najbolj ekstremnih terenov, na katerem sem bila. Še zdaj ne morem zbrati svojih občutkov ob tem, kar sem videla in slišala.

Ko sva na primer naslednji dan s snemalcem Aljažem Anžičem sedela na kavi z mojimi sodelavci, so naju vsi gledali postrani, ko sva jim kazala slike in posnetke in povedala, kako dober vtis so ti ljudje naredili na naju. Da celotna situacija ni bila tako grozljiva prav zato, ker so bili oni tako ''kulski''.

Če bi bila na njihovem mestu, bi verjetno tudi jaz gledala postrani in si mislila: Ne, to so norci. Ampak ravno to je razlog, zakaj rečemo, da ne sodi knjige po platnici. Ljudi res lahko sodimo po njihovih dejanjih, a ta dejanja moramo razumeti.