Študija: Ograje na mejah velika grožnja za divje živali

V študiji, ki jo je objavil britanski BBC, raziskovalci ugotavljajo, da je bilo v zadnjih letih v Evropi in srednji Aziji postavljenih od 25.000 do 30.000 kilometrov žičnih ograj in zidov, deloma v odgovor na lansko begunsko krizo.

Kot poudarjajo, imajo lahko te ograje za posledico ločevanje ogroženih živalskih vrst, kot so jelenjad in medvedi, pa tudi večjo stopnjo smrtnosti. Izpostavljajo še, da bi lahko številne od teh "začasnih" ovir postale trajne, kar bi prineslo dolgoročne posledice.

Med drugim navajajo primer Slovenije oz. slovenske vlade, ki se je novembra lani za zaustavitev begunskega vala odločila postaviti žično ograjo na daljših odsekih meje s Hrvaško. Avtorji študije pravijo, da je imelo to nepredvidene posledice za živali, saj je medvede, rise in volkove ograja ločila od svojih jedrnih populacij.

Žica povzroča osamitev populacij

V drugih delih Evrope in Azije so ograje krive za smrt vedno več jelenjadi. "Živali skušajo prečkati ograjo in obtičijo," je poudaril doktor Matt Hayward z britanske univerze Bangor.

"Zgodi se tudi osamitev populacij. Če so te ograje učinkovite, se živali ne morejo gibati z ene na drugo stran, tako da je populacija ločena, kar zmanjšuje genetsko raznovrstnost vrst in prinaša tveganje parjenja med sorodniki," je dodal.

Raziskovalci, ki so sodelovali pri študiji, ocenjujejo, da bi bile lahko številne ograje postavljene v nasprotju s konvencijama o svetovni dediščini in biološki raznovrstnosti ter direktivo EU o habitatih.

Nežičnate ograje lahko živalim tudi koristijo

Hkrati pa ugotavljajo, da postavljanje ograj lahko živalskim vrstam tudi koristi. Takšen je primer azijskega divjega osla ali kulana na mongolsko-kitajski meji. Tam 4700 kilometrov dolga ograja tem živalim preprečuje, da bi zatavale v kitajsko pokrajino Notranja Mongolija, kjer krivolov ostaja velik problem. Tudi najbolj učinkovit način za ohranjanje levje populacije v Afriki je njihovo ograjevanje v velikih naravnih parkih, je izpostavil Hayward.

Ograjevanje v namene ohranitve živalskih vrst tako samo po sebi ni slaba stvar, škoda nastane, ko se ne razmisli o učinkih ali ne izvede okoljskih ocen, ki jih prinašajo mejne ograje, je še poudaril Hayward.

Študija zato vlade poziva, naj razmislijo o odpiranju ograj v času, ko so pomembni premiki živali, in da preučijo možnost različnih ograj, ki bi lahko bile manj škodljive za živali. Avtorji menijo tudi, da bi morale oblasti razmisliti o odprtinah v ograjah, ki bi jih lahko spremljali s pomočjo tehnologije.

Na prvem mestu pa študija biologe, ki se ukvarjajo z ohranjanjem vrst, poziva, naj poskrbijo, da bodo, ko vlade načrtujejo nove objekte, slišani, še posebej zato, ker bodo verjetno številne začasne ograje postale trajne. Ti biologi po mnenju avtorjev študije namreč niso bili pozorni, ko so postavljali nove ograje.

Kot dodajajo, so vlade v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja doumele, da je s številnimi vrstami treba upravljati na čezmejni ravni, k čemur so prispevali padec berlinskega zidu, širitev EU in podpisi niza sporazumov, ki živalim zagotavljajo večjo zaščito. Nato pa so vlade za zmanjšanje tveganja teroristične grožnje začele zapirati meje, glavno gonilo tega pa so bili glede na hipotezo avtorjev študije napadi v ZDA 11. septembra 2001.