Klinični psihologi in psihiatri nasprotujejo predlogu zakona o psihoterapiji

Predlog zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti, ki je bil do nedavnega v javni razpravi, ne razlikuje različnih oblik psihoterapevskega zdravljenja, meni psihologinja s centra za motnje glasu, govora in požiranja na Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana Petra Bavčar. Psihoterapevtsko pomoč namreč iščejo tako tisti z globokimi duševnimi motnjami kot tisti z željo po boljšem življenju. "Bistveno je, da vidimo razlike med temi oblikami težav oziroma med klienti s tako različnimi težavami. Tega osnutek zakona ne naslavlja," je dejala.

Predlog zakona je po besedah Bavčarjeve nevaren tudi zato, ker predvideva prenizke kriterije teoretičnih izobraževanj in praktičnih usposabljanj za izvajalce psihoterapije. Poleg tega ne predlaga znanstveno podprtih psihoterapevtskih pristopov niti za zdravljenje globokih duševnih motenj. "Varno in strokovno obravnavo lahko omogočajo le strokovno usposobljeni strokovnjaki," je poudarila Bavčarjeva.

Tako meni tudi specialistka otroške in mladostniške psihiatrije na pediatrični kliniki UKC Ljubljana Marija Anderluh. Kot je pojasnila, so dokazano učinkoviti psihoterapevtski pristopi zelo specifični postopki zdravljenja, nepreverjeni pa so še posebno škodljivi za otroke in mladostnike. "Najpomembnejše je, da se vsakega od teh pristopov, ki se ponuja, opredeli glede na to, kako podprt je z dokazi učinkovitosti, kako zanesljivi so ti dokazi in da so ti podatki javni," je dejala Anderluh.

Psihologinja iz ambulante za rehabilitacijo bolnikov s kronično razširjeno nerakavo bolečino na Univerzitetnem rehabilitacijskem Inštitutu Soča (URI Soča) Kaja Pavlin pa se je vprašala, ali je duševno zdravje manj vredno od telesnega. "Zdi se, da pri odprti operaciji srca nihče ne bi pomislil, da bi zavoljo krajše čakalne dobe znižal kakovost operacije in preskočil določene korake zdravljenja," je ponazorila Pavlinova.

Tudi psihologinja Andreja C. Škufca Smrdelj z oddelka za psihoonkologijo na Onkološkem inštitutu Ljubljana je poudarila pomen ustrezne usposobljenosti za optimalno psihoterapevtsko obravnavo onkološkega bolnika v globlji stiski ali z duševno motnjo. Za to so po njenih besedah nujna znanja psihopatologije, psihodiagnostike, psihoterapije, razvojne psihologije, osnov nevropsihologije in onkologije.

Onkološki inštitut podpira zakonsko ureditev področja psihoterapije z nadaljnjim širjenjem mreže zdravstvenih delavcev, ki izvajajo psihoterapijo v zdravstvenih ustanovah po dosedanji zdravstveni regulaciji. "Podpiramo tudi razvoj strokovno kakovostnih in reguliranih programov na področju psihosocialnega svetovanja izven zdravstva," je dejala Škufca Smrdeljeva.

Anderluhova pa je ministrstvo za zdravje na konferenci še pozvala, naj čim prej vzpostavi preostale centre za duševno zdravje otrok in mladostnikov, predvsem v Ljubljani in na Dolenjskem. "Čeprav največ mladih živi v Ljubljani, imamo najmanj služb za duševno zdravje za otroke in mladostnike," je dejala Anderluhova.

Ministrstvo za zdravje s predlogom zakona, katerega cilj je večja dostopnost psihoterapevtske obravnave, med drugim uvaja poklica psihoterapevt in klinični psihoterapevt. Vpeljuje tudi nosilca pooblastila, ki bi psihoterapevtom podeljeval licence. Kandidati za pridobitev licence bi morali imeti izobrazbo, pridobljeno po univerzitetnem študijskem programu druge stopnje oziroma izobrazbo, ki ustreza tej ravni izobrazbe in je v skladu z zakonom uvrščena najmanj na raven osem. Morali bi skupno opraviti najmanj 1900 ur različnih usposabljanj.

'Skrbi nas, da trenutni osnutek zakona v ničemer ne povečuje dostopnosti psihoterapije'

Člani nevladnih in ostalih podpisanih organizacij medtem podpirajo regulacijo in ureditev področja psihoterapije kot samostojnega poklica, ki se izvaja na različnih področjih, npr. v zdravstvu, socialnem varstvu, šolstvu idr. "Skrbi pa nas, da trenutni osnutek zakona v ničemer ne povečuje dostopnosti psihoterapije in jo celo slabša. Če se osnutek zakona ne spremeni, bodo prizadeti tisti, ki to pomoč najbolj potrebujejo: otroci, mladi, starejši, socialno ogroženi in ljudje z duševno motnjo," so sporočili. 

Po njihovih besedah osnutek zakona diskriminira ljudi z duševno motnjo, saj uvaja novost, da psihoterapevti ne bi smeli več delati z njimi. "To pomeni, da bodo čez noč ostali brez svobodne izbire strokovne pomoči, vrste in čakalne dobe v zdravstvenem sistemu pa se bodo še podaljšale. Tako se bo še povečala uporaba zdravil brez psihosocialnih oblik pomoči, kar je v nasprotju s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) in Evropske komisije. V praksi to tudi pomeni, da veliko nevladnih organizacij visoko kvalitetne psihoterapevtske pomoči odraslim ter otrokom in mladostnikom z duševno motnjo ne bo smelo več nuditi. Tako nekatere nevladne organizacije ocenjujejo, da bo kar 2/3 njihovih uporabnikov ostalo brez brezplačne takojšnje pomoči," so poudarili. 

Poleg tega jih skrbi, da je ministrstvo za zdravje pri pripravi osnutka zakona podleglo pritisku psihiatrov in kliničnih psihologov, čeprav je ministrica Valentina Prevolnik Rupel, kot so opomnili, še 23. februarja 2024 na neuradnem briefingu novinarjev poudarila, "da se v svetovnih strokovnih smernicah psihoterapija uporablja kot prva in edina oblika zdravljenja pri osebnostnih motnjah in depresiji".

Pravijo, da je mnenje ministrice sicer skladno s Svetovnim poročilom SZO (Svetovne zdravstvene organizacije) o duševnem zdravju v letu 2022, ki kaže, da so povsod po svetu potrebe po psihoterapevtskih in drugih oblikah pomoči vedno večje, odzivi sistemov za varovanje duševnega zdravja pa žal neustrezni. "Zato SZO v poročilu navaja smernice za povečanje števila strokovnjakov in za hkratno deinstitucionalizacijo, torej da se obravnava duševnih motenj izvaja predvsem v skupnosti in ne v psihiatričnih bolnicah," so poudarili. 

Poleg tega, glede na poročilo SZO tudi nalaga državam članicam, da za to zagotovijo finančne vire. "Ker strokovnjakov za duševno zdravje tako v svetu kot tudi v Sloveniji kronično primanjkuje, je SZO letos celo izdala priročnik s smernicami, kako izobraziti in supervizirati laike, da bi lahko izvajali na dokazih temelječe intervencije, ki so uspešne pri obravnavanju depresije in anksioznosti," so poudarili predstavniki nevladnih in drugih organizacij. 

Poleg SZO pomembne organizacije na področju psihoterapije (npr. Ameriška psihološka zveza, Ameriška psihiatrična zveza, Evropska zveza psiholoških društev, Evropska zveza za psihoterapijo idr.) ne omejujejo uporabo psihoterapije le na zdravstvo, so še pripomnili. 

Od ministrstva za zdravje si želijo upoštevanja svetovnih smernic in priprave zakona, ki bi imel pred očmi uporabnike, ki potrebujejo psihoterapevtsko pomoč. "Želimo si zakon, ki bi vzpostavil jasne kriterije za poklic psihoterapevta, hkrati pa povečal dostopnost in kakovost psihoterapevtskih storitev. Najmanj, kar bi moral omogočiti, je povečanje dostopnosti do brezplačne psihoterapije najbolj ranljivim posameznikom naše družbe: otrokom, mladim, starejšim, socialno ogroženim in ljudem z duševno motnjo. Pričakujemo, da bodo psihoterapevti – tako kot to počnejo pri nas in v tujini že desetletja – še naprej lahko nudili brezplačno in takojšnjo pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo," so še zapisali v izjavi. 

Pod izjavo so podpisani Irena Kosovel, univ. dipl. prav., psihoanalitična psihoterapevtka, predsednica SZP, Franci Gerbec, univ. dipl. prav., podpredsednik ZOPS, prof. dr. Robert Cvetek, univ. dipl. psiholog, specialist zakonske in družinske terapije, predstojnik Katedre za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije UL TEOF, mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater in psihoterapevt, direktor SFU Ljubljana, asist. Urška Kranjc Jakša, univ. dipl. filozofinja, zakonska in družinska terapevtka stažistka, doktorantka zakonske in družinske terapije, mediatorka, predsednica Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije in več združenj nevladnih in drugih organizacij.