Stres: Križanke bi lahko bile vojaška stolnica

"V zadnjih intervjujih mi namreč velikokrat postavljajo vprašanja, povezana z odnosom država - Cerkev in potem se ustvarja vtis, kakor da je politika – ker je to povezano s politiko – moja glavna skrb in da se samo okoli tega sučem. Seveda to ni res,“ je v intervjuju za STA dejal novi ljubljanski nadškof Anton Stres.

'Žvečilni gumi'

Kar se tiče ločevanja Cerkve od države, Stres pravi, da ima človek včasih občutek, "kot da je to en raztegljiv žvečilni gumi“. V vsakem primeru pa "ločitev Cerkve od države nikakor ne more pomeniti izločitev Cerkve iz družbe“, ampak zgolj ločevanje organov in institucij ter njihovih pristojnosti. "Skratka, pristojnosti so ločene, življenje pa je prepleteno, življenje je komplicirano, isti ljudje so hkrati državljani, so člani župnije, so člani nogometnega kluba ali pevskega zbora,“ Stres primerja prepletenost različnih aspektov družbenega življenja in dodaja, da tu nujno prihaja do sodelovanja.

'Nič se ni zgodilo'

"Nobenega dogovora nismo sklenili, čeprav so v delu nekateri manjši dogovori, recimo o tem, kako uresničevati sodelovanje med državo in Cerkvijo kot velikim lastnikom kulturne dediščine. Ponovno se je tudi začelo govoriti o obrambno-varnostnem ordinariatu ali škofiji, vendar je vse obtičalo pri tem,“ je kritičen.

"Skratka, nekaj ne tako strateško pomembnih dogodkov ali razprav je, vendar tudi tu v zadnjem času ni bilo narejenega nič. Po eni strani razumem, da ima vlada polne roke dela z gospodarsko krizo, v nedeljo je predsednik vlade na gasilski proslavi rekel, da se tudi on počuti gasilca, da pač gasi ta požar. Verjamem, tudi nočemo sitnariti, mogoče pa bi se z dobro voljo kljub temu dalo kaj narediti.“ Sam sicer ne razmišlja o kakšnih direktnih ponudbah.

'Brez naivnosti'

Ob tem pravi, da je vesel, da se niso uresničile njegove bojazni glede koalicijske pogodbe, za katero je mislil, da bo oživila negativen odnos do Cerkve. Po njegovih besedah se je sicer zatikalo pri urejanju verouka v prostorih šol, vendar pa je Stres izrazil upanje, "da bo šlo tako naprej, kot je šlo do zdaj“, pri čemer je dobil zagotovilo tudi direktorja urada za verske skupnosti Aleša Guliča.

Na vprašanje, ali pričakuje dobro sodelovanje s slednjim, pa je odgovoril, "da mora človek imeti pozitivno upanje, da mora vedno misliti na boljše in ne že apriori izhajati iz slabih napovedi ali strahov. Pa hkrati brez naivnosti, seveda.“

'Cerkev nima večjih ambicij'

Kar se tiče vojaškega ordinariata, ki bi skrbel za duhovno oskrbo v vojski in policiji, pravi, da dejavnosti potekajo, formalni status pa je nedorečen. "V vojski deluje pet katoliških duhovnikov in šest pastoralnih asistentov, ki so iz različnih škofij. Za evangeličane skrbita dva njihova duhovnika. Potem bi imeli katoličani svojega škofa ali pa bi eden od sedanjih škofov hkrati skrbel še za to posebno škofijo. Imeli bi tudi svojo stolnico. Križanke bi lahko bile vojaška stolnica, saj je bil križniški red vojaški red in bi bila neka navezava na zgodovino. Tam bi lahko bil sedež vojaškega ordinariata.“

Ob tem je dodal, da bi s sporazumom, ki bi to urejal, odprli možnost novih oblik sodelovanja, "kar pomeni, da ni treba, da je nek duhovnik stalno zaposlen v vojski, ampak se lahko sklene podjemna pogodba ali kaj podobnega“. V policiji pa ne predvidevajo drugega, kot je sedaj. "Obstaja en policijski vikar, ki je zgolj kontaktna oseba in glede na potrebe v dogovoru z lokalnimi duhovniki organizira duhovno oskrbo. Tudi za zapore skrbi le en duhovnik.“

Enake enako, neenake neenako

Na očitke, da je RKC privilegirana, Stres odgovarja, da ima "Katoliška cerkev v Sloveniji gotovo neke možnosti po tem zakonu, ki jih druge manjše verske skupnosti nimajo, recimo da lahko izpolni kriterij, da država prispeva del za socialno zavarovanje za enega verskega uslužbenca na 1000 vernikov“.

"Skratka, tudi v pravu je treba upoštevati, da so verske skupnosti enakopravne, niso pa enake, in osnovno pravno načelo je, da je treba enake subjekte obravnavati enako, neenake pa neenako. Večje verske skupnosti imajo tudi nekatere potrebe in odgovornosti, ki jih manjše nimajo. Če Katoliška cerkev v Sloveniji šteje 1.200.000 članov, so s tem povezane potrebe, ki jih neka verska skupnost s sto, 500 ali 1000 verniki nima,“ je še dodal, a ni pojasnil svoje izjave.

"Tu ne gre za privilegij,“ pravi, "ampak za upoštevanje dejstev, tudi recimo zgodovinsko navzočnost. V Sloveniji imamo 2900 cerkva in ne poznam države na svetu, ki bi bila tako na gosto posejana s cerkvami. To seveda nalaga veliko finančno breme. Vsaka župnija potrebuje eno cerkev, župnija Stari trg pri Ložu pa jih ima na primer nekaj čez 20. Kaj naj z njimi ? Cerkve ne moreš pustiti propadati, pa tudi prodati je ne moreš. Tudi evropska direktiva določa, da če se neka cerkev opusti, ne more biti v njej kar koli, ampak dejavnost, ki je v sozvočju s prvotnim namenom stavbe.“

Ni proti džamiji

Neizogibno je bilo tudi vprašanje o džamiji, ki naj bi jo zgradili v Ljubljani. "Po svetu sem videl veliko mošej, ki so lepe, moderne, ki bi se lahko zelo lepo vključevale v naše mesto in ne bi bile nek tujek. Mislim, da je to tudi v interesu članov te skupnosti same. In verjamem, da bodo izbrali tak način.“

"Bi pa povedal še nekaj v zvezi z minareti. Švicarski referendum je pri nas vzbudil precej negodovanja in pohujševanja, samo pri tem ne smemo pozabiti, da je to, kar obsojamo pri Švicarjih, navzoče tudi v Sloveniji. V Trbovljah je cerkev, za katero je bilo dovoljenje, da jo smejo postaviti, izdano pod pogojem, da ne bo imela zvonika. In še danes tam stoji neke vrste uta, v kateri visijo trije zvonovi, ki ne smejo zvoniti. Tudi v Mariboru obstaja cerkev, kjer so – v tem primeru sosedje in ne občina – dali soglasje h gradnji pod pogojem, da ne bo zvonika. Tako da ne smemo pač kazati s prstom samo na druge,“ je pojasnil Stres.

Verouk: 'Slovenci smo izjema'

"Prav gotovo je stvar, ki zelo bode v oči in ki je tudi Evropejci ne razumejo, če jim to povem, da v Sloveniji ni verskega pouka v šolah,“ pa je novi nadškof odgovoril na vprašanje, katero pozitivno izkušnjo iz tujine bi morali vpeljati tudi pri nas.

"Tako stroge izključitve, da šola noče imeti nič opraviti z versko vzgojo, drugod ni. Lani jeseni so to možnost vpeljali v Rusiji, vse druge nekdanje jugoslovanske republike jo imajo. Slovenci smo dejansko izjema in to je čudno. Tukaj ni spoštovana ena od temeljnih človekovih pravic, ki jo jamči tudi evropska konvencija o človekovih pravicah, da imajo starši pravico – in javna šola mora to pravico upoštevati –, da imajo njihovi otroci vzgojo in izobraževanje, ki je v skladu z njihovim lastnim verskim, filozofskim prepričanjem.“

"Verouk je vzgoja za vero, oblikovanje za vero in mora potekati v Cerkvi. Nismo za to, da gre v šolo. V šoli pa lahko poteka verski pouk, kjer pa ne gre za "vzgojo za", ampak "poučevanje o", za čim bolj objektivno informacijo največ o religiji okolja, v našem primeru krščanstva, potem pa tudi o drugih religijah, še posebej o tistih, ki so tudi navzoče,“ je prepričan Stres, ki dodaja, da je objektivna informacija nujna. "Če informacije ni, če ljudje ne poznajo nekega, recimo verskega pojava, potem je tu možna najhujša oblika nestrpnosti, predsodkov. Potem je možno marsikaj. In to se tudi v našem okolju že dogaja.“

Predloge o obliki verskega pouka, ki si ga Cerkev želi, so podali že pred časom, pravi. "Že to bi bilo nekaj, da bi pouk, ki ga trenutno izvajamo po župnijah, priznali kot izbirni predmet. Za to je več razlogov, najprej seveda spoštovanje staršev, drugič pa gre tudi za versko kulturo. V Sloveniji računamo, da še vedno hodi k verouku okoli 70 odstotkov otrok, ponekod 100 odstotkov, drugod recimo 15. To je vendarle veliko in ni število, ki bi ga lahko omalovaževali.“

"Sedaj verouk za otroke organizira župnija. Ta pouk poteka zelo nestabilno, vrsta stvari je, ki vplivajo na to, da je ta pouk zelo okrnjen, da nima tiste resnosti in teže, kot bi bilo potrebno. S tem, ko otroci hodijo k verouku v cerkev in je to dejansko popolnoma izključeno iz šole, pa dobivajo tudi občutek, da gre za nekaj tretjerazrednega,“ dodaja.

Katoliška poslovna fakulteta

Dotaknil pa se je tudi načrta za ustanovitev katoliške univerze, ki pa bo po njegovih besedah lahko ustanovljena šele takrat, ko bodo tri fakultete.

"Ne načrtujemo neke velike univerze, ampak univerzo, ki bi imela nekaj tisoč študentov. Tudi zelo znane katoliške univerze v Ameriki imajo po kakih 3000 študentov, malokdaj več. Ta univerza ne bi v ničemer ogrožala obstoječih državnih univerz. Zaenkrat pa govorimo o katoliškem inštitutu.“

Za eno fakulteto imajo že akreditiran program, kar pomeni, da ga lahko začnejo izvajati kadar koli. "Gre za poslovno fakulteto, ki bi bila neke vrste kombinacija ekonomije, menedžmenta in kjer bi bil poudarek tudi na poslovni etiki. Ali bomo program začeli izvajati že drugo leto jeseni, je odvisno od tega, ali bomo imeli zagotovljena sredstva, da bi lahko brez velikega strahu gledali v prihodnost. Ne moremo začeti s fakulteto, če nismo prepričani, da bomo imeli dovolj sredstev, da bodo tisti študentje, ki bodo pri nas študij začeli, lahko tega pri nas tudi končali.“

'Preveč raztegnjen pojem družine'

V luči včerajšnje potrditve družinskega zakonika je Stres povedal, da njegovo stališče ni nasprotujoče. "Mi smo za, za družino, kot smo jo poznali do sedaj. Tisto, kar nas v tem zakoniku moti, sta predvsem dve stvari, prvič raztegnitev pojma družine na preveč različne oblike skupnega življenja, da se več ne ve, kaj je to družina. Iz tega se potem zlahka naredi sklep: saj je vseeno. Pa ni vseeno. Druga stvar je pojmovanje otroka. Če rečem, da imam do njega pravico, ga spreminjam v predmet. Otrok pa ni predmet, do katerega bi imel pravico, otrok je dar, otrok je vrednota, ki ni zame sredstvo, ampak je cilj samega sebe. Je zase, ne zame. Pač pa imajo otroci pravico do matere in očeta, ker brez očeta in matere nimajo optimalnih možnosti za svoj osebni razvoj. Dejstvo enostarševske družine, na katerega se radi sklicujejo, ne govori proti temu, ker tudi enostarševska družina še vedno temelji na očetu in materi, samo da pač enega ni, ampak je bil ali pa je nekje. Za otrokovo zavest je to zelo pomembno. Tu pa zdaj naenkrat postavljamo otroka v neko situacijo, ko ne bo imel očeta ali pa matere, in to, mislim, da je z vidika koristi otroka, ki pa morajo biti vrhovno merilo, protislovno,“ je sklenil.