Strela, veličastna in nevarna. V Sloveniji jih udari 60 tisoč na leto

Večina strel nastane znotraj oblaka ali med oblaki, le vsaka deseta doseže tla. Čeprav je strela med oblakom in tlemi najveličastnejša, je hkrati tudi najbolj nevarna, saj vsako leto zaradi požara, ki ga je zanetila strela, zgori nekaj hiš, kozolcev in senikov, povzroča pa tudi smrtne žrtve. Na srečo je možnost, da človeka zadane strela, zelo majhna, le 1 proti 700 tisoč.

Dogajanje pred nevihto

Pred nevihto je pri tleh in v oblaku skoraj enako število pozitivnih in negativnih nabojev, recept za nastanek strele pa se začne z ločevanjem naboja. To se zgodi pri nastajanju padavin, ko so v oblaku hkrati prisotna ledena zrna in podhlajene kapljice. Vzgornik, ki ohranja nevihto pri življenju, nosi drobne kapljice in ledene kristalčke navzgor, težja ledena zrna pa letijo navzdol. Pri tem trkajo med seboj in se nabijejo s pozitivnim ali negativnim nabojem. Z ločevanjem naboja postajajo spodnji del oblaka negativno nabiti, zgornji deli pa pozitivno. Ko se v spodnjem delu oblaka pojavi negativni naboj, se pri tleh pod oblakom pojavi pozitivni naboj, ki se koncentrira na izpostavljenih točkah.

Nastanek strele

Za nastanek strele potrebujemo le še prevodnik, ki pri dovolj velikih napetostih med oblakom in tlemi postane kar zrak sam. Takrat se začne iz oblaka proti tlom kot po lestvi spuščati nam neviden stopničasti vodnik. To je vodilna ali postopna strela. Ko eden od krakov te vodilne strele pride v bližino tal, iz izpostavljenih predmetov šine navzgor povratna ali glavna strela. V tako vzpostavljenem prevodnem kanalu steče električni tok, ki omogoča izenačitev nabojev med oblakom in tlemi. Zrak se segreje na približno 30 tisoč stopinj Celzija, kar vidimo kot blisk.

Vendar pa običajno vsa elektrina iz oblaka ob prvem udaru strele ne odteče, zato pogosto prvemu udaru strele sledi še več udarov. Tem udarom pravimo povratni udari, za njih pa je značilno, da elektrina iz oblaka odteče po istem kanalu, kot pri prvem udaru, lahko pa povratni udar uporabi le del kanala prvega udara in udari v tla blizu prvega udara.

Celoten proces nastanka strele traja okoli eno desettisočinko sekunde. Najpogosteje strela udari v nekoliko višje objekte, ki so dobro prevodni, drogove ali antene. Po še nekaj razelektritvah se naboj postopno razporedi v prvotno stanje.

Blisk opazimo nekaj sekund prej kot slišimo grmenje, saj svetloba potuje hitreje kot zvok. Ko po blisku tri sekunde kasneje zagrmi, je strela udarila približno en kilometer stran.

Strela z jasnega ali ognjena strela

Velika večina strel udari na tla iz spodnjega dela oblaka, kjer se zadržuje negativni naboj. Poznamo pa tudi tako imenovane pozitivne strele, ki udarijo iz zgornjega dela oblaka, kjer se nahaja pozitivni naboj. Taka strela pogosto udari nekaj kilometrov od nevihtnega oblaka, zato ji pogosto rečemo tudi strela iz jasnega. Je močnejša od negativne strele in se pojavlja predvsem pozimi. Pozitivna strela ponavadi povzroča precej več škode in požarov kot negativna, zato jo lahko imenujemo tudi ognjena strela.

Lepote gora in surovost neba

Pred strelami smo varni le v hišah s strelovodi in v avtomobili. Če nas nevihta ujame v naravi in se ne more umakniti na varno, je najbolje, da počepnemo in da imamo stopala čim bolj skupaj.

Najbolj nevarno je, če nas nevihta ujame v gorah. Takrat se moramo izogniti gorskim vrhovom in grebenom, saj so ti strelam najbolj izpostavljeni, ne smemo se zadrževati niti blizu skalnatih sten ali dreves. Najbolj varna območja so melišča, zato je najbolje, da se umaknemo stran od sten in se ne dotikamo mokrih skal. Prav tako dežnik in nošnja palic na nahrbtniku ni priporočljiva, saj privlačijo strelo. Na konec nevihte počakamo tako, da počepnemo in se objamemo okoli nog. Najpomembneje pri tem je, da smo čim nižji in se s čim manjšo površino dotikamo tal.

Najnevarnejši obdobji sta začetek in konec nevihte. Pri tem je pomembno upoštevati pravilo 30:30, ki pravi, da je nevihta še na pogojno varni razdalji 10 kilometrov, če med bliskom in gromom mine 30 sekund, pa tudi, da s turo ne smemo nadaljevati, dokler ne mine 30 minut, odkar smo videli zadnji blisk in slišali zadnji grom.

Slovenija je ena izmed evropskih držav z najvišjo gostoto strel. Glavni razlog za tako pogoste nevihte gre iskati v geografski legi naše države. Sredozemsko in Jadransko morje delujeta kot vir toplega in vlažnega zraka, gorske pregrade pa vplivajo na gibanje vremenskih front ter skrbijo za proženje neviht v nestabilnem ozračju. Tako ni nič nenavadnega, da so strele daleč najpogostejše v gorskih predelih, tako v Julijcih, na območju Tolmina kot tudi v Kamniško-Savinjskih Alpah, kjer jih letno udari v tla več kot 10 na kvadratni kilometer.

Po podatkih Elektroinštituta Milan Vidmar, ki upravlja s sistemom SCALAR, je strelam v Sloveniji najbolj izpostavljeno območje Plešivca (vrh med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem), kjer strela vsako leto v povprečju udari kar osemnajstkrat na kvadratni kilometer. Vzhodno od Ljubljane je udarom strel najbolj izpostavljen Kum, kjer beležijo okoli 10 udarov na leto. Najmanjkrat strela udari v Pomurju. V povprečju dvakrat ali trikrat na kvadratni kilometer na leto.

Na območju Slovenije imamo največ udarov strel v obdobju od maja do avgusta. V zimskem času je strel zelo malo, okoli stokrat manj kot na višku sezone v juliju, ko na našem območju povprečno zabeležimo kar 17 tisoč strel.

Zelo zanimivi so tudi podatki o številu strel na območju Slovenije na letni ravni. V najbolj nevihtnih letih med 2006 in 2009 smo imeli več kot 80 tisoč udarov strel na leto, medtem ko smo jih imeli v sušnem in vročem letu 2013 skoraj trikrat manj (35 tisoč). Izjemno septembrsko neurje iz leta 2007, ki je v Železnikih povzročilo katastrofalne poplave, je Sloveniji prineslo skoraj 14 tisoč udarov strel. To je četrtina letnega povprečja v le enem dogodku!

Hitrost strele znaša približno 60.000 m/s in lahko doseže do 30.000 °C. Napetost lahko pri streli doseže več milijonov voltov. Tok v prevodnem kanalu pa zelo hitro naraste tudi na nekaj 100 tisoč amperov.