'Strašni prizori nas bodo preganjali vse življenje. Nosili smo jih na rokah'

Mateja Heberle, vodja anestezijskih sester v Splošni bolnišnici Jesenice, se je po dopoldanski izmeni ravno odpravljala domov, ko je zaslišala požarni alarm. "Hodnik je bil popolnoma črn, zamegljen," pripoveduje. "Dvigala niso delovala, ljudje so kričali. Takrat se odzoveš nagonsko, rutinsko delaš, za kar si izučen. Te adrenalin te drži pokonci. Delaš. Avtomatično. Iščeš rešitve."

Nadstropje višje je mamica delala družbo triletnemu sinčku z bronhitisom, ko je zaslišala: "Gori, brez panike." "Bila sem v čisto v šoku, vzela sem otroka, ko mi je ena zdravnica rekla, naj ga najprej oblečem. Nato smo tekli dol," se spominja.

Jeseniški policist Žiga Ažman je v bolnišnico pridrvel s sodelavcem. "Ko sva prišla, so v stavbi v glavnem ostali samo še ljudje na posteljah. Te smo tako pravzaprav s posteljami vred vozili do stopnic, kjer so jih nato prevzeli drugi in jih odnesli dol," razlaga Ažman.

In tudi v najhujši tragediji - srečno naključje: zagorelo je ravno v času izmene, ko je lahko na pomoč priskočilo največ rok. Zaposleni so požrtvovalno podaljšali delovnik, nesebično pomagali ...

"Enega zdravnika sem si prav zapomnla - bil je povsem rdeč v obraz, ko je bolnika sam nesel iz 4. nadstropja dol," nam zaupa očividka.

Čisto na koncu, ko so gasilci pogasili požar, pa so izpraznili še vogalno sobo - kraj tragedije ...

"Enega pacienta so že predihavali na hodniku. Potem sem šla jat z njim dol v internistično intenzivno terapijo, kjer so ga oskrbeli do konca," pravi Heberletova. In ko so bolnika s helikopterjem premestili v ljubljanski klinični center, je začutila, da zdravniško pomoč potrebuje tudi sama.

"Trije od teh so zaradi nekoliko hujših kliničnih znakov - predvsem kašlja in težke sape - ostali preko noči na opazovanju in so bili danes že vsi odpuščeni v domačo oskrbo," pa pojasnjuje vodja urgence v SB Jesenice Robert Carotta.

Naša sogovornica je sicer zvečer prišla domov, a ni veliko spala, pravi. Kljub zahtevnemu šolanju in dolgoletnim izkušnjam, pravijo tisti ki so pomagali, bodo prizori včerajšnjega dne še dolgo živeli v njihovih glavah.