Stranka DeSUS pred resnim izzivom

Model pojasnitve v tem primeru sledi "teoriji polja" psihologa Kurta Lewina, po kateri, da bi se vzpostavila čim bolj konsistentna struktura, eni elementi polja določajo druge, kar je uporabno za vse bodoče situacije. Ko so enkrat oblikovani, tako imenovani kognitivni zemljevidi v človeški glavi determinirajo bodoče situacije, filtrirajo informacije in tako ohranjajo stabilno razmerje med človekom in okolico, kar pomeni stabilnost njegove strankarske pripadnosti. 

Iste kognitivne strukture otežujejo sprejemanje in obdelavo novih informacij, ki bi potencialno lahko prinesle spremembo (nove politične stranke v političnem prostoru). Gre za to, da posameznik ne deluje skladno z dejstvi, ampak s tem, kako ta dejstva doživlja. Posledično objektivna realnost postaja relativna in predstavlja rezultanto predhodno oblikovanega sveta politike. Zato odločitev ljudi, ali bodo na naslednjih volitvah podprli stranko DeSUS, ni odvisna izključno od tega, kar bo stranka počela do volitev, ampak tudi od tega, kakšne pretekle povezave imajo s stranko DeSUS.

V tem smislu se etablirana stranka DeSUS, po fijasku s predsednico dr. Aleksandro Pivec, nahaja pred resnim izzivom. Poleg dileme o smiselnosti sodelovanja v desni vladi stranko čaka težek proces konsolidacije notranjih vrst, v smislu iskanja novega predsednika in vodilnega kadra, ki bo pripravljen prevzeti ključne funkcije v stranki in funkcije, ki izhajajo iz kvote volilnega plena, ki ga je stranka DeSUS dobila v zameno za vstop v koalicijo s SDS (novo ime ministra/ministrice za kmetijstvo). Lahko bi rekli, da ima stranka pred seboj tri ključne naloge. 

Prva naloga je vsekakor identifikacija kandidatov in izvolitev novega vodstva. Dosedanja praksa iskanja vodilnega obraza stranke, brez daljše zvestobe stranki (Karl Erjavec in Aleksandra Pivec), ali celo iskanje novega obraza, brez članske izkaznice, ne pride v poštev. DeSUS na čelu stranke potrebuje zvestega člana, ki bo pripravljen zastopati interese stranke, ne glede na to, v kateri vladi bo sodelovala, levi ali desni. 

Bodoči predsednik ali predsednica s svojo integriteto in zvestobo stranki mora predstavljati povezavo med vodstvom stranke in članstvom regionalnih in lokalnih organizacij. Popolnega poenotenja v tem primeru najbrž ne bo mogoče doseči, je pa kljub temu treba iskati obraz, ki bo uspel doseči najširši možni konsenz in povezati čim širše članstvo, vključno z, na momente neusklajeno, poslansko skupino. Edino koherentna in močna stranka je lahko dobra popotnica za izhod iz krize, v kateri se DeSUS trenutno nahaja.

Druga naloga je redefiniranje položaja stranke DeSUS v tretji vladi Janeza Janše. Glede na ideološko lomastenje stranke SDS po državnih institucijah bi stranka DeSUS morala še enkrat premisliti o višini cene, ki jo plačuje za sodelovanje v takšni koaliciji. V tem smislu bi svoj vložek morali natančneje ovrednotiti. Po odstavitvi Aleksandre Pivec z mesta ministrice (ta korak je predpogoj za kakršnokoli konsolidacijo!) in izboru novega predsednika bo stranka dobila priložnost, da redefinira zahteve, na katere so pristali v koalicijski pogodbi. Poleg zdravstvenega resorja, ki ga v času covida-19 krize relativno uspešno vodi Tomaž Gantar, bi vodstvo DeSUS-a moralo posebej premisliti o prevzemu ključne vloge pri vzpostavitvi in delovanju demografskega sklada, ki je ključen za dolgoročno usklajevanje socialnih in ekonomskih dinamik v hitro starajoči se družbi. 

Ta naloga ne bo lahka. Predpostavka o tem, da bo SDS kot največja koalicijska stranka prepustila vodenje demografskega sklada stranki DeSUS, je naivna. Nadzor nad upravljanjem državnega premoženja je nekaj, kar je v interesu vsem strankam, takoj ko pridejo na oblast. Treba se bo postaviti in iztržiti svoj del plena, ki gre v paketu s prevzemom odgovornosti za sodelovanje s populistično SDS, ki dobiva vse na račun tistih, ki imajo zelo malo.

Resor je za stranko DeSUS ključen tudi z vidika varovanja položaja upokojencev, katerih interese zastopajo v sistemu predstavniške demokracije. Brez jasnega plana, po katerem bo stranka poskrbela za jedro svojih podpornikov (upokojenci), bodo problemi iz dneva v dan večji in vedno bolj nerešljivi. Vse skupaj je neločljivo povezano z javnim mnenjem, ki bo verjetno največji izziv v transformaciji stranke DeSUS. To je tretja naloga.

Volitve, ne glede na to, ali bodo izredne ali redne, so neusmiljen mehanizem političnih sankcij, ki se ga politiki in stranke najbolj bojijo. Argumente o konstruktivni stranki, da v vladi Janeza Janše sodeluje samo zato, ker si želi politične stabilnosti, ne bo kupil več nihče. Še posebej to zavrača del članstva stranke DeSUS, ki je vladanje s skrajno desno SDS kategorično zavračalo že pred volitvami leta 2018. V tem smislu je stranka DeSUS pred istim problemom kot stranka SMC, brez članstva in lokalnih odborov.

Prvi predsednik, čigar ime še vedno mimikrično nosi, in nekajmesečna politična kariera Zdravka Počivalška, kot predsednika stranke, sta le še politično truplo. Za razliko od SMC, stranka DeSUS ima razvejano regionalno in lokalno bazo, daljši staž v slovenski politiki, in kar je morda najpomembneje, ima zaključeno največjo afero v zgodovini stranke, epizodo Aleksandra Pivec. Stranka tako ima priložnost, da krizo preživi, pri čemer mora aktivirati prave kognitivne zemljevide v glavah svojih članov in simpatizerjev. 

Pivec je, tako kot to počne predsednik SMC, izbrala slepo ulico. Vdala se je v usodo in miloščino Janeza Janše in njegovih ”medijev”, v katerih je zadnje čase redno gostovala. Zavetje stranke SDS je postalo edino varno mesto. Le v medijih, ki jih obvladuje, sta Aleksandra Pivec in Zdravko Počivalšek v zadnjih tednih dokazovala svojo resnico glede afer, v katerih sta se znašla. To je ključni moment, na katerega bo moralo biti pozorno bodoče vodstvo stranke DeSUS. V kolikor se izognejo pasti, da jih Janez Janša, s pomočjo svojih satelitov, odrine na rob vladnih odločevalcev, in popolnoma ohromi v javnem/medijskem prostoru (tako kot trenutno to počne s stranko NSi!), so možnosti za politično preživetje stranke DeSUS realne. V nasprotnem primeru bodo, tako kot SMC, do naslednjih volitev pristali na smetišču politične zgodovine.

Za konec velja izpostaviti še to. Pri oblikovanju koalicijskih vlad gre vedno za delitev fiksnih koristi ob prevzemu oblasti. V kolikor so privilegiji od prevzema oblasti zares fiksni, potem koalicije nastajajo okrog čim manjšega števila strank, ki so sposobne ohranjati oblast. Gre za minimalno zmagovalno koalicijo, v kateri stranke imajo zadostno število glasov v parlamentu, da prevzamejo oblast in nič več kot to. V kolikor na moment zanemarimo cenik storitev Jelinčičeve SNS, bi lahko rekli, da je takšna tudi tretja Janševa koalicija. 

Stranke v njej imajo velik koalicijski (izsiljevalski) potencial. To pomeni, da stranke morajo biti sposobne izsiliti čim več od svojih koalicijskih partneric, predvsem od največje koalicijske stranke. Zato bi stranka DeSUS praktično v vsakem trenutku morala groziti Janezu Janši z izstopom iz koalicije in prestopom k neki drugi koaliciji, v kateri bi njen izsiljevalski potencial bil enako velik ali večji. Delovanje demokracije se nam v tem primeru lahko zdi nepravično, ampak tako pač demokracija deluje. Vse ostale interpretacije in iskanje emocionalno nabitih interpretacij volilnega rezultata, koalicijskega sodelovanja, so neracionalne.