Možnost, da odrasla, neozdravljivo bolna oseba v primerih, ko ji ne moreta pomagati ne medicina ne paliativna oskrba, o življenju in smrti odloča sama, na drugi strani pa številni zadržki in skepsa zdravstvenih delavcev – da bo zakon zdravnikom pomoč pri končanju življenja nalagal kot poklicno obveznost, da je predvidenih premalo varovalk in bo prihajalo do zlorab. Po mnenju nasprotnikov predloga zakona bi bilo namesto tega (med drugim) treba okrepiti paliativno oskrbo.

Številne dileme in vprašanja, s katerimi se bodo zdaj morali ukvarjati poslanci. Snovalcem zakona Združenju za dostojno starost Srebrna nit je namreč uspelo (predčasno) zbrati zakonsko zahtevanih 5000 podpisov, potrebnih za vložitev v parlamentarni postopek.

Da je takšne vrste zakon v naši družbi nujen, so prepričani avtorji zakonskega predloga. "Kar nekaj časa smo tehtali, kako bi šli v to akcijo – ali po lažji poti in z neposrednim nagovarjanjem poslancev, a je dr. Pleterski vztrajal, da je treba delati s podporo volivcev oziroma javnosti. Prav tako podpisov nismo zbirali na klasičen način – na stojnicah, saj se nam to glede na vsebino ni zdelo primerno," je na ponedeljkovem javnem pogovoru o predlogu zakona v Celju uvodoma dejala Marina Tavčar Krajnc, članica izvršnega odbora društva Srebrna nit. "Smo starajoča se družba, ki se bo morala soočiti s trpljenjem ljudi v takšnih situacijah," je dodala. "Točno pred enim letom smo se v Celju pogovarjali z Alenko Čurin Janžekovič, ki si je več let prizadevala za sprejetje takšnega zakona v Sloveniji. Prepričana je namreč bila, da je to edini način, da dostojanstveno zaključi svoje življenje. In tudi namen tega srečanja je pogovor, odpiranje vprašanj, odgovori na pomisleke. Prepričani smo namreč, da bomo le z dialogom uspeli prepričati tudi dovolj poslancev."

Sklicevanje na Hipokratovo prisego

O pomislekih – javnosti in stroke – je spregovoril tudi eden od petih avtorjev zakona Andrej Pleterski. V prvi vrsti je naslovil očitke, da se pri pripravi predloga niso posvetovali z zdravniki, čeprav bi bili na koncu prav oni vključeni v sam postopek. "Srečanj je bilo kar nekaj – z zdravniki, združenji, organizacijami, z medicinskim osebjem, zdravstvenimi delavci, sestrami," je naštel. "Ko so lani oni organizirali dve takšni posvetovanji, pa nas – pripravljavcev zakona – niso povabili zraven, ker nas očitno niso želeli slišati. Prav tako se zelo skrbno izogibajo vsem soočenjem," je bil oster.

Da v pripravljenem zakonu zeva velika praznina ter da se vidi, da se ga je pripravljajo brez zdravniške stroke, medtem meni upokojeni onkolog in predstojnik Katedre za medicinsko etiko in pravo na mariborski Medicinski fakulteti Matjaž Zwitter. "Zelo dobro je, da se odpira to vprašanje, ki smo ga kar nekaj časa pometali pod preprogo. Ima pa ta zakon, v tej obliki, še preveč nejasnosti in vrzeli," meni. Zato ga ne podpira.

Pleterski je v razpravi sicer naslovil tudi nekaj argumentov, na katere se sklicujejo pri Zdravniški zbornici Slovenije (ZZS), kjer so predlogu nedavno izrekli odločen 'ne'. Eden od teh je sklicevanje na Hipokratovo prisego, ki pa je po njegovem mnenju le pretveza, ker se ne želijo pogovarjati. "Ker jim zakon iz rok jemlje moč odločanja. V ospredje namreč postavlja pacienta, kar je nekaterim težko sprejeti," je prepričan. Na vprašanje, ali smo kot družba že dovolj zreli za sprejetje takšnega zakona, pa odgovarja, da zanesljivo smo. "To je samo stvar odločitve."

Pogosti so tudi očitki, da je treba najprej razviti paliativo. "Predlog je v prvi vrsti izrazito socialno nepravičen. V državi, kjer je paliativna oskrba zagotovljena pravica, v praksi to še vedno ne deluje. Ljudje po nepotrebnem trpijo, nimamo paliativnih timov, specializacij za paliativno oskrbo, ne oddelkov ...," našteva Zwitter in ob tem s prstom pokaže tudi na zdravniško zbornico. "Bogat človek si lahko privošči negovalko na domu, dom za ostarele na visokem nivoju, kjer mu bodo nudili vso potrebno podporo in nego," poudarja ter dodaja, da zakon revne in ljudi na robu družbe s tem spravlja v neenakovreden položaj.

Podobno meni tudi Komisija. "Ob vse slabši dostopnosti do zdravstvenih storitev, neobičajno dolgem čakanju na zdravstvene obravnave in organizacijskih slabostih slovenskega zdravstva, ob kronično neodgovornem etičnem odnosu zakonodajalcev do paliativnih in oskrbovalnih potreb slovenske družbe, utegnejo usmrtitve neznosno trpečih starejših, ki bi jim bilo še mogoče pomagati, predstavljati eno od možnih in finančno ugodnih rešitev. /.../ V opisanih slovenskih razmerah je v primeru sprejema Zakona mogoče utemeljeno pričakovati, da se bodo krepila pričakovanja oziroma pritiski na stare, nebogljene in dolgotrajno oskrbovane, da sami ali s pomočjo končajo svoja življenja." Komisija ob tem še svari pred miselnostjo, da je življenje starega in onemoglega manj vredno, ter poziva, naj smrti brez bolečin omogoči paliativna oskrba.

Paliativna oskrba in evtanazija hkrati

Soavtorica Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) Brigita Skela Savič je prepričana, da gre v tem primeru za izrabo pomanjkljivo izvedene paliativne oskrbe. "Potrebujemo tako en kot drug pristop. V državah, kjer je tak zakon že v veljavi, se je namreč pokazalo, da je pravzaprav spodbudil paliativno zdravljenje. Je pa pacient tisti, ki se odloči, ali želi v fazo, ko zdravila ne delujejo več. Ko trpljenje preraste to, na koncu ostaneta torej sedacija ali evtanazija. Naloga zdravnika je pa, da mu predviden potek bolezni, možnosti zdravljenja in blaženja bolečin razloži in ga informira."

Paliativna oskrba je po njenem tako "le priročen izgovor". "Zdravniškim krogom enostavno ni všeč prepuščanje avtonomije pacientom." V Sloveniji bi si zato želela obojega – celostne obravnave bolnikov z neozdravljivo boleznijo in podporo njihovim bližnjim ter hkrati zakona, na podlagi katerega se bo oseba lahko sama odločila, v kateri fazi želi neznosnemu trpljenju narediti konec.

Kritična je tudi do kodeksov etike zdravstvenih delavcev, ki da se premalo osredotočajo na avtonomijo bolnika. "Pacient mora biti opremljen z vsemi informacijami o bolezni, poteku, zdravljenju. Zdaj pa smo priča odnosu, ko zdravnik ni pripravljen pacienta vzeti za neodvisnega, samostojnega partnerja."

Komisija RS za medicinsko etiko se – tako Brigita Skela Savič – obenem sklicuje tudi na to, da prekinitev življenja ne sme biti institucionalizirana. "Pa je že, komisija se zgolj noče soočiti z izgubo avtoritete," meni. Ob tem navede primer paliativne oskrbe v zadnji fazi, ki da je dovolj zgovoren. "Takrat se uporabi paliativna sedacija – pacientu se odtegne hrano in pijačo, izgubi zavest in ne ve, kaj se dogaja. Tudi to je neke vrste 'pot v smrt', le da brez njegovega soglasja. Gre za medicinski poseg, kjer bo na koncu sledila ugasnitev življenja. Dopuščanje tega in hkrati nasprotovanje evtanaziji je neverjetna hipokrizija," je prepričana. Prav tako o paliativni sedaciji po njenem vedenju ni nobenih evidenc. "Naš postopek pa pelje čez številna vprašanja." Na potezi so po njenem mnenju zdaj tudi zdravniške organizacije – da prevetrijo svoje kodekse.

Kako je drugod po Evropi in kakšna varovala predvideva zakon?

Ledino na področju evtanazije je v Evropi začela orati Nizozemska, pomoč pri samomoru omogočajo tudi Belgija, Švica, Španija, Avstrija, Portugalska, Luksemburg, Nemčija. So pa koncepti v teh državah različni. "V Švici to poteka pod strogo določenimi pogoji, so pa edini, ki to omogočajo tudi tujim državljanom. Število držav sicer napreduje. Je pa 'naš' zakon v primerjavi z drugimi državami bistveno bolj 'varen' in paciente ščiti pred hitrimi, prenagljenimi odločitvami," razlaga Pleterski.

Bolnik bi si smrtonosno učinkovino vnesel sam, razen v izjemnih primerih. Prav tako zakon predvideva, da odločitve ne bi sprejel lečeči zdravnik, pač pa posebna, tričlanska komisija. "Strah, da bi zdravniki postali rablji svojih pacientov, kar smo slišali, je tako odveč," meni. Komisija ne bi odločala v primeru, da bi bila predhodna mnenja soglasna – pozitivna ali negativna. "Pri nas bi bilo tudi obvezno mnenje psihiatra, drugje je to namreč fakultativno. Prav tako te možnosti ne bi imeli bolniki z akutno depresijo, ki se pogosto pojavi po hudih nesrečah."

Upokojeni onkolog Matjaž Zwitter je drugačnega mnenja. "Kriteriji za pridobitev te pravice so izrazito preširoki. Ni časovne omejitve, v zakonu je denimo opredeljeno, da evtanazija ne bi bila mogoča pri akutni depresiji. Kaj pa kronični bolniki, daljša in ponavljajoča se depresivna stanja?" se sprašuje. Zakonu očita tudi sekundarno stigmatiziranje invalidov. "Danes za nekoga, ki je preživel hudo nesrečo in živi polno življenje, rečemo, da je heroj. Bojim se, da če bo evtanazija postala splošno sprejeta norma, izhod, bodo ti ljudje hitro postali odveč. Lahko bi se jim očitalo, da po nepotrebnem obremenjujejo svojce, da živijo na plečih družbe in jih na tak način sililo v predčasno končanje življenja."

Takšno stališče zavzema tudi Komisija. "V /.../ slovenskih razmerah je v primeru sprejema Zakona mogoče utemeljeno pričakovati, da se bodo krepila pričakovanja oziroma pritiski na stare, nebogljene in dolgotrajno oskrbovane, da sami ali s pomočjo končajo svoja življenja." Ob tem posebej svari pred miselnostjo, da je življenje starega in onemoglega manj vredno.

Da bi pacient sicer lahko od odločitve in postopka kadar koli odstopil, poudarja Pleterski. "Namigovanja, da bi se ljudi v to sililo, so neutemeljena. V državah, kjer že imajo to možnost, tega ni. To je prazen strah," je prepričan. "Podoben strah se je denimo pojavil, ko so ženske pričele dobivati volilno pravico, pa pri pravici do splava," še karikira.

'Moje življenje, moja pravica'

Zgodbo o svoji borbi z rakom in zavzemanju za pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je z javnostjo že pred časom delila tudi Vesna Prijatelj. "Vsako človeško bitje ima pravico do dostojne in neboleče smrti. Že od prvih dni soočanja z umirajočimi sem pričela razmišljati o tej pravici. Trpela sem skupaj z bolniki, prijatelji in tudi člani moje družine, ki so zaradi raka umirali v hudih bolečinah in v plenicah," pravi Prijateljeva, sama višja medicinska sestra. Diagnoza rak je doletela tudi njo, več kot šest let se že spopada z obdobji hudih bolečin zaradi metastaz v hrbtenici. "Zavedam se, da bom enega dne telesno umrla. Ni me več strah tega. V 'dobrih' dneh poskušam živeti kar se da polno življenje, vendar ko me močno boli, kljub tabletam, je strah od nemoči in bolečega umiranja v plenicah močno prisoten."

Pogovorne predstavitve v Celju se je udeležila tudi prostovoljka v Slovenskem društvu Hospic. Da je že pred časom spraševala, kakšno je stališče društva glede evtanazije, je dejala. "Dobili smo odgovor, da se osredotoča na paliativo in v to ne vpleta. Sama pa ob delu z neozdravljivo bolnimi menim, da argument 'češ, saj je trpljenje naravno, božje', ne zdrži," pravi. Ob tem se naveže tudi na prej omenjeno paliativno sedacijo. "Medicina pahne človeka v stanje, da še vedno živi, namesto da ni umrl." Sama ima sicer sorodnike v Švici, kjer pravi, da je čutiti dober občutek,"trpeli pa ne bomo". "Človek se ne boji umreti, boji pa se trpljenja," še poudarja.

Enega od udeležencev razprave je zanimalo tudi, kako so se s pripravo zakona in sprejetjem spoprijete druge države, denimo Nizozemska. Pleterski odgovarja, da je tam mentaliteta drugačna, Nizozemska je primer resnično liberalne družbe. "Po drugi strani pa imajo to možnost tudi Španija, Portugalska in Avstrija – torej konservativnejše države. V Avstriji je bilo to sicer uveljavljeno s prisilo ustavnega sodišča, kjer je takšno odločitev dosegel posameznik. V nekaterih državah pa so do tega prišli skozi prakso, stvari so naprej premikali zdravniki sami. Prav tako mi ne moremo z gotovostjo vedeti, kaj si široka množica zdravnikov pri nas o tem misli, ker so tisti, ki držijo niti v rokah, tako glasni. Predsednica ZZS Bojana Beović je zatrdila, da so kategorično proti, a vodstva ne morejo govoriti v imenu vseh zdravnikov." Predvideva pa, da – sodeč po javnomnenjskih raziskavah – tudi med mladimi zdravniki podpora evtanaziji v zadnjih letih raste. "Zadnje ankete so pokazale med 58- in 88-odstotno podporo pravici do lastnega odločanja o svojem življenju in njegovem končanju."

'Kultura trpljenja' in tretjina, ki učinkovine nikoli ne zaužije

Po mnenju Skela Savičeve je v slovenski družbi še vedno prisotna tudi 'kultura trpljenja'. "Vprašanje trpeti ali ne je bila nekoč kulturna norma, ki pa postaja z mlajšimi generacijami manj prisotna. Smisel zakona je zato predvsem svoboda – da se ti sam odločiš, kdaj boš odšel in pod kakšnimi pogoji."

Je pa ob tem zanimiv podatek, ki ga navaja Pleterski: raziskave naj bi namreč pokazale, da v državah, kjer je evtanazija možna, tretjina oseb, ki se jim jo odobri, te smrtonosne učinkovine sploh ne zaužije. "Jo prejmejo in jo imajo nekaj časa na voljo – nekaj dni ali let, shranjeno, pa je ne vzamejo. Samo občutek, da obstaja ta možnost, jim zadostuje."