Pred sto leti strmoglavil nad Kalemegdanom

Pred natanko 100 leti je Edvard Rusjan v Beogradu, kjer je bil v okviru balkanske promocijske turneje skupaj z bratom Josipom, opravil svoj zadnji polet, ki je sprva sicer navdušil zbrano občinstvo. Prvemu slovenskemu letalcu pri poletu ni bilo naklonjeno vreme, predvsem ga je oviral močan veter. Sunek mu je namreč zlomil krila, zaradi česar je njegovo letalo strmoglavilo ob vznožje Kalemegdana. Pri tem je bil Edvard hudo poškodovan, umrl pa je na poti v bolnišnico. V spomin na njegovo smrt so v Beogradu, kjer je Rusjan tudi pokopan, slovenske delegacije pod Kalemegdanom ob sotočju Donave in Save polagali vence.

Edvard Rusjan, rojen 6. julija 1886 v Trstu, je umrl star le 25 let, a se je kljub temu zapisal globoko v svetovno zgodovino. Leta 1905 se je prek strokovne literature navdušil nad letalstvom. Prvi njegov dosežek na tem področju je bila izdelava makete, ki jo je naredil iz palic bambusa in kartona, poimenoval pa jo je papirnata vragolija.

Po maketi tudi pravo letalo

Septembra 1909 se je v Montichiari v Italiji udeležil srečanja letalskih pionirjev, kjer je od francoskega letalca Louisa Bleriota kupil motor s 25 konjskimi močmi, ki ga je njegov prejšnji lastnik uporabil pri poskusu preleta Rokavskega preliva. Prelomni trenutek pa se je zgodil dva meseca pozneje, ko sta z bratom Josipom 25. novembra izdelala in preizkusila krhko in okorno letalo Eda I. Ta polet je veljal za prvi dosežek v tem delu Evrope, s tem pa sta se brata Rusjan zapisala v zgodovino kot pionirja slovenskega in svetovnega letalstva.

Tedaj 23-letni Rusjan je z letalom, ki so ga pri Rusjanovih imenovali leteči skobec, preletel le 60 metrov na višini dveh metrov. 12-metrski dvokrilec, ki je opravil krstni polet, je bil sicer nekoliko spremenjena izvedba prvega letala Eda I. Ta je bil izdelan po vzorcu ameriškega letala Curtiss in je imel poleg glavnega repa spredaj tudi nekakšen nastavek, podoben malemu repu. Ker se letalo v taki obliki ni najbolje obneslo, sta Edvard in Josip nato odstranila prednji podaljšek. Letalo je sicer poganjal že omenjeni motor znamke Anzani, izdelan v Franciji.

Zaradi premajhnega vzletišča in prepovedi oblasti sta bila brata Rusjan prisiljena poiskati novo vzletno polje, ki sta ga našla na Velikih Rojah v bližini Mirna. Tja sta januarja 1910 preselila vso dejavnost in s tem nehote postala ustanovitelja goriškega letališča, ki obstaja še danes.

Svoj prvi letalski dosežek je Edvard Rusjan že nekaj dni pozneje izboljšal in na višini 12 metrov preletel 600-metrsko razdaljo. V iskanju optimalne stabilnosti in letalnih lastnosti sta Josip in Edvard v mesecih po prvem poletu skonstruirala več različic letal. Tako so sledili trokrilec Eda II, nato dvokrilca Eda III in Eda IV, nadaljnji modeli pa so bili vsi enokrilni. Pri tem je sodelovala tudi njuna sestra Luisa, ki jima je pomagala predvsem s šivanjem platna za letalska krila.

Eda IV za višino 40 metrov

Edvard Rusjan je po številnih uspešnih poskusih letenja že konec marca 1910 na velikonočni ponedeljek prvič uspešno nastopil pred očmi javnosti, konec junija istega leta pa sta brata Rusjan pripravila že drugi letalski miting. Z letalom Eda VI se je tedaj 24-letnemu Edvardu uspelo dvigniti 40 metrov visoko in v širokem krogu preleteti mirnsko polje.

Dober mesec pozneje sta brata Rusjan začela sodelovati z zagrebškim poslovnežem Mihajlom Merćepom, ki jima je obljubil pomoč pri nadaljevanju njune letalske kariere. Že kmalu za tem sta se Edvard in Josip preselila v Zagreb, kjer sta septembra 1910 začela graditi letala v komercialne namene. Prvi prototip, izdelan v Zagrebu, je bil svojevrsten dosežek, saj je bilo letalo zmožno poleteti že po 28 metrih zaleta, kar je tedaj veljalo za svetovni rekord.

Kot že omenjeno pa sta z novim letalom brata Rusjan začela turnejo predstavitev po večjih balkanskih mestih in ga najprej uspešno predstavila v Zagrebu, že nekaj dni zatem, 8. in 9. januarja 1911, pa je sledila tudi predstavitev v Beogradu. Ta se je za Edvarda končala tragično, saj je nenaden sunek vetra sredi poleta odlomil levo krilo Rusjanovega letala, ki je takoj za tem strmoglavilo na železniško progo pod beograjsko trdnjavo Kalemegdan in pod seboj pokopalo pionirja slovenskega letalstva.