Štiri desetletja na dnu morja, danes buri duhove v muzeju

Razstava Enigma – skrivnostno zakulisje vojne, ki so jo odprli lansko pomlad, je rezultat enega največjih muzejskih projektov v zgodovini Parka vojaške zgodovine. Raziskovalci in muzejski delavci iz različnih institucij doma ter v tujini obiskovalcem z njo ponujajo zanimiv in poglobljen vpogled v zakulisje vojne, obilje novih spoznanj in jih spodbujajo k razmišljanju o ozadju vojnega dogajanja, tako v drugi svetovni vojni kot tudi ob aktualnih spopadih širom sveta.

"O enigmi se veliko piše, a dokaj malo razume," razlog, zakaj so se lotili razstave, pojasni Janko Boštjančič, direktor Parka in eden od avtorjev razstave. Priložnost za predstavitev te skrivnostne naprave se jim je ponudila, ko se je redek primerek mornariške enigme M4 po spletu naključij pred tremi leti znašel v njihovi zbirki. Lotili so se raziskovanja njene zgodbe, ki je precej fascinantna in jo boste izvedeli v nadaljevanju.  

"Z razstavo o enigmi poskušamo predstaviti, kako pomemben je vsak predmet kulturne dediščine in kako bogato zgodbo ti lahko odpre nek naključno najden predmet, iz katerega se zgodbe kar valijo. Enigma v muzeju pri nas na nek način konkurira tankom, letalom in vsemu železju, hkrati pa je mogoče na najbolj častnem mestu – ker sporoča, da se vojne dobiva z možgani, razumom in inteligenco," še doda.

Nemški stroj, ki je spisal zgodovino Evrope

Enigma velja za enega najbolj skrivnostnih strojev druge svetovne vojne, takoj za atomsko bombo. A pogosto pozabljamo, da je enigma v osnovi otrok prve svetovne vojne, uvodoma opozori Boštjančič. Patentirana je bila namreč že pred koncem prve svetovne vojne.

"Z razvojem radia je komuniciranje za vojaške potrebe prešlo na povsem drug nivo, težava je bila samo v tem, da je bilo slišno vsem. Zato se je pojavila ogromna potreba po dobri, učinkoviti, hitri šifrirni napravi. Več inženirjev v različnih vojskah jo je poskušalo razviti in prvemu je uspelo Arthurju Scherbiusu, ki je februarja 1918 patentiral enigmo. A prva svetovna vojna se je končala, Nemčija je izgubila, bila je demilitarizirana in enigma ni prodrla v vojsko. Šla je v komercialno rabo, prodajali so jo zavarovalnicam, bankam, podjetjem, ki so potrebovala neko stopnjo kriptiranja podatkov. Seveda pa pravega uspeha ni moglo biti, dokler ni prišla v vojsko. To se je potem v drugi polovici dvajsetih let zgodilo in je predstavljalo nekakšen preboj," pripoveduje. 

Enigma, ki na pogled spominja na pisalni stroj brez papirja, se je skozi čas izpopolnjevala, nemška vojska pa jo je varovala v veliki tajnosti, saj je predstavljala pomembno orodje za izvajanje strategije bliskovite vojne. 

V osnovi obstajata dva tipa Enigme – Enigma 1 in kompleksnejša Mornariška enigma. Enigmo 1 sta uporabljala kopenska vojska in letalstvo in je bila prvotno opremljena s tremi koluti, ki jih je bilo mogoče zamenjevati na šest različnih načinov. Nemci so konec leta 1938 v garnituro dodali še dva koluta, s čimer je nastalo 60 možnosti postavitve – naprava je s tem postala desetkrat varnejša in je omogočala 1,07 x 10 na 23. potenco kombinacij. 

V Nemški vojni mornarici Kriegsmarine so bile z enigmo opremljene vse podmornice in večje ladje, pa tudi večja pristanišča. Mornariška enigma M4 je februarja 1942 nadomestila starejšo verzijo in zagotavljala skoraj 300-krat večjo varnost kot Enigma 1. Omogočala je 3,1 x 10 na 25. potenco kombinacij. Šifrirana sporočila so med nemškimi poveljstvi in enotami, ladjami in podmornicami potovala v Morsejevi abecedi. Zahodni zavezniki so jih brez težav prestrezali, a jih niso razumeli.

Uspeli so zlomiti nekaj, kar je veljalo za nezlomljivo

Prvi, ki so se lotili dešifriranja enigme, so bili Poljaki. Za razliko od Britancev in Francozov, ki, ko so Nemci uvedli enigmo, niso mogli več slediti njihovim komunikacijam in so preprosto dvignili roke, češ, saj je vojne konec, so se Poljaki – obdani tako s Sovjetsko zvezo kot Nemčijo – zavedali, da s tem ni heca. Že zelo zgodaj so se začeli ukvarjati z nemškimi kripto zapisi, jih v začetku tridesetih let zlomili in uspešno brali enigmo vse do leta 1938, ko so Nemci enigmo izboljšali. 

"Na veliko srečo za demokratični svet so Poljaki julija 1939, torej dober mesec in pol pred začetkom vojne, povabili v Varšavo francoske in britanske obveščevalce ter jim predali ta svoj 'know how'. To je bil eden največjih prispevkov Poljske k izidu druge svetovne vojne že pred samim začetkom. Ne samo njihovo znanje in kopije enigem, zahodnim demokracijam so dali nekaj še bolj pomembnega – moralno vzpodbudo, da se enigmo, ki je pri njih veljala za nezlomljivo, da zlomiti," opisuje Boštjančič.

Čez dober mesec se je začela vojna, Britanci pa so nadaljevali delo Poljakov. V Bletchley Parku so ustanovili Vladno šolo za nemške šifre in kode. Najprej so k njim vabili ljudi z univerz, fakultet, raziskovalnih inštitucij ... Potrebovali so pametne ljudi, ne nujno izobraženih, zato je bil eden od sistemov novačenja zaposlenih tudi s križanko, ki so jo objavili v britanskem Daily Telegraphu. Septembra 1939 so začeli z 200 ljudmi, ob koncu vojne jih je bilo v Bletchleyu skoraj deset tisoč.

Razbitje enigme je eden največjih dosežkov v drugi svetovni vojni, ki je pomembno vplival na potek vojne in njen izid. "Brez dvoma bi bilo brez tega žrtev na obeh straneh bistveno več, govorimo o milijonih ljudi. Zgodovina Evrope bi bila drugačna, lahko bi celo vrgli atomsko bombo na Evropo," našteva sogovornik.

Odisejada enigme M4 – štiri desetletja v morju, zdaj v muzeju

Ker so nemški vojaki v skladu z ukazi storili vse, da enigma ne bi prišla v sovražnikove roke, je po vojni ostalo relativno malo ohranjenih naprav, izredno redke pa so tiste modela M4, ki ga je uporabljala nemška vojna mornarica Kriegsmarine. Enega takšnih lahko vidite v zbirki Parka vojaške zgodovine – gre za Enigmo z nemškega minolovca R 15, ki je bil aprila 1945 potopljen ob istrski obali.

"Minolovec R 15 je del nemškega konvoja osmih plovil, ki se premika od Trsta proti jugu Istre. Ameriška mornarica jih okoli 23. ure zazna na radarju južno od Savudrije in jih napade – zaradi nemške premoči izstrelijo samo dva torpeda proti zadnji ladji konvoja in se umaknejo, a pri tem zadenejo R 15, ki se potopi. Danes njegove razbitine ležijo na globini 25 metrov, približno tri navtične milje severozahodno od Umaga," zgodbo oriše Boštjančič.

Minolovec R 15 je potopil poročnik Claude Holloway, ki velja za enega najuspešnejših britanskih poveljnikov motornih čolnov v Sredozemlju. Za serijo uspešnih napadov na nemška plovila na Jadranu si je aprila 1945 prislužil srebrni križec za zasluge.

40 let so razbitine R 15 počivale na dnu morja, nato pa se je sredi 80 let k njim začel potapljati Zvone Kralj, legendarni potapljač, ki je zasnoval Akvarij v Piranu. 

Iz vode je izvlekel precej stvari, med drugim signalno pištolo, nadzorno ploščo iz strojnice minolovca, krožnik, čajni servis z nemškim orlom, pokrov termo posode, luč in ostanke dveh brzostrelk MP 40. Pa tudi zabojček z napravo, za katero se je izkazalo, da je mornarska različica nemške enigme. Ob njej je bila tudi knjižica s kodami, ki pa je kmalu razpadla v prah. 

Kralj je enigmo ponudil enemu od obalnih muzejev, ki pa je ni želel, zato je nadaljnjih 35 let čakala v njegovi garaži, kjer sta sol in čas naredila svoje. Leta 2020 jo je podaril svojemu mlajšemu potapljaškem kolegu Danielu Germeku, ta pa jo je z veseljem predal Parku vojaške zgodovine v Pivki. 

Šifrirna naprava je v muzej prišla v zelo slabem stanju, povsem fragmentirana in brez lesene hrastove škatle. Takoj je stekla reševalna konservatorska akcija, da bi že precej razpadlo enigmo rešili pred propadom. Postopek je bil zelo zahteven tudi zato, ker je šlo za kombinacijo različnih materialov, pove Boštjančič.

Enigma enigme: je bil na minolovcu visoki častnik s posebno nalogo?

Park vojaške zgodovine je ob pomoči Zavoda za gradbeništvo z uporabo računalniške tomografije (CT) z najdene naprave uspel dobiti ogromno podatkov, ne pa vseh. 

"Imamo njeno serijsko številko – vemo, da je bila narejena leta 1944 v Olimpiji, tedanji tovarni pisalnih strojev, in je bila, ko se je potopila, stara komaj nekaj mesecev. A kljub temu, da ji lahko sledimo vse do izvora, ostaja nekaj nejasnosti o njej. Enigma kot taka sodi na poveljniške ladje, ki lahko nudijo zadostno stopnjo zaščite, zakaj se je torej sploh pojavila na minolovcu R 15?" se sprašuje Boštjančič in upa, da bodo nekoč nekje dobili odgovor tudi na to vprašanje – enigmo enigme.

Da je pripoved o enigmi skoraj ravno tako zapletena in prepredena s skrivnostmi, kot je kompleksen njen elektromehanski sistem kodiranja, pa je prepričan soavtor omenjene razstave v Parku, izredni profesor dr. Andrej Gaspari s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. "Odkritje naprave, ki uživa že skoraj mitološki status in je tudi zato med muzealci ter zbiralci zelo iskan in zaželen eksponat, na minolovcu R 15 pred obalo Istre me kot arheologa navdušuje zlasti zaradi še vedno nepojasnjenega ozadja pojava modela M4 na plovilu nepričakovano skromnega razreda ter vzbuja ugibanja o morebitni pristnosti visokega častnika s posebnimi nalogami," je zapisal v razstavnem katalogu.

Za razstavo prejeli Valvasorjevo nagrado

In prav v dneh, ko so v Parku vojaške zgodovine slovesno praznovali 20-letnico ideje o osnovanju muzeja, je ekipo razveselila novica, da njihova razstava Enigma – skrivnostno zakulisje vojne prejme letošnjo Valvasorjevo nagrado za enkratne dosežke. Projekt zajema tako samo pridobitev dragocenega eksponata kot njeno zahtevno konservacijo, obsežno raziskavo zgodovinske teme in usode pridobljenega eksponata ter pripravo razstave in razstavnega kataloga. 

V Parku vojaške zgodovine so ponosni, ob prejemu prestižne nagrade Slovenskega muzejskega društva pa so se zahvalili vsem, ki so sodelovali pri tem obsežnem muzejskem projektu.