Številni interesi za helikoptersko reševalno službo v Sloveniji

NSi je pred kratkim sklicala tiskovno konferenco, na kateri je Robert Sabol, sicer zaposlen na UKC v Ljubljani, opozoril na nekatere ovire, s katerimi se spopada helikopterska nujna medicinska pomoč v Sloveniji (HNMP). Predstavil je kritike na medresorsko delovno skupino vlade, ki preučuje možnosti in ukrepe na področju HNMP. Delovna skupina že leta išče rešitve, sestaja se bolj malo, a odgovora nikakor ne ponudi, čeprav Slovenija še vedno nima namenskih helikopterjev za HNMP, ki jih potrebuje.

Robert Sabol je zelo aktiven pri reševanju problematike helikopterske reševalne službe, a kot so nas opozorili nekateri sogovorniki, najverjetneje ne zgolj iz altruističnega vzgiba. Sabol sodeluje s hrvaško-italijanskim podjetjem EliAdriatik, na LinkedInu ima zapisano, da dela pri poslovnem razvoju podjetja. EliAdriatik je v lasti italijanskega podjetja EliFriulia, ki izvaja helikoptersko reševanje v Italiji in ponuja storitve za druge države. Sabol v ekipi, v kateri je tudi vodja prodaje EliAdriatik Edi Furlan, redno odhaja na predstavitvene lete v druge države in opozarja na nevzdržen sistem v Sloveniji. Na tiskovni konferenci se je sicer predstavil kot reševalec na UKC Ljubljana. 

Povezave Sabol ne skriva, posnetke s predstavitev in prednosti helikopterja EC145, ki ga uporabljajo v EliFriulia, redno objavlja na družbenih omrežjih. Ko so nastopali na hrvaški nacionalni televiziji, se je Furlan mudil v ozadju, medtem ko Sabol in drugi predstavljajo prednosti takšnih helikopterjev. EliFriulia te lete redno izvaja, gre za marketinške predstavitve, na katerih ponujajo svoje storitve za države, ki takšne službe nimajo na voljo.

Primer zavajanja, ki se je predstavil na tiskovni konferenci NSi, je bil glede "neuporabnosti" in "neučinkovitosti" zdajšnjega sistema, ki naj bi se zgodil 4. januarja letošnjega leta. Sabol je na tiskovni konferenci povedal: "Velikokrat so podvojene, potrojene intervencije. Nazadnje se je to zgodilo 4. januarja. Ko je helikopter letel z inkubatorjem na Ptuj, sta bili dve akciji gorskega reševanja, in helikopter ni bil na voljo."

Sabol je uporabil nenavaden primer, saj smo njegovo trditev preverili in eno od akcij, ki jo je predstavil na listu, kopiramo v celoti: "Ob 11.31 si je na poti na Malo Grmado, Občina Dobrova - Polhov Gradec, pohodnica zvila gleženj. Gorski reševalci GRS Ljubljana so poškodovanko na kraju oskrbeli, prenesli v dolino, kjer so jo v nadaljnjo oskrbo predali reševalcem NMP." Mala Grmada je 853 m visok lepo dostopen vrh, šlo je za zvit gleženj. Bi bila uporaba helikopterja za reševanje upravičena? Združeni operativni center in reševalci so mislili, da ne, saj klica letalski enoti ni bilo.

Delno ali neresnični podatki ne koristijo nikomur

O nedostopnosti helikopterjev 4. januarja 2020 smo vprašali tudi vojsko, ki nam je odgovorila, da "so iz združenega operativnega centra dobili ob 9.37 klic za Zagorje, kjer je bila nesreča. Ob 9.44 so zaradi smrti poškodovanega preklicali let. Tisti dan je bil samo še en klic, ob 11.15 za prevoz inkubatorja. Vsi helikopterji, ki jih zagotavljamo, so bili na voljo."

Vojska ima vsak dan v 15-minutni pripravljenosti dežurni helikopterski posadki za potrebe reševanja v gorah in izvajanja helikopterske nujne medicinske pomoči na vojaškem delu letališča Jožeta Pučnika na Brniku in letališču Edvarda Rusjana v Mariboru ter helikopter v 120-minutni pripravljenosti na letališču v Cerkljah ob Krki. Torej sta v 15 minutah v zraku dva helikopterja, v 120 minutah pa aktivirajo tudi tretjega. Povprečen čas od klica do poleta je manj kot 10 minut, kar je primerljivo z drugimi evropskimi reševalnimi helikopterji. Prav tako ne drži izrečeno, da sta na voljo samo dva vojaška helikopterja, na dnevni rotaciji so trije, pa tudi več, če bi to bilo potrebno. V poletnih mesecih vojska, zaradi povečanega števila reševanj, na Brniku zagotavlja še tretji helikopter za reševanje. Tako so v poletnih mesecih trije helikopterji v 15-minutni pripravljenosti, v Cerkljah pa še vedno čaka v pripravljenosti četrti. 

Pogosto je, da helikopterjev ni in je treba čakati; enake argumente in razloge smo našli tudi na ADAC-ovih poročilih, ko zahteva ni mogla biti izpolnjena, ker so bili helikopterji v uporabi ali pa so letenje onemogočale vremenske razmere. Ne vojaški ne civilni pilot ne bosta poletela v razmerah, ki niso varne za letenje. V Nemčiji je v sklopu sistema letečih rešilcev približno 80 helikopterjev, primerljivo z dvema helikopterjema (pogojno tremi), ki so na dan na voljo v Sloveniji. V poletnih mesecih je to razmerje še ugodneje. 

Cene nihče ne ve, medresorska skupina pa še vedno išče odgovore

Na tiskovni konferenci je Sabol skrivnosten tudi o stroških. Kot pravi, "so ocenili stroške zdajšnjega sistema za reševanje na šest milijonov evrov. V tujini, kjer sem zbiral izkušnje s helikopterskim reševanjem, stane namenska baza, s kompletnimi stroški, dva do 2,5 milijona evrov." Predstavi, da bi potrebovali tri baze, štiri helikopterje, tako da bi se stroški na leto gibali okrog 7,5 milijona evrov. V to ceno pa nista všteta nakup helikopterjev in dejstvo, da ti helikopterji ne bi sodelovali v sistemu gorskega reševanja – bili bi zgolj za nujne paciente in poškodovane, kar uporabe vojaških helikopterjev ne bi zmanjšalo, zgolj ustvarilo vzporeden, najverjetneje zaseben helikopterski sistem, ki ga zagovarja NSi.

Dejstvo, o katerem smo pisali pred letom dni, je, da HNMP v Sloveniji ni pravilno urejen in da medresorske skupine ne opravljajo svojega dela, saj že 10 let čakamo na rešitev, ki bi zagotovila reševalne helikopterje, ki bi imeli vgrajeno vso medicinsko opremo, ki ne bi bila modularna. A predstavitev sistema, ki naj bi razpadal in naj bi ljudje v njem umirali, po najmanjši analizi ne drži, zato se je treba vprašati, od kod interesi za takšne objave.

Interesi za zasebnike, ki izvajajo helikopterske lete

Helikopterski poleti se za večino izplačajo, saj, razen če je podjetje neprofitno, to vedno zahteva svoj delež. To je med glavnimi razlogi, ki jih uporabljajo državne institucije, da ne dodelijo koncesij zasebnikom, drugi pa je ta, da zdajšnji sistem deluje.  

Kabinet predsednika vlade so leta 2019 obiskali tudi predstavniki podjetja Hel-Air, ki bi prav tako želeli javni razpis, prek katerega bi lahko sodelovali pri zagotavljanju HNMP, prav tako je bil pri istem kabinetu kot lobističen stik zabeležen obisk javnega uslužbenca UKC Ljubljana, tema je pa prav tako bila zagotavljanje HNMP. Hel-Air je v Sloveniji znan po tem, da je leta 2007 vložil kazensko ovadbo zoper vlado in takratnega zdravstvenega ministra zaradi sprememb na področju helikopterske nujne medicinske pomoči.

Prvi, ki so prevzemali delo helikopterskega reševanja oziroma prevozna bolnikov, so bili policijski letalci, postopoma tudi vojska. Država je nato leta 2006 zagnala projekt HNMP s pogodbenim zunanjim sodelavcem – AMZS. Ideja je prišla iz nemške ureditve, saj tamkajšnji ADAC izvaja levji delež helikopterskih reševalnih operacij. Druga največja je neprofitna organizacija NDR, z 12 helikopterji pa sodeluje tudi ministrstvo za notranje zadeve.

1. decembra 2006 je AMZS začela izvajati HNMP, a je za podizvajalca izbrala Flycom – zasebno podjetje, ki opravlja komercialne lete tudi danes. Z državo sodeluje predvsem za naročila manjše vrednosti – kartografske storitve. Sodelovanje z AMZS oziroma Flycomom se je končalo 13. januarja 2007 (manj kot dva meseca), saj so ti začeli leteti brez prave podpisane pogodbe z ZZZS, verjeli so na besedo ministru Andreju Bručanu. ZZZS se z izbiro AMZS/Flycom ni strinjal, saj je, po besedah takratnega direktorja zavoda Boruta Miklavčiča, ta dražja od policijskih oziroma vojaških helikopterjev.

Danes številni trdijo, da bi bilo reševanje z namenskimi helikopterji cenejše, a ne obstajajo izračuni, ki bi jih javnost lahko videla. Pri letenju z vojaškimi helikopterji Mors zaračuna približno 2.600 evrov za letenje z Bellom, na papirju je letenje z namenskim helikopterjem EC145 okrog 2.200 evrov, a ta znesek ne zajema fiksnih stroškov – ti so bili glavni "krivci" za neuspešnost sodelovanja s Flycomom. Prav tako je treba dodati, da so bili dejanski izplačani stroški vojski za uro letenja okrog 40 evrov na minuto, kar je nižje od zahtevanega zneska – ta se torej giblje okoli 2.400 evrov na uro letenja.

Cena 2.200 evrov je prava, če helikopter leti določeno število ur na leto. Če ne leti, se cena ure letenja po navadi prek dodatnih "fiksnih" stroškov dviguje. Operater mora plačevati posadke, stroške vzdrževanja, goriva, opreme in še drugih "odhodkov". Z izjemo goriva in manjših vzdrževalnih stroškov ostali stroški ne izginejo – in pri majhnem številu reševanj, kot jih je imel Flycom, so bili ti višji. Pomembno je poudariti, da v vojski niso navdušeni nad izvajanjem HNMP, saj to tudi ni njihova primarna naloga, so del sistema, ki bi do zdaj že moral biti rešen.  

Eden od argumentov v prid temu, da HNMP v Sloveniji izvaja vojska, je že vsa leta, da vojaški piloti v praksi vzdržujejo svojo pripravljenost na letenje, in to na bolj varen način, kot če bi sodelovali v mednarodnih misijah. Drugi argument v prid vojski pa je, da tako javni denar za vzdrževanje helikopterjev pokrije tudi javno korist. A ti argumenti najdejo tudi protiutež, saj vojaška plovila ne izpolnjujejo vseh zahtev, ki jih je podala Evropska unija.