Za začetek najdražja izjema, ki nikakor ne more pristati. Razkošno vladno letalo falcon. Izbrali so, po nakupu so tudi na vladi tako izračunali, predrago letalo, za katerega še danes ne vemo prav dobro, kaj bodo z njim počeli. Generalni sekretar vlade Mirko Bandelj pojasnjuje, da je pri falconu zgodba izključno politična. Deset let je bral razne analize, poslušal ugotavljanja, kako država letalo rabi in seveda politika se je v nekem trenutku odločila, da letalo potrebuje in kasneje se je ista politika premislila, še dodaja Bandelj. Falcona v Sloveniji še ni, pravzaprav sploh ni jasno kje je, zapravili so devet milijard tolarjev, za razsipnost ni odgovarjal nihče.
Policijski čoln - policija ga je kupovala pet let in objavila sedem javnih razpisov, ki mimogrede niso zastonj. Sežansko podjetje Jadran je dobilo posel vreden 176 milijonov tolarjev in pol. Čoln je zamujal tri mesece, zapletali pa so se tudi pri rečeh, kot sta na primer velikost in barva črk napisa policija na čolnu. Velikih morskih valov ne bo premagoval. Ko se je prvič napotil v slovensko luko, ni priplul zaradi slabega vremena.
Medicinska oprema – ali kako so kupovali plenice za odrasle, ki jih uporabljajo v bolnišnicah in domovih za ostarele? Trije javni razpisi so se tako razvlekli, da je Zdravstvena zavarovalnica uspela v desetih letih, toliko časa je namreč kupovala predrage plenice, preplačati debelo milijardo tolarjev. Kar je več, kot je stala ena izmed zadnjih zapravljalnih afer - operacijske mize. Obnove miz so se lotili brez javnega razpisa in zanje odšteli 152 milijonov tolarjev. Preveč? Bandelj meni, da je šlo za klasično kršitev predpisov v zvezi z izvajanjem javnih naročil.
Boštjan Penko, direktor Urada za preprečevanje korupcije, je povedal, da se o zdravstvu zadnje čase veliko govori, vendar misli, da so morda druga področja, ki so v tem trenutku celo družbeno bolj nevarna za celoto. Kje je torej še slabše? Penko pojasnjuje, da iz njihovih virov izhaja, da je področje javnih naročil najbolj obremenjeno s korupcijo na nivoju lokalne samouprave, potem pa še na področjih kot je gradbeništvo, urbanizem, prostorsko načrtovanje in podobno.
Andrej Dolinšek, predsednik Urada za javna naročila, pa meni, da je to zelo možno na področjih, ki so zelo zahtevana javna naročila. Na področju neke prehrane sicer zelo težko, na primer pa na področju softwara, kjer tudi javni naročnik zelo težko ugotovi, ali je res na trgu samo en ponudnik, ali jih je več.
Na primer - kako je davčni urad izbral ponudnika za pripravo elektronskega oddanja dohodnine? Gradnja avtocestnega križa - skoraj desetletje ga gradijo, namenjajo mu milijarde davkoplačevalskega denarja, avtocestnega križa pa še ni. Torej ali v Sloveniji lahko izpeljemo postopek javnega naročila brez zapletov? Poznavalci se strinjajo, da načeloma sicer lahko, zakonodaja, ki je sicer potrebna sprememb, to omogoča. Pa vendar, zakaj se potem skoraj četrtina javnih razpisov ponesreči?
Dolinšek je mnenja, da nam manjka ta kultura gospodarjenja z javnimi sredstvi, in tako povezava tudi z davkoplačevalci. Tomaž Vesel iz državne revizijske komisije pa meni, da velik del problema sloni tudi na naročnikih, ki zahtevajo včasih izpolnjevanje zelo zahtevnih pogojev.
Bandelj pa odgovarja, da bi to lahko na nek način primerjali s situacijo v Kliničnem centru, kjer bi skozi celo desetletje razvijali samo patologijo, nič pa vlagali v ginekologijo, pediatrijo, kirurgijo in podobno. In na koncu bi vedeli zmeraj več vzrokov za bolezni, zmeraj več bolezni bi poznali, vendar stanje pa na ta način ne bi bilo nič drugačno, še pojasnjuje Bandelj.
Državna revizijska komisija je letos obravnavala že 300 zahtevkov za revizijo javnih naročil. Le polovico jih zavrnejo, z ostalimi pa je, trdi statistika, nekaj narobe.
