V času božično-novoletnih praznikov se številni znajdejo pod velikim stresom. Kaj bomo komu kupili, kdaj bomo vse zavili, kaj bomo kuhali in kakšen bo račun za vse dobrote, ki jih bomo bližnjim postavili na mizo. Prav zaradi vseh misli o tem, kaj vse je še za postoriti, pogosto sploh nismo prisotni v trenutku in zato tudi ne uživamo, večkrat pa si s prekomernim razmišljanjem (overthinkanjem) povzročamo še dodatne preglavice. 

Katarina Cerar Bajde, predsednica Društva za razvijanje čuječnosti, se strinja, da nas doseganje začrtanih ciljev lahko kdaj zanese. "Kaj hitro se lahko zgodi, da smo z mislimi bolj ali manj vedno en korak pred telesom: ko nakupujemo hrano, že razmišljamo o nakupih daril, ko nakupujemo darila, razmišljamo o kuhanju. Ko smo doma in se spravimo kuhat, razmišljamo o tem, kako bomo uredili prostor, ali bo vsem všeč to, kar smo pripravili," pravi in pojasnjuje, da nas to psihično izčrpava, hkrati pa težje prepoznavamo, kako se v danem trenutku počuti naše telo. "In še več, dejansko slabše zaznavamo svet okoli sebe in tako lahko zamujamo stvari, ki nas lahko krepijo," je pripomnila. 

Prav vsak se je že gotovo znašel v situaciji, ko je tako hitel skozi dan, da je le bežno zares videl celo ljudi, ki so mu najbližje – svoje družinske člane, prijatelje. "Morda je ena od primarnih stvari, ki jo lahko naredimo zase in za bližnje, da si vzamemo prav vsak dan vsaj nekaj trenutkov, da članom družine, partnerju ali prijateljem pogledamo v oči, za nekaj trenutkov pogledamo njihov obraz, kot da ga vidimo prvič, radovedno in prijazno," svetuje Cerar Bajdetova in dodaja, da smo pri tem lahko pozorni na to, kako se ob tem počutimo. "Pogosto lahko prepoznamo občutek topline, ljubezni," je spomnila.

Za spremembe v odzivanju živčnega sistema potrebujemo od 30 do 40 sekund

"Ko smo v družbi in ko se zgodi nekaj res prijetnega, si lahko nudimo zanimive in čudovite trenutke s tem, da se namenoma zavemo, kaj se dogaja, kako se ob tem počutimo. Lahko se zavemo občutij telesa, zaznav v okolju, zvokov, barv, vonjev ... in si dovolimo vsa ta občutja tako rekoč vdihniti vase, v telo in dušo," razlaga. Nevrološka stroka pravi, da traja 30 do 40 sekund, da nam zavedanje in vtisnjenje dogodka na tak način dejansko ustvarja spremembe v odzivanju živčnega sistema, je pojasnila. 

"Predvsem je izjemno pomembno, da se zares globoko zavedamo, da je največ, kar lahko ponudimo sočloveku, naša prisotnost, pa naj se sliši še tako klišejsko. Če nas pretirano skrbi, kaj in kako stvari potekajo, da smo nervozni in napeti – takrat nismo dobra družba," pravi. Blagodejno tako za nas kot za naše najdražje je po njenih besedah torej, da si vzamemo nekaj minut za regeneracijo, sprostitev, počitek.

Ali zares uživamo v božični pojedini ali se zgolj nabašemo do sitega?

Med prazniki gotovo ne manjka niti dobre hrane. Pa v njej res uživamo ali se samo na hitro nabašemo, tako da se komaj premikamo? Morda bo naša izkušnja uživanja v hrani, če jo pojemo na čuječ, radoveden in odprt način, boljša. 

"Ko imamo hrano pred sabo, je lahko zelo zanimivo in osvežujoče dobro pogledati, videti barve, odtenke barv, linije, teksturo, sence, ki nastajajo. Pa vonji, opažanje, kako se naš organizem odziva na dražljaje. Lahko izberemo, da zavestno ostajamo z okusom, vsaj nekaj trenutkov, preden se posvetimo sogovorniku," svetuje predsednica Društva za razvijanje čuječnosti. 

Tako namreč postane hrana bolj živa, z več okusa, bolj zadovoljujoča. Ko na tak način okušamo hrano, pravi, lahko včasih opazimo določene spomine, asociacije. "In tudi to je čuječno – opazili smo, da so misli prišle, si jih potrdimo in potem znova usmerimo pozornost nazaj k hrani." 

Kako ustaviti premlevanje brez konca (overthinkanje)?

V tem času, ob koncu leta, se pogosto lotimo raznih refleksij. Kot pojasnjuje sogovornica, je eden od namenov premišljevanja o naših preteklih dejanjih zagotovo to, da bi se iz spoznanega nekaj naučili, da bi morda v prihodnosti storili nekaj drugače, kot smo, če nam ravnanje ni prineslo želenih rezultatov. "Je nekako naravna težnja človeka," pravi. 

Pa vendar nas lahko takšno razmišljanje pripelje do premlevanja, ki nima nekega konca, ki ni konstruktivno, a se nas drži in se nam zdi, kot da mu ne moremo uiti. "Pomembno za nas ljudi je, da se zavemo, da nam je to vsem skupno, da ni nekaj narobe s posameznikom, da se mu to dogaja," razlaga. Ko sprejmemo dejstvo, da smo se ujeli v krog razmišljanj in da smo eden od številnih ljudi, ki se jim to dogaja, je lahko zelo razbremenjujoče, da si vzamemo nekaj časa, morda 5, 10 minut, in preprosto zaznavamo svoj dih, svetuje. 

"Vsakič, ko opazimo, da smo znova začeli razmišljati – in to se lahko zgodi zares hitro – načrtno znova prenesemo pozornost na dih. Na tak način zavestno ustvarjamo kratke premore v miselnih tokovih," pravi in dodaja, da ti premori z vadbo postajajo daljši. Med premori se lahko zavemo, da imamo možnost odmakniti se od misli ali da obstajajo še neki drugi vidiki situacije, ki jih prej nismo opazili. "Največja dobrobit te vaje pa je opažanje, da smo se nekoliko umirili, in ko je človek umirjen, je lahko vse drugače," je še povedala. 

"Tako miselno delo v nas sproža živčne in hormonske odzive, ki blagodejno vplivajo na telo in um"

Nekateri iz takšnih ali drugačnih razlogov praznikov ne preživljajo v krogu bližnjih, ampak ostanejo sami. "Ko smo fizično ločeni od najdražjih, je lahko, v nasprotju z ostajanjem z žalostjo, ker z bližnjimi nismo skupaj, lep način tkanja bližine tak, da si namenimo nekaj minut in si v misli prikličemo drago osebo," pravi Cerar Bajdetova in dodaja, da osebi nato v mislih nekajkrat prijazno zaželimo, da bi bila srečna, zdrava in mirna – ali pa druge želje, odvisno od situacije. 

"Tako miselno delo v nas sproža živčne in hormonske odzive, ki blagodejno vplivajo na telo in um, medtem ko razumljivo, a avtomatično razmišljanje o neprijetni situaciji, v kateri smo se znašli, v nas sproža tesnobnost in izločanje hormonov, ki nam slabšajo kakovost življenja," je pojasnila. Cilj vaje ni, da bi zanikali naš težaven položaj, pač pa gre za načrtno in namensko gojenje prijaznosti in ljubeznivosti. S takšnim prakticiranjem bomo tudi takrat, ko bližnje znova srečamo, drugače naravnani, bolj ljubeznivi, je še dodala. 

Sicer lepe želje lahko namenimo tudi sami sebi. "Včasih je to težko in takrat si lahko rečemo: naj se naučim imeti rad/a sebe, naj se naučim biti prijazen/na do sebe. Tudi na ta način si ustvarjamo notranje okolje, ki nas podpira – v nasprotju z nenehnim razmišljanjem, kaj je narobe z nami ali svetom. Podporno notranje okolje nam bo pomagalo pri soočanju z izzivi in pri oživljanju sreče. In vsi si želimo biti srečni, globoko in pristno srečni, kajne?" je še povedala Cerar Bajdetova. 

Namen programov čuječnosti je opolnomočenje posameznikov, da v sebi najdejo poti in načine, kako se soočati s težkimi trenutki ter hkrati tudi, kako prepoznavati in se naužiti prijetnih, dobrih trenutkov v vsakdanjem življenju. Gre za strokovno preverjene programe, ki jih izvajajo ustrezno izobraženi mentorji, sporočajo iz društva.