Turobno torkovo jutro. Še en s strahom, a hkrati tudi upanjem prežet dan. Za 13-letno Marijo, ki bije boj z zahrbtno boleznijo, in njeno mamo Špelo Arh Marinčič. Zdravi se na hematoonkološkem oddelku. Že od poletja sta tukaj, v sobi na Pediatrični kliniki. V bolečinah, stresu, a odločeni, da zmagata. Še pred dvema letoma so bili kljub bitki otrok in njihovih staršev, kljub žalosti, trenutki veselja, smeha, pristnih objemov. Danes tega ni več. Tveganje za okužbo je preveliko. Dotiki z najbližjimi so možni le preko ekranov, šip.
Kot pove Marijina mati, zna biti zelo težko, predvsem pred kakšnimi posegi ali pa, ko so kakšni slabši dnevi, ko se otrok ne počuti dobro, ko nimaš kaj narediti. Zahvalila se je celotnemu timu, ki skrbi za njih. Na pediatriji strogi ukrepi namreč veljajo vse od izbruha koronavirusa. Tudi zato so stiske staršev, ki morajo biti otrokom v oporo, izjemne. Ne le šok ob diagnozi, ob pogledu na hudo bolnega otroka, pač pa tudi čisto po človeški plati, ko so zaprti med štiri stene, njihovo gibanje je izjemno omejeno, ne smejo niti na sprehod po svežem zraku.
Vem, da je težko, a v tej izjemni situaciji je to nujno, je jasen strokovni direktor Pediatrične klinike dr. Marko Pokorn. Pove, da občuduje starše, ki ob tej težki otrokovi bolezni tudi zdržijo to bivanje v sobi, seveda po drugi strani je pa to tudi zagotovilo, da bodo otroci obravnavani kar se da kvalitetno in da ne bo nekih okužb znotraj bolnišnice, ki bi potencialno seveda lahko otroka dodatno ogrozile.
Tudi pediatrije, ker njihove medicinske sestre že kar nekaj časa pomagajo na covidnih oddelkih, kadrovska stiska ni zaobšla. Takšna je slovenska covidna realnost, posledica pomanjkanja osebja, a še zlasti katastrofalne epidemične statistike, visokih številk okužb, slabe precepljenosti.
Pozabili smo, kaj je solidarnost, občutek za skupnost, že dlje časa opozarja Anica Mikuš Kos, pediatrinja, otroška psihiatrinja, humanitarka, ki je življenje posvetila duševnemu zdravju otrok, mladostnikov, družinam v stiski.
Že 20 mesecev se slovenski zdravstveni sistem lomi na eni točki: pri bolnišnični oskrbi covidnih bolnikov
Posnetke z intenzivnih enot gledamo že tedne, mesece. A zdaj je povsem nedvoumno: posledice že tako prenatrpanih oddelkov ter zdesetkanih in izčrpanih ekip bodo, če se razmere ne umirijo, neprizanesljivo krute. Kot pove vodja DTS dr. Marko Žličar, je njegov največji strah, da bi bil postavljen pred odločitev, koga sprejeti in koga ne.
Vodja intenzivne terapije Splošne bolnišnice Novo mesto dr. Marko Kmet o tem strahu pove: "Da bo prišel bolnik, ki mu ne bomo mogli ponuditi ne postelje ne ventilatorja in bo treba iskati neke rešitve, ki so slabe oziroma resnično zasilne. To je trenutno naša največja ... ne strah, ampak v bistvu že kar fobija, ker so ti scenariji tako rekoč pred vrati."
Na petkovo dopoldne v novomeški bolnišnici prostih postelj na intenzivnem oddelku za zdravljenje hudo bolnih covidnih bolnikov ni več. Kako je videti delo sester na tem oddelku? Nenehno tekanje od pacienta do pacienta, vmes pa piski, ki jih ne smejo preslišati.
"Vsaka skrbi za šest kritično bolnih intubiranih pacientov. Njihovo stanje se lahko iz minute v minuto tako poslabša, da lahko celo umrejo. Včasih zgleda delo sestre, tako da skače od enega do drugega, menjava infuzije, ker samo piskajo, ker to so zdravila, ki so pomembna za življenje, in če ne sliši sestra in če ne vidi, kdaj eno zdravilo steče, je to lahko zelo usodno za pacienta. To so razmere, kjer dejansko iščemo postelje in aparature za vsakega bolnika posebej. In ti občutki so za nas novi, so pa izredno slabi in si močno želim, da do konca kariere nam ne bi bilo treba česa takega znova doživeti."
Nataša Piletič, v.d. pomočnice direktorice za zdravstveno nego Splošne bolnišnice Novo mesto, pove: "Nihče nas pravzaprav na to obdobje ali pa na tako situacijo ni pripravil, vendar smo danes prisiljeno hote ali nehote biti pod drobnogledom ljudi, ki mogoče ne vedo oziroma si upam trditi, ne poznajo razmer v zdravstvu, niti ne vedo, pod kakšnimi pogoji delamo v zdravstvu."
V tako imenovanem diagnostično-terapevtskem servisu, prostorih, ki so jih v UKC Ljubljana uredili ad hoc, za zdravljenje covidnih bolnikov, se pridružimo nočni izmeni. Hale, postelje, kisik, cevke, ventilatorji in bolniki. Vseh starosti. Bolnik ob bolniku, vsak s svojo zgodbo, svojo usodo.
Bitka s covidom vpliva na duševno zdravje mladostnikov
In še ena, ko govorimo o zdravju naše družbe, še zdaleč ne nepomembna posledica leto in pol dolge virusne more. Bitka s covidom je zelo močno zarezala v življenja otrok, mladostnikov, vplivala na njhovo duševno zdravje. Doktorica Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo, je povsem neposredna: "Trenutno so v službi za otroško psihiatrijo zelo težke razmere, mi se s takim navalom še nismo srečali, kot se srečujemo zdaj, ambulantne službe so v letošnjem celotnem letu praktično na 200-odstotni realizaciji."
Prekinjena vsakodnevna rutina, pomanjkanje druženja s sovrstniki, veliko časa pred zasloni, na spletu, zaradi šolanja na daljavo načet učni uspeh ... vse več je zato tesnobnosti, depresivnih stanj, obupanosti, osamljenosti, zmanjšana je možnost prilagajanja. Gre za generacije, na katerih bo naša družba slonela v prihodnosti, je jasna doktorica Anderluhova.
Kako vrniti zaupanje?
Kako torej vrniti zaupanje? Zmoremo naprej? Kako iz te krize iziti boljši, bolj povezani? V kakšni Sloveniji želimo živeti? Dr. Žličar, vodja diagnostično-terapevtskega servisa, razmišlja, da je tisto, kar nas lahko reši, v bistvu neka skupna družbena odgovornost, odgovornost in skrb do sočloveka, soseda, prijatelja, družinskega člana, konec koncev cele skupnosti, v kateri živimo.
KOMENTARJI (289)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.