Štajerska smučarska 'čaga' in travnati padci

Na koledarju je zadnji dan septembra, sedežnica vozi pa tako kolesarje, za katere je še vedno sezona, kot smučarje, ki so jo nekoliko prehiteli. Tisti, ki so prišli v bike park in ne vedo, za kaj gre, okoli poldneva nekoliko začudeno pogledujejo tiste, ki se počasi začenjajo preoblačiti v smučarsko opravo.

Med njimi je tudi Majna s svojim pisanim smučarskim pajacem, ki je bil zaščitni znak nekih drugih časov. "Nekoč je bil mamin, moja babica pa vse stvari lepo spravlja in ohranja, tako da sem ga našla enkrat pred par leti in od takrat je moj. Nosim ga tudi na običajno smučanje, ne samo za posebne priložnosti," se smeji. In tako doma kot v tujini, nazadnje je z njim smučala v avstrijskem Bad Kleinkircheimu. "Velikokrat se zgodi, da kdo za mano zavpije "jugo" ali pa "retro"," pravi.

Oprave, ki si jih oblačijo udeleženci tekmovanja, so namreč iz zlatih časov, ko se je začela med narodom rojevati ljubezen do belih strmin. Retro slog spominja še na neko drugo prireditev, ki je v zadnjih letih v Sloveniji postala zelo priljubljena. Nič čudnega, saj tako za gnanjem legendarnih ponijev na vrh Vršiča kot za smučanjem po pohorski travi pravzaprav stojijo isti ljudje. "Želim tudi sam preizkusiti vse, kar počnemo, morda dati informacije s terena, kaj je treba popraviti za prihodnja leta," pravi adrenalinski navdušenec Simon Rožnik, ko presmuča travnato progo. 

"Sprva sem govoril, da bi bil Laško Pohorski smuk lahko nekakšen brat Red Bull Goni ponyja, ampak menim, da je lahko to tudi svojevrsten dogodek, saj je smučanje še vedno v krvi Slovencev. Zlate lisice zdaj tukaj ni več, zakaj torej ne bi naredili vsaj neke žurke na smučkah, na starih elankah, z Bojanom Križajem, Urško Hrovat. Zakaj ne bi naredili ene 'čage' v Mariboru?" razmišlja direktor Extrema.

Z glavo na travo

Prav slog smučanja, v katerem je v 80. letih prejšnjega stoletja kraljeval Križaj, je v resnici najbolj primeren za smučanje na travi. "Je kar zahtevno, moraš znati prestopati na smučeh, zdaj pa imamo carving, ko se samo malo uležeš gor in dol z boki," ponazori Rožman. Pravi pa, da je bila letošnja proga boljša, dva tedna prej so začeli kositi, da je trava bolj zrasla, pustili so je nekoliko več in je šlo precej hitreje. "Če je premalo trave, nastane blato, ki upočasnjuje, trava pa da pospešek," pojasnjuje. Travnato progo so pred začetkom dodobra namočili s pomočjo vode, ki je pršela iz snežnih topov.

Bojan Križaj sicer pravi, da je o zelenici vedno razmišljal, da je bolj primerna za golf. Legenda slovenskega smučanja se bori s poškodbami: "Glava bi še vedno rada, telešček pa ne tako zelo," je dejal. Še vedno pa se spravi na smuči, kadar je le možno, pazi le, da so pogoji dobri. Tokrat se ni, saj pravi, da sta smučanje po snegu in smučanje po travi dve različni stvari.

Je pa za 24ur.com dejal, da se je tudi sam že preizkusil v tem. "Enkrat na Škotskem po končani karieri. Na umetni travi je lažje, na pravi travi pa je bolj boj za preživetje kot kaj drugega," pravi. "Dejstvo pa je, da je to zabava in ljudje so pripravljeni narediti marsikaj, a treba je biti previden, saj je lahko tudi nevarno," opozarja.

Reševalci so imeli delo že s prvo skupino, ki se je odpravila na štart proge z 20 vratci. Udeležence so razdelili v skupine po štiri, po vzoru tekmovanj v smučarskem krosu pa so se vsi na progo podali hkrati. Enemu izmed Planiških garačev, kot so si nadeli ime, ni uspelo priti do cilja, zaradi padca po skoku kmalu za štartom so ga morali po hribu navzdol spraviti dežurni gorski reševalci in ga predati v zdravniško oskrbo.

Drugi Planiški garač Grega Merhar je skozi cilj prišel peš. Pri skoku mu je odtrgalo smučarsko vez, padel je, vendar vztrajal in dosegel cilj na svojih nogah. "Če sneg ni leden, je padec na travi veliko boljši," pove. Pri svojih smučeh namerava vztrajati, shranil jih je še iz osnovnošolskih časov. Že takrat pa so bile rabljene, zato je na njih ime Boštjan. Ko bo konec tekme, bo poskusil najti odtrgani del, sicer pa bo kupil druge vezi in pripravil smuči za prihodnjo travnato epizodo. 

"Mali, lepo šolsko se odpelji," naroči Sašo svojemu 17-letnemu sinu. "Počasi pojdi, v ponedeljek imava letalo za Maroko," ga spomni. Pet dni se bosta tam vozila z motorji, nam razloži, ko tudi sami prilezemo do štartnega položaja, da bi spremljali, kako se bodo tekmovalci pognali na progo. 

"Do tukaj dol je šlo," Majna v maminem retro kombinezonu, ki ga je shranila babica, pokaže z roko do Trikotne jase, od koder so se spustili do štarta. "Bomo videli, težišče je treba dati najbrž bolj nazaj, da bolj leti," razmišlja.

Živi dokaz za to, da tudi travnata proga lahko povsem zasvoji, je Blaž. V prvem teku si je tako uničil star smučarski čevelj, da z njim ni več mogel nastopiti. Vendar si je tako želel ponovno na progo, da je uradni napovedovalec po mikrofonu pozival "dobre duše", ki bi Blažu morda lahko odstopile svoj smučarski čevelj številka 45.

Obstal je v ciljnem izteku skupaj s smučmi, ki so nosile nalepko Kranjska Gora 1979. Njegov oče jih je odkupil od nekoga, ki je z njimi takrat tekmoval na Vitrancu, je dejal.

Nostalgija zlate lisičke

Starih časov pred mikrofonom v Areni se spomni tudi Urška Hrovat. Smučanje v Mariboru ji bo do konca življenja ostalo v spominu, zmagati pred tako množico ... Slovenske navijače je v delirij spravila leta 1994. 

"Zagotovo se je vedno lepo vrniti. Nisem pa tip človeka, ki bi živel na lovorikah iz preteklosti, da bi denimo zjutraj, ko sem stopila sem, dejala, vau, leta tega in tega sem pa tukaj zmagala, bilo je 60.000 ljudi. Zdi se mi, da moraš stvari, ki so bile nekoč narejene, pustiti za seboj in stremeti k izzivom, ki ti prihajajo nasproti v življenju," razmišlja. 

Arena ji je sicer dobro znana, saj so imeli poleg zimskih tekem in treningov tukaj tudi poletne kondicijske priprave. Priznava sicer, da je bila kot ljubljanska tekmovalka bolj vezana na Kranjsko Goro: "Je pa tukaj krasna kulisa, predvsem, ko prideš na to Trikotno jaso, od koder se ti odpre ta pogled na Maribor, po teh vinskih gričih. Res je škoda, da se dogaja to, da je zdaj tukaj pozimi težava s snegom in da so jim na nek način vzeli Lisico, saj se mi zdi, da je kar celo mesto nekako živelo za ta dogodek. Žalostno, ampak tekma je vsaj ostala v Sloveniji," poudarja. 

Upa pa, da bodo mariborski prireditelji uspeli z novo progo, ki jo pripravljajo, da se bo Zlata lisica čez nekaj let vrnila pod Pohorje.  

Smeji se, da je zaplate trave izkusila tudi sama, ko je bila mlajša tekmovalka s številko 400 in je med spomladanskimi tekmovanji takrat že "vse gledalo ven", dejansko tekmovanje v smučanju na travi pa si je ogledala prvič: "Zdi se mi zelo zanimivo. Predvsem s tega zornega kota, da kdo morda pade, odstopi. Pri vsaki ekipi se nekaj zgodi in mislim, da ljudje to potrebujemo, da radi vidimo. Seveda, če ne pride do kakšnih poškodb," poudarja. "Ampak te atraktivne padce ljudje radi vidimo," prizna, da v travnatem tekmovanju na Pohorju vidi velik potencial, ki bi lahko privabil še več tekmovalcev in gledalcev.

Kako zelena bo prihodnost?

Poškodba Planiškega garača je bila sicer tudi edina poškodba na tekmovanju, čeprav se je po strmini spustilo približno 70 udeležencev. Čas najhitrejšega, ki je s progo opravil v dobre pol minute, niti ni tako pomemben, saj tekmovalni značaj prireditve ni bil v ospredju. Organizatorji upajo, da bodo Slovenci tekmovanje, ki so ga letos zaključili s koncertom Alo!Stari, vzeli za svojega, po krstni izvedbi leta 2021 ga je lani odneslo vreme, želeli pa bi si še kakšnega tekmovalca in gledalca več. 

Glede na vse bolj črne oblake nad smučanjem, ki jih izpostavljajo tisti, ki glasno opozarjajo na podnebne spremembe, pa se bomo morali po travi namesto po snegu morda prej ali slej naučiti smučati prav vsi ...