Štajerska 'Lili', kraljica krajših čakalnih vrst

Največje urbano martinovanje v Sloveniji – tako so organizatorji oglaševali manifestacijo v samem središču štajerske prestolnice. Nič čudnega, saj privabi kar 20.000 ljudi obiskovalcev iz vse Slovenije in tudi tujine, največ pa je seveda domačinov. 11. november, martinovo, je dan, ko se mošt spremeni v vino. Na ta dan so v teh koncih tako ponosni, da je to zanje postal večji praznik od silvestrovega, pravijo mu kar štajersko novo leto.

Letos je martinovanje trajalo že vse od petka, vrhunec pa je doseglo s ponedeljkovim največjim javnim martinovanjem na Trgu Leona Štuklja, ki se je zavleklo pozno v noč. Glave so danes vsekakor težke, saj je bil dan dolg.

11. 11. ob 11.11

Ko smo namreč še precej pred enajsto uro dopoldne prišli na omenjeni trg, ki so ga obkrožale stojnice z vinsko in kulinarično ponudbo, se je ta že pridno polnil, kljub vlažnemu in hladnemu ozračju je brnelo kot v čebelnjaku. Okoli visokih lesenih mizic so se že zbirale vesele družbe, na mizah so v družbi narezanih klobas in rebrc stale sestavine za štajerski šampanjec oziroma špricar, kot mu pravi preostanek Slovenije.  

Uraden program se 11. novembra začenja simbolično ob 11. uri in enajst minut. Takrat je na pot izpred Hiše Stare trte na bregu Drave krenil pisan sprevod. Stara trta je Guinnessova rekorderka, saj velja za najstarejšo med vsemi trtami na svetu, zaščitena pa je tudi kot kulturni spomenik lokalnega pomena.

Njeno trgatev že skoraj štiri desetletja opravljajo Malečniški brači, ki skrbijo tudi za postavitev klopotca, simbola vinogradništva, pa tudi za martinovanje. Bližnji Malečnik namreč velja za izrazito vinorodno območje na mariborskem koncu, tam pa si prizadevajo ohranjati ljudsko izročilo ter grozdje obirati in stiskati še na star način.  

Na obhodu

"Zbrali pri smo se pri Stari trti in enajst minut čez enajsto začeli s prvim litrom v naš sod, ki ga naložimo na voziček in nato peljemo po vsem Mariboru, kjer od vseh stojnic pobiramo vino. Oziroma mošt, moramo še trenutno reči," nam razloži Peter Bračko, vodja sekcije Malečniških bračev pri Kulturnem društvu Malečnik. Petnajsterica je oblečena v obvezne predpasnike, na glavi jim počivajo klobuki, ki jih krasi cvetje, spremlja jih vinska kraljica.

Do prve postojanke ni daleč, ustavijo se pred uredništvom lokalnega radia, ki ima prostore na Glavnem trgu. Zadoni harmonika, zasrbijo pete, naši novinarski kolegi, ki ves dan skrbijo za barvit prenos prazničnega dogajanja v eter, pa njihov sod napolnijo z novim prispevkom. V njem zbirajo vse, belo vino, rdeče, suho, sladko, kar pač kdo da.  

"Vse se zmeša skupaj, ja, ampak ljudje popijejo. Se naredi kar gneča zadaj, kjer je pipa, moramo biti skoraj redarji, da lahko točimo," se smeji Bračko, ko radovedno opazujemo, kaj vse pristane v njihovem sodu.  

Rdeči kuhančki v trendu

Voziček se odpelje naprej, mi pa zavijemo proti Grajskemu trgu, kjer se prav tako vrtijo folkloristi in odmeva glasba.

Tudi pred znamenito mestno kavarno, katere korenine segajo daleč v preteklost, stoji stojnica, za katero skrbi zgovorni Nejc, ki je vodja strežbe. Pravi, da so konec tedna, ko se je podaljšano martinovanje prelilo tudi na njihov trg, stočili več kot 100 litrov kuhanega vina. "Za nas je to sicer veliko, ne moremo pa se primerjati s tistimi na Trgu Leona Štuklja. Tam je več ljudi, bolj znan prostor, ne moremo konkurirati temu. Kolega, ki ima tam stojnico, je v dveh dneh za špricarje stočil 600 litrov vina," zmaje z glavo.

"Pri nas gre še vedno gre največ belega kuhančka, ampak v zadnjih dveh, treh letih opažamo trend, da ljudje vse bolj povprašujejo po rdečem. Hočejo slajšega, tudi borovničke imajo raje kot viljamovko. Špricar je pa špricar, tam še vedno hočejo čim več kisline," pojasnjuje. Vsak dan je bil na stojnici od poldneva do poznega večera. Pravi, da je bilo med dnevnimi gosti veliko Avstrijcev, naši severni sosedje pa so nad tovrstnim konceptom martinovanja navdušeni, saj ga sami v tej obliki ne praznujejo. Ko se je dan prevesil v večer, pa se je na Grajski trg, kjer je bila tudi živa glasba, zlilo več domačih gostov.

"Kaj mu pa manjka?!"

Voziček medtem uspešno prikrmari do Trga Leona Štuklja, kjer čaka na 13. uro. Takrat je na vrsti tradicionalni krst "mošta", obred, ki simbolizira preobrazbo mošta v mlado vino. To velja za ključen dogodek na vsakem martinovanju, potem pa se lahko začne prava zabava. "Okoli 40 litrov bi ga znalo biti," Bračko z roko pokaže na sod, ki so ga pridno polnili vse dopoldne. "To ni več vrhunsko vino, tistega sortirajo po sortah. Boljše je, da imaš že nekaj podlage v sebi, ko spiješ tole," se smeji. 

"Kaj pa mu manjka? Najboljša vina so tukaj notri," se muza Darko, ko si po končanem obredu ob ograji pod odrom pribori prve kapljice zbrane mešanice.

Ko se konča uradni program z napitnico, gredo Malečniški brači med ljudi. Njihovo delo se zaključi, ko razdelijo vso nabrano vino. A domov se še ne odpravijo. "Žena ve, da jaz pridem z zadnjim avtobusom domov," se namuzne njihov vodja. "Je tudi brezplačen," doda.

Srečanja starih znancev

Zaradi večje varnosti in manjše gneče v mestu ta dan mestni avtobusi v Mariboru namreč vozijo brezplačno. Ob devetih zjutraj v smeri centra mesta, od 16. ure v obe smeri.

Množica na trgu je vedno večja, že od zgodnjega dopoldneva se srečanj veselijo stari znanci. "Pozdravljeni, kako ste? Na martinovo se vedno srečamo," je večkrat slišati. Zvonka je večino življenja živela in delala v Mariboru, kjer je bila medicinska sestra v porodnišnici. Nov dom je nato našla v Portorožu, a v času martinovanja se vrača vsako leto. Tudi tokrat stoji v družbi nekdanjega sodelavca Saše in njegove družbe. Pravi, da vedno ve, kje jih bo našla.

Lili

"Za štajersko novo leto gre dopoldan absolutno beli kuhanček, popoldne pa štajerski šampanjec oziroma Lili. Štajerci imamo radi ženske, zato smo dali kombinaciji belega vina in mineralne vode za špricar pač ime Lili. Li, li, torej liter, liter," nam pojasni vinar Robert Hafner. Na Štajerskem se špricar namreč ne naroča v kozarcih po decilitru, ampak se na mizo postavita kar obe steklenici in okoli njiju kozarčki, nato pa si vsak natoči razmerje po želji. 

Vinogradniki so imeli sicer znova pestro leto. "Lani nas je ubila toča, ki je povzročila 70- do 80-odstotni izpad. Letos spomladi je udarila pozeba, minus pet stopinj, določene sorte in določne lege so pozeble 100-odstotno. Jesen je bila sušna. Čeprav je letnik količinsko zelo slab, je kakovostno vrhunski, rešilo nas je jesensko sonce. Vseeno pa je količinsko ena najslabših letin v zadnjih 30 letih v Sloveniji," pravi Hafner, ki se je specializiral na mlada vina, kar pomeni, da jih prodajo še v letu trgatve.

Naporni dnevi

Vsa leta je del martinovanja tudi Boštjan Protner. "Njegov oče je bil direktor Vinaga, kjer so si pred skoraj 40 leti pravzaprav sploh izmislili martinovanje v taki obliki. "Na prvem sicer nismo bili poleg, ampak smo potem že hitro na drugem ali tretjem sodelovali družinsko kot hiša vina," pravi.  

Mariborsko martinovanje se je do Trga Leona Štuklja selilo preko Trga svobode in Glavnega trga. "Veliko je ponudnikov. Včasih jih je bilo 10 in smo prodali zelo veliko. Zdaj še vedno ne prodamo malo, ampak ne več tako veliko. Mislim, da je danes tukaj 36 vinogradnikov, plus še pet gostincev. 20.000 ljudi tudi ne more spiti nenormalne količine. Spije se veliko, povsem nenormalno se pa tudi ne more," Protner opiše aktualno stanje martinovanja.  

"Da bomo rekli, da vse bolj kulturno pijemo na ta dan, to ne. Do večera je sicer običajno kar v redu. Tudi zamenjajo se ljudje. Tistih, ki vztrajajo od jutra pa do konca, ni veliko. Ogromno mladih pride zvečer, takrat postane še bolj veselo, išče se morda tudi kakšna druga pijača. Zdaj lahko imaš žgano pijačo, pa je ne bo nihče pil," naniza.

"Malo je tudi naporno, ne samo za nas, tudi za ljudi. Da si privoščiš finančno, pa tudi za zdravje ... Ne vem, kdo si lahko res privošči nazdravljati dva, tri dni zaporedoma," opozori, da preživeti pravo štajersko martinovanje vseeno ni tako lahek zalogaj.