'Sredi prejšnjega stoletja je bilo slovenskemu narodu namenjeno, da se ga uniči ali podjarmi'

V uradu predsednika republike so ob današnjem dnevu boja proti okupatorju pripravili dan odprtih vrat. V nagovoru številnim zbranim je predsednik Borut Pahor poudaril, da je danes pomemben, slaven dan, s katerim se spominjamo domoljubov, ki so tvegali lastno življenje ter se v drugi svetovni vojni uprli poskusu uničenja slovenskega naroda.

"Sredi prejšnjega stoletja je bilo slovenskemu narodu namenjeno, da se ga uniči ali podjarmi. Uporni ljudje, domoljubi so vzeli nase tveganje za lastno življenje, da so se temu zoperstavili. Postali so del zavezniških sil, ki so v šestih letih zlomile poskus tega, da bi se človeštvo spustilo na sploh najnižjo moralno raven v svoji civilizaciji," je opozoril Pahor.

Osvobodilni boj se je pomešal z bojem za oblast

Po njegovih besedah si ti domoljubi, ne glede na to, kaj je sicer spremljalo narodnoosvobodilni boj, zaslužijo spoštovanje in občudovanje. Spomnil je, da je bil takrat tudi čas protislovij, ko se je osvobodilni boj pomešal z bojem za oblast, ter je Slovenec dvignil roko nad brata Slovenca. "To je seveda pustilo rane, ki jih zdaj skušamo zaceliti, in smo jih, leta 1990 na referendumu," je dodal.

Takrat smo se Slovenci po predsednikovih besedah enotno, kot nikoli prej v svoji zgodovini, odločili za samostojno državo in dosegli izjemno spravo, morda tudi zaradi izkušnje bratomorne vojne v drugi svetovni vojni, pa tudi zaradi slavne izkušnje partizanskega boja, da se znamo postaviti za svoje interese.

Poudaril je, da smo zaradi osamosvojitvene izkušnje zavezani temu, "da iščemo med nami tisto, kar nas povezuje, da gradimo mostove spoštovanja, da utrjujemo mostove zaupanja, da pazimo drug na drugega, da spodbujamo drug drugega", saj smo majhen narod, a kljub temu suveren član velike evropske družine, v kateri je slovenščina uradni jezik.

Slovenija se z dnevom upora proti okupatorju spominja ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda (OF), osrednje odporniške organizacije Slovencev v drugi svetovni vojni. 

Slovensko ozemlje razdeljeno med tri okupatorje

Za Slovence se je druga svetovna vojna začela v nedeljo, 6. aprila 1941, ko je Nemčija brez vojne napovedi napadla Jugoslavijo. Že tretji dan po napadu se je zaradi šibkega odpora - v glavnem so se upirali le vojaki na mejah - vojna v Sloveniji tudi končala. Jugoslovanski vojaki so se umaknili iz Slovenije ali pa so bili zajeti.

Slovensko ozemlje je bilo z odločitvijo Adolfa Hitlerja razdeljeno med tri države napadalke: Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Manjše ozemlje petih naselij v okolici Brežic je okupirala tudi hrvaška NDH. Večina prebivalstva, izjema so bili pripadniki nemške in madžarske manjšine, okupacije ni niti odobravala niti se ni z njo sprijaznila.

Vprašanje je bilo le, kakšen naj bo način odpora in kdaj bo pravi trenutek zanj, ugotavljata v knjigi Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni zgodovinarja Zdenko Čepič in Damijan Guštin.

Dolomitska izjava in komunistična partija Slovenije 

Osvobodilno fronto slovenskega naroda so ustanovili 26. aprila 1941, na dan, ko je bil Hitler v Mariboru. Vsaj 20 let po vojni je veljalo, da je bil sestanek v ljubljanski vili industrialcev Vidmar dan pozneje, zato tudi izbira 27. aprila za praznik - do leta 1991 dneva OF, nato pa dneva upora proti okupatorju.

V OF ni bilo nobene predvojne stranke, pač pa so vanjo vstopali politični disidenti in frakcije dotedanjih strank obeh političnih taborov. Skupine so se razlikovale svetovnonazorsko, po politični preteklosti in tudi velikosti. Odločilno vlogo v OF so ves čas imeli komunisti, čeprav jih je bilo le okoli 1000. Zaradi dveh desetletij ilegalnega delovanja so bili najbolj usposobljeni za delovanje v okupaciji.

Leta 1942 je v OF potekal notranji boj za formalno organizacijsko prevlado. Že spomladi so bili na preizkušnji odnosi med komunisti in krščanskimi socialisti, spopad za vodilno vlogo pa se je končal v začetku marca 1943 s podpisom t. i. dolomitske izjave. V njej so se vse ustanovne skupine strinjale, da so "glede vseh temeljnih vprašanj istovetne s stremljenji Komunistične partije Slovenije (KPS)".

Država v državi

Organizacijska mreža OF se je širila po vsem slovenskem ozemlju, ne glede na meje, ki so jih postavili in nadzirali okupatorji. Čepič in Guštin pojasnjujeta, da so v Ljubljani t. i. matični odbori delovali celo po okupatorjevih ustanovah in uradih, tudi na policiji in sodišču. Večina prebivalcev je navodila OF sprejemala in izvajala. Vsaj prvo leto je v Ljubljani predstavljala nekakšno državo v državi, čeprav je delovala v popolni ilegali.

Za zaščito OF in njenega vodstva je bila na pobudo KPS ustanovljena Varnostno-obveščevalna služba (VOS). Vosovci so se posluževali gverilskega načina odpora v mestih, zlasti v Ljubljani. Obveščevalno in sabotažno delo ter napade na okupatorjeve sodelavce so opravljali predvsem komunisti, vajeni ilegalnega dela in konspiracije. Poleg VOS je delovala tudi Narodna zaščita. Bila je vojaško organizirana v okviru terenskih odborov OF in po tovarnah.

Slovenski komunisti so nalogo organiziranja oboroženega odpora proti okupatorjem dobili od politbiroja Komunistične partije Jugoslavije. Oborožen odpor so začeli pripravljati mimo OF. Tako so 1. junija 1941 za vodenje odpora ustanovili vojne komiteje, na dan napada Nemčije na Sovjetsko zvezo, 22. junija, pa poveljstvo slovenskih partizanskih čet - pozneje glavni štab - in za poveljnika imenovali sekretarja KPS Franca Leskoška - Luko.

Posamezni partizanski poveljniki in komisarji so nad prebivalstvom izvajali teror, mučenja, vključno z usmrtitvami

Levi radikalizem in sektaštvo dela komunistov sta po navedbah Čepiča in Guština povzročila trenja znotraj OF. Težave so bile tudi pri izvajanju ukrepov ljudske oblasti v odnosu do prebivalstva. Posamezni partizanski poveljniki in komisarji so nad prebivalstvom izvajali teror, mučenja, vključno z usmrtitvami. Usmrčenih je bilo okoli 350 prebivalcev, med njimi številni duhovniki.

Mnoge usmrtitve so bile neupravičene in brez sodnega postopka, nekatere pa so izvedli zaradi zaščite osvobojenega ozemlja kot kaznovanje tistih, ki so Italijanom izdajali položaje partizanskih enot. Med temi so bili mnogokrat Romi. Druga oblika tega negativnega pojava pa je bilo sektaštvo komunistov v organih OF na terenu. Vodstvo KPS in OF je proti tem pojavom nastopilo precej ostro, saj so na osvobodilno gibanje metali slabo luč.

Kljub jasno izraženemu namenu komunistov po političnih spremembah so ljudje pokazali pripravljenost podpreti OF ter z njo ali v njej sodelovati v oboroženem odporu. Svarila slovenskih političnih prvakov, da je OF le podaljšana roka komunistov, so imela le delen uspeh. Čepič in Guštin v zvezi s tem navajata voditelja Slovenske legije Rudolfa Smersuja, ki je lahko le ugotovil: "Ljudstvo je drvelo za njimi!"