Sredi Ljubljane s smučmi na rami

Tudi Urška z družino na sejem Snežinka pride vsako leto, tudi tokrat sta z njo otroka: "Po smuči, čevlje. Nekaj prinesemo, nekaj odnesemo," nam pripoveduje v kletnih prostorih prireditvenega prostora, kjer se po sklopih razprostirajo različni kosi opreme za zimske športe. Od alpskih in tekaških smuči, palic ter čevljev do snowboardov in drsalk.  

Je pa letos opazila, da so se stvari podražile: "Sploh pri rabljenih smučkah so cene kar višje, vidim, da je vse nad 100 evri." Njihovo družinsko smučanje vsako sezono predstavlja teden dni smučanja v tujini: "Takrat si damo res duška in se nasmučamo, to je pa to," sogovornica pojasnjuje, da niso redni gostje slovenskih smučišč, od katerih jih odvrača predvsem gneča.

Pri sosednji stojnici si Adam in Artur skušata natakniti čeladi. Dvojčka sta, zdaj bosta stara tri leta in se že odpravljata na sneg: "Imam veliko prijateljev, ki so se smučanja začeli učiti pozneje. Ampak zdi se mi, da če se smučati naučiš kot odrasel, ne moreš nikoli toliko uživati, saj se ne znebiš v celoti tistega strahu, ki pa se ga kot otrok lahko," pripoveduje mama Polona, ki je na sejem prišla poiskat opremo zanju. Poleg čelade išče še smuči in čevlje, palic pa malčka pri prvih zavojih tako in tako še ne bosta potrebovala.

Naletimo tudi na moško polovico družine Špacal, ki je v Ljubljano prav zaradi tega sejma prišla celo iz Trsta. Matej ravno obuva smučarske čevlje in išče ustrezen model: "Je tudi košarkaš in zelo hitro rase, zdaj se mi je potegnil za 20 centimetrov in mu moram zamenjati vso opremo," pravi oče Davorin, ki zase ne išče nič, tokrat je prevzel le vlogo voznika. Njegov sin se je smučati sicer naučil na Krvavcu, tri generacije Špacalovih pa zdaj zaradi geografske bližine največkrat vijugajo po Zoncolanu v Furlaniji - Julijski krajini, enkrat na leto pa se odpravijo tudi v Alta Badio. "Nono pa tamle gleda, če bi po 30 letih dobil kaj novega," v smehu s prstom pokaže sivolasega dedka Igorja, ki si prav tako ogleduje čevlje.

Organizator sejma Tomaž Žugelj sicer pojasnjuje, da je ta sestavljen iz komisijske prodaje rabljene opreme, prodaje povsem nove opreme in predstavitve nekaterih smučarskih centrov. "Ljudje oddajo rabljeno opremo v prodajo, naši učitelji smučanja jo ocenijo in se s prinesiteljem dogovorijo, za kakšno ceno bomo stvari prodajali. V primeru, da stvari prodamo, jim izplačamo denar, če ne prodamo, jim opremo vrnemo," pojasnjuje koncept komisijske prodaje, ki je že več desetletij srce tega sejma, ki je pod okriljem Smučarskega kluba Snežinka odprt že 53. leto. "Še vedno je največ zanimanja predvsem za otroško opremo, ker jo je treba praktično vsako leto menjati," pravi.  

Prinesitelj opreme ob oddaji dobi listek, s katerim se nato vrne ob koncu štiridnevnega sejma, ki se zapira v nedeljo zvečer, ter preveri, ali je bila njegova stvar prodana. Lahko pa pride pogledat že prej, saj se lahko odloči tudi za znižanje prvotno postavljene cene, če prodaja do takrat še ni uspela.

V vrsti za oddajo stojita Nina in Matija, ki imata polne roke. Prinesla sta namreč tri pare hčerinih tekmovalnih smuči, dva para dekliških tekmovalnih smučarskih čevljev, en par odraslih ženskih pa je primaknila še mama. Oče je nekdanji smučarski učitelj in tudi tekmovalec, zato si je v glavi že ustvaril približno sliko, koliko bi to naneslo, nato pa se je še sprehodil po sejmu, da bi videl, kakšne približno so letos cene: "Zdaj pa se tukaj še malo posvetuje s fanti, kajti namen je predvsem, da se proda. Za neko normalno ceno, 10 evrov zaslužka gor ali dol," opisuje Nina. 

Nove tekmovalne smuči Nordica, ki prav takrat ležijo na pultu, stanejo 400 evrov, po dveh sezonah uporabe sta zdaj ceno postavila pri 130 evrih. "Fantje so se strinjali, smo bili kar usklajeni," pove Matija, ko pospravlja listke v denarnico.

Njuno opremo je prevzel Primož, ki je tudi sam učitelj smučanja. "Zadnja beseda je vedno beseda stranke. Če stranka želi 100 evrov, bomo pač napisali 100 evrov. Mi lahko le sugeriramo nek cenovni razpon na osnovi tega, kar imamo na policah. Kajti bistveno je, da se stvar proda, tako nam kot najbrž tudi stranki," opisuje, kako določajo cene. Pri tem je pomembna obrabljenost, tudi starost, če smuči denimo niso karving, jih sploh ne vzamejo. "Prav tako ne jemljemo poškodovanih stvari, prestarih tudi ne, zato stvar vedno skrbno pregledamo," zatrjuje.

Dodaja tudi, da pri kupovanju rabljene opreme znamka kupcem običajno ni pomembna, pač pa kupujejo glede na ponudbo in trenutni navdih: "Ko se nekdo odloča za nakup rabljenega čevlja, je običajno najbolj pomembno, da mu je všeč na pogled in da se mu prilega na nogo." Ob tem poudarja, da je prav čevelj najpomembnejši del smučarske opreme: "Smučka ti ne more uničiti dopusta, pancer pa ti ga lahko," zaključi.