Srbija je članica platforme 16+1 in ena izmed najpomembnejših držav v Evropi, ki sodeluje pri pobudi Pas in cesta. Kitajska je najpomembnejši in največji trgovinski partner Srbije v Aziji ter drugi največji trgovinski partner Srbije na svetu takoj za Nemčijo. Dobro sodelovanje dveh držav se krepi na področju trgovine, vse več je investicij Kitajske v Srbiji, hkrati pa tudi srbska podjetja vse več izvažajo na Kitajsko. Posebni odnosi so postali očitni tudi med pandemijo covida-19, ko je v pomladnih mesecih 2020 Kitajska pošiljala velike zaloge medicinske opreme v Srbijo, pozneje pa je Srbija tudi med prvimi dobila velike količine kitajskega cepiva proti covidu-19. Za leto 2022 pa je celo napovedan podpis prostotrgovinskega sporazuma med dvema državama.
Kitajska podjetja so v zadnjih letih kupila veliko različnih pomembnih podjetij in rudnikov v Srbiji. Rudnik Bor (rudnik bakra, zlata in srebra) je začel izjemno dobro poslovati po prevzemu s strani kitajskega podjetja Zijin (Serbia Zijin Bor Copper), pred tem pa je skoraj da propadel, saj je več let posloval z velikimi izgubami. Železarna Smederevo je po zapletenih postopkih leta 2016 bila prodana HBIS GROUP Serbia Iron & Steel in po zelo dolgem času posluje pozitivno. Jasno, obe podjetji se ukvarjata z zelo umazanim poslom, ki predstavlja veliko ekološko nevarnost, toda po drugi strani je bila železarna Smederevo leta 2018 največji izvoznik (izvoz v vrednosti skoraj 750 milijonov evrov) in je prehitela celo Fiat, ki v Kragujevcu proizvaja avtomobile.
Eden največjih in tudi najpomembnejših infrastrukturnih projektov tako za Srbijo kot Kitajsko je hitra proga Beograd-Budimpešta. Gre za del večjega kitajskega projekta v okviru Pasu in ceste, s katerim naj bi z novo oz. prenovljeno železnico povezali Solunsko pristanišče in Budimpešto, ki predstavlja za Kitajsko okno za nadaljnje povezovanje s Srednjo, Severno in Zahodno Evropo. V naslednjih dneh bodo odprli del hitre proge med Beogradom in Novim Sadom, s katerim bo oblast tik pred volitvami, ki bodo aprila, predstavila enega bolj uspešnih infrastrukturnih projektov. Nova železniška povezava je vsekakor bila nujna (za pot od Subotice do Novega Sada so včasih bile potrebne skoraj tri ure – pa gre celotna proga po ravnem brez vzponov) in bo zagotovo doprinesla do večje in boljše povezanosti srbskih mest v Vojvodini z Beogradom in Budimpešto ter tudi k večjemu in hitrejšemu prevozu blaga, kar najbolj zanima kitajsko državo in kitajski kapital.
Ta pozitivna slika sodelovanja med Srbijo in Kitajsko ima tudi hrbtno stran. Prva velika afera je izbruhnila konec leta 2019, ko je postalo javno, da bo srbska policija v Beogradu namestila nadzorne kamere kitajskega tehnološkega giganta Huawei, s katerimi naj bi poskušali omejiti kriminal v mestu. Ker gre za najnaprednejšo tehnologijo, ki lahko avtomatsko prepoznava obraze in tudi povezuje podatke na osnovi algoritmov, so se pojavili številni pomisleki. Zaradi popolne netransparentnosti tega projekta je bilo prisotnih veliko kritik na račun postavljanja novih tehnologij za nadzor. Ali bi bili priča podobnemu odzivu javnosti, če ne bi šlo za tehnologijo Huawei, temveč za tehnologijo z zahoda, lahko zgolj ugibamo.
Druga velika afera je izbruhnila pred nekaj meseci. Linglong, kitajska korporacija, ki proizvaja pnevmatike, je leta 2018 dobila brezplačnih 130 hektarjev izjemno rodovitne zemlje v Vojvodini poleg mesta Zrenjanin v vrednosti prek sedem milijonov evrov ter še dodatnih 76 milijonov evrov subvencij od države. Tovarna je še v izgradnji in ne obratuje, ko pa bo zgrajena, bo to največji proizvodni obrat pod eno streho v Srbiji. Vsekakor pozitivna zgodba za Vojvodino in Srbijo. Toda pred nekaj meseci je prišlo do škandala, ko se je razvedelo, da tovarno gradijo vietnamski delavci, ki prebivajo v izjemno slabih razmerah. Življenjske razmere delavcev so se po medijskih poročanjih sodeč do danes izboljšale.
Ti dve aferi sta bili razlog za to, da se je v medijih in liberalni opoziciji začela ustvarjati sinofobija in neka oblika rasizma v odnosu do Kitajske, saj naj bi Kitajci želeli okupirati Srbijo, hkrati pa so se začele primerjave med srbsko oblastjo in komunistično državo, ki je neposredno v rokah partijske nomenklature. Takšne primerjave ali aluzije so seveda povsem netočne, hkrati pa je redukcija problema na vprašanje kitajskih investicij tudi analitično napačna – problem Srbije niso kitajske investicije, temveč predvsem globalni razvojni model pol-periferije kapitalističnega svetovnega sistema zadnjih 30 let, ki temelji na razprodaji državnega premoženja domačemu in tujemu kapitalu.
Strateško mesto Srbije zaradi same geografske lege države v kitajskih načrtih odpiranja navzven je razumljivo. Srbija je pomembna tako geoekonomsko kot geopolitično za Kitajsko, toda v trenutkih, ko je za Srbijo evropska perspektiva vse bolj oddaljena, srbska vladajoča koalicija izkorišča potrebe in interese kitajske države in kitajskega kapitala, da stabilizira ekonomijo in tudi utrdi svojo oblast. Na ekonomskem področju pa gre v bistvu za nadaljevanje politik predhodnih demokratskih in nedemokratskih vladnih koalicij v podobi oblikovanja odvisnega kapitalizma na polperiferiji kapitalističnega svetovnega sistema.
