Kot pojasnjujejo na pravosodnem ministrstvu, so najprej oblikovali delovno skupino za pripravo sprememb in dopolnitev kazenskega zakonika, saj se takrat načrtovane spremembe niso nanašale le na kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, ampak tudi na obveznosti Slovenije v zvezi z implementacijo številnih direktiv EU ter konvencij Sveta Evrope in OZN.
V zvezi s kaznivimi dejanji posilstva, spolnega nasilja in spolne zlorabe slabotne osebe so izvedli empirično študijo pravosodne prakse na tem področju. Ugotovili so, da z opisi navedenih kaznivih niso pokriti položaji, ko žrtev spolno dejanje sicer zavrača, a se iz različnih razlogov fizično ne upira ali ne upira dovolj, da bi storilec moral uporabiti silo, in dejanja, pri katerih storilec s hitrostjo izrabi presenečenje žrtve.
Delovna skupina je nato "skoraj soglasno" ocenila, da je ustrezno v zakoniku oblikovati novo kaznivo dejanje, ki bo inkriminiralo kaznivo dejanje po "modelu veta" kot enega od modelov soglasja, "ki pa naj bo dopolnjeno še z okoliščinami, zaradi katerih žrtev zaradi različnih razlogov pogosto ne more niti reči ne, in z zlorabo presenečenja žrtve," so zapisali na ministrstvu.
Predlagane rešitve v poglavju zoper spolno nedotakljivost po njihovih navedbah pomenijo prehod od tradicionalnega "modela prisile" k "modelu soglasja", katerega glavna značilnost je, da "temeljno kaznivo dejanje inkriminira nekonsenzualna spolna ravnanja, obstoj sile ali grožnje pa postaneta kvalifikatorni okoliščini," so pojasnili.
Predlagana sta nova prva odstavka 170. in 171. člena kazenskega zakonika, ki določata kaznivi dejanji posilstva in spolnega nasilja. Za obstoj kaznivega dejanja ni več potrebno, da mora storilec uporabiti silo ali zagroziti, in se tudi ne zahteva, da bi se žrtev morala storilcu fizično upirati, mora pa žrtev svoje nesoglasje navzven prepoznavno izraziti oz. biti v položaju, ko nesoglasja ali soglasja sploh ne more izraziti (popolna pasivnost, opitost, nezavest, hromeč strah ipd.).
"Z navedenim je jasno nakazano, kje je meja med dovoljenim in prepovedanim dejanjem, kar je pomembno tudi z vidika pravne varnosti," so poudarili na ministrstvu.
Pojasnili so, da so pri pripravi rešitev sodelovali tudi z zainteresiranimi nevladnimi organizacijami in da je pri delu delovne skupine sodelovala tudi predstavnica nevladnih organizacij, izbrana po postopku v okviru Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij (CNVOS).
Potekalo pa je tudi več razgovorov tako prejšnje kot tudi sedanje ministrice za pravosodje s predstavnicami zainteresiranih nevladnih organizacij. Zadnji tak sestanek s predstavnicami Društva za nenasilno komunikacijo, Amnesty International Slovenija, Društva SOS in Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij je bil 18. junija, so še dodali na ministrstvu.
Kot so zapisali, je bilo doseženo soglasje, da je pri kaznivih dejanjih posilstva, spolnega nasilja in spolne zlorabe slabotne osebe treba preseči tradicionalni "model prisile" in uzakoniti "model soglasja". Niso pa dosegli soglasja glede izbire podvrste "modela soglasja", saj so predstavnice nevladnih organizacij vztrajale pri določitvi kaznivega dejanja po "modelu afirmativnega soglasja".
Inštitut 8. marec bi se po njihovih navedbah lahko kadarkoli obrnil na ministrstvo in povprašal o stanju zadeve. Vabijo jih, da to še vedno storijo. Ministrico Lilijano Kozlovič pa presenečajo nekatere izjave inštituta, ki so po njihovih navedbah "neresnične, določene izvzete iz konteksta".
V Inštitutu 8. marec pa ob navedbi, da ministrstvo ni doseglo soglasja s predstavnicami nevladnih organizacij v delu, ko so te vztrajale pri določitvi kaznivega dejanja po "modelu afirmativnega soglasja", ugotavljajo, da je ministrica rekla "ne" modelu "samo ja pomeni ja". Napovedujejo, da bodo v svojih prizadevanjih vztrajali naprej.
