KOMENTAR: Si politiki res želijo sprave, ali pa jim pride priročno prav?

Odraščaš z zgodbami. Vas, recimo, da je bila Sodražica, mlada mati z dojenčkom, starim teden dni, pa še dva nekoliko starejša otroka. Moža ni, bori se v gozdovih. Sredi noči na vratih skupina oboroženih moških, že njihovo ime zbuja grozo, Črna roka.

Vdrejo, razgrajajo, ko pa poveljnik vidi teden dni starega otroka, potegne mati na stran in ji reče, da ima na voljo eno uro, v tem času mora pobrati stvari in pobegniti. Če bodo še v hiši, ko se vrnejo, jih bodo ubili. Potem panično zbiranje stvari, cule in nočni beg skozi gozd, z dojenčkom in dvema otrokoma. Življenje jim je takrat, kot še marsikomu v tej strahoviti vojni, rešilo naključje. Žena poveljnika zloglasnih morilcev je prav tako pred tednom dni rodila in to je v njem zbudilo košček usmiljenja, rešilo mojo babico in očeta. Po vojni mož po vseh zaporih, taboriščih išče tega človeka, da bi mu vrnil uslugo, mu morda rešil življenje, vendar ga ne najde.

Pa druga zgodba, partizani peljejo skozi vas zvezanega župnika, ko iz ene izmed hiš prileti starejša ženska, se oklene župnikovih nog in začne vpiti: "Našega gospoda ne damo, gospoda ne damo." Partizani so v zadregi, vaščanka, ki se bori za župnikovo življenje, je sicer mati petih sinov, vsi pa so partizanski borci. Tudi njene prošnje ne pomagajo.

Veliko je podobnih zgodb, že nekoliko zabrisanih v času, verjetno jih pozna vsaka družina. Zgodb iz za nas nepredstavljivega časa, njihov ton je bil naravnan tako, kot je bila osebna družinska izkušnja. Če pa si bil vsaj malo pozoren, si že v 70., konec 80. bral tudi drugače zveneče zgodbe, nekaj že v danes povsem pozabljenem romanu Toneta Svetine Ukana, partizanskem "vesternu", ki pa je govoril tudi že o povojnih pobojih. O nepredstavljivih povojnih dachauskih procesih, ko je nova oblast sodila ljudem, ki so preživeli koncentracijska taborišča, je pisal Igor Torkar v Umiranju na obroke, pa če pogledamo še malo okoli, srbski pisatelj Antonije Isaković na primer, v knjigah Hip 1 in Hip 2 o Golem otoku. Nenazadnje Artur London v znameniti knjigi Priznanje piše o strahovito perfidnih prirejenih sojenjih, na katerih so komunisti obračunavali med seboj, ali pa pozneje, ko te na primer ob spominih Angele Vode res prime, da bi postal strasten antikomunist.

Pa so to res tudi še danes naše zgodbe? So lahko potlačene travme, teme, ki so bile dolgo tabu, res lahko sredstvo za nabiranje političnih točk? Poglejmo dogajanje danes, katerega del je tudi naše pogosto povsem prazno trobezljanje politikov o spravi.

Kot prvo, ali si politiki res želijo sprave, ali jim pride priročno prav, in drži, kot je dejal Slavoj Žižek, če ne bi imeli te zgodbe med partizani in domobranci, bi si jo morali izmisliti.

Kot drugo, ali je res prav, da dopuščamo, da desnica danes dobiva monopol nad obsodbo totalitarnih režimov, globalno pa Rusija monopol nad obsodbo nacizma in fašizma? Poglejmo konkretne primere. Slovenija se je pri glasovanju v OZN, o resoluciji, ki obsoja poveličevanje fašizma in nacizma in je proti rasni diskriminaciji, ksenofobiji in nestrpnosti, vzdržala, tako kot sicer tudi vse druge članice EU.

Na prvi pogled težko razumljiva odločitev, je bolj jasna, ko izveš, da gre za resolucijo, ki jo sponzorira Rusija, in ker, kot so pojasnili pri nas, mi gledamo na človekove pravice vseobsegajoče, tega pa ta resolucija nima. Prav. Zanimivo pa bo videti, ali bodo ta vseobsegajoči kontekst vladajoči politiki uporabili tudi pri sprejemanju predlagane resolucije o obsodbi vseh totalitarnih režimov, ki jo v parlament daje SDS. Kajti, ali ni morda pri tej resoluciji širši kontekst, da se zabrisujejo razlike, kdo je bil napadalec, kdo je bila žrtev, da se, kot še v mnogih drugih poskusih, tudi tako spreminja zgodovina in rehabilitira kolaboracija, sodelovanje z nacisti in fašisti.

Nedolgo nazaj so prav blizu nas korakali v glavnem odločni mladi možje, mrko, v kar srhljivi tišini, ulice so bile bolj prazne, večina ljudi je raje ostala doma, prišli so fašisti. Na drugi strani je bil protishod, bil je smeh, bili so mladi, stari, ženske, otroci. Prijateljica, ki se je malo izgubila, je vprašala policista, če morda ve, kje je shod, policist pa je vljudno dejal, seveda, na katerega pa greste, fašistov ali antifašistov?

Vedno torej izbiramo, izbirali so naši starši, stari starši, zgodbe, ki smo jih pili kot otroci, res postajajo že nekoliko zabrisane, imamo pa zdaj nove zgodbe, in nove odločitve, ki hecno res, niti niso tako zelo drugačne.